Cankova - diakonsko posvečenje - pridiga

nedelja, 27.10.2013

Nagovor škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na diakonskem posvečenju g. Zorana Cara v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Cankovi, 27. oktobra 2013

Dragi bratje in sestre!

Prišli smo v cankovsko župnijsko cerkev svetega Jožefa, deviškega ženina Device Marije, da bi med to sveto mašo klicali svetega Duha nad bogoslovca Zorana Cara, ki bo s polaganjem škofovih rok in posvetilno molitvijo posvečen v diakona.
S posvečenjem bo Zoran prejel prvo stopnjo svetega reda. Vse tri stopnje, diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje so zakrament, ki posvečenca neizbrisno in za večno zaznamuje za povsem določeno službo v Cerkvi. Po škofu lahko samo Cerkev izbira in potrdi primernost kandidata za posvečenje. Kakšna je služba diakona? Diakon je vedno posvečen za službo škofu pri oltarju, kjer ljudem oznanja evangelij, pripravi darove kruha in vina za evharistijo, deli sveto obhajilo. Diakon povsod kjer ni škofa, lahko tudi pridiga, krščuje, blagoslavlja novoporočenca pri njuni podelitvi zakramenta svetega zakona. V nekaterih primerih škof lahko dodeli diakona tudi na župnijo, kjer poleg vseh teh svetih opravil še uči verouk, zaročence pripravlja na poroko, starše na prejem zakramenta svetega krsta njihovih otrok ali birmance na prejem zakramenta svete birme.
Diakon je posvečen tudi za strežbo pri mizi, kar pomeni, da je njegova posebna skrb tudi za reveže in ljudi v materialni ali duhovni stiski. Zoran bo do duhovniškega posvečenja opravljal diakonsko službo v ljutomerski dekaniji. Na praznik apostolov Petra in Pavla bo zopet stopil pred škofa, da s polaganjem rok, posvetilno molitvijo za duhovnike in z maziljenjem dlani postane Kristusov duhovnik. Z duhovniškim posvečenjem bo prejel oblast darovati sveto mašo, spovedovati in deliti bolniško maziljenje.
Cerkev pozna tudi stalne diakone, ki ne postanejo duhovniki, so lahko poročeni in diakonsko službo opravljajo do smrti. Ker bo Zoran prihodnje leto postal duhovnik, bo svojo neporočenost ali celibat Cerkvi obljubil že sedaj, med posvečenjem.
Te svete skrivnosti nas navdajajo z veseljem, saj pomenijo bližino in delovanje Boga, ki posvečuje in pošilja diakona, vendar tudi trepetamo, ker vemo v kakšen svet stopa Zoran. Ta svet ni prijazen do Cerkve, se posmehuje Bogu, ponižuje verne.
Toliko bolj je zato pomembno, da Zoran ni sam. Prisotnost domačih, predvsem mame in očeta, sorodnikov, prijateljev, bogoslovcev, duhovnikov, redovnic, vernikov in tudi škofa pomeni skupnost Cerkve, ki je družina bratov in sester. Sredi te družine je Jezus Kristus, ki nas povezuje in utrjuje z ljubeznijo. Jezus nas opogumlja in pošilja, da oznanjamo in pričujemo svojo vero. Z nami je tudi Mati Marija. Ona nas uči, kako je treba v veri vztrajati vse do križa. Postala je mati v bolečini križa in poslana s križa, da bo nam vsem mati. Zoran, včasih boš imel občutek, da si osamljen. Vedi pa, da je Mati Marija vedno s teboj. Jezus te ne pošilja samega. S teboj, pošilja svojo Mater.
Berilo iz Sirahove knjige je zelo opogumljajoče. Bog je sodnik, ki ne gleda na slavo osebe. Pri njem lahko revež najde zatočišče, kjer bo našel svojo pravico. Kdor vdano služi Bogu, lahko upa, da bo uslišan. Reveževa molitev predira oblake. Bog vedno razsoja v korist reveža (prim. Sir 35, 12-18). Papež Frančišek si je gotovo hotel zagotoviti varnost in blagoslov od Boga, ko je sprejel službo rimskega škofa in zato tako odločno stopil na stran revežev. Ko je na veliki četrtek zvečer med sveto mašo mladim zapornikom umival noge, si je nadel diakonsko štolo. S to gesto je Cerkev zavezal za službo revnim. Lahko razumemo tudi njegovo odločnost do nas škofov, da kot prvi pastirji po škofijah, stopimo na stran revežev. Če tega na bomo storili, Bog ne bo na naši strani. Odstopil bo od nas.
Oznanjevanje je treba potrditi s pričevanjem. Takrat Bog daje tudi moč in pomoč. Če se tolikokrat sprašujemo, kako to, da kljub njenemu oznanjevanju, mnogi zapuščajo Cerkev, se moramo vsi krščeni vprašati, kako pa je z našim pričevanjem? Kako smo na strani revežev? Kje mi iščimo svojo pravico? Kam in h komu se zatekamo v svoji stiski in v svojem trpljenju?
Zoran, v diakonski službi bodi zelo pozoren na svoje presojanje. Če boš opazil, da se v tebi hočeta naseliti misel in sodba tega sveta, ki samo graja, omalovažuje in zaničuje, potem reagiraj, ukrepaj. Tvoj blag značaj in občutek za pravičnost sta Božji dar za Cerkev. Bodi buden, da ne bi kdaj začel Boga nagovarjati: ?Zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje, ki niso dobri in so krivični? (prim. Lk 18, 11). To je nevarno, kajti stopil bi stran od ljudi, in jih videl samo še kot grabežljivce, krivičnike in prešuštnike. Ljudje niso to.
Če pa nekateri so, so zato, ker so v resnici reveži. In zato toliko bolj vredni, da za njih moliš in prosiš Jezusa za usmiljeno in modro srce. 
Jezus ni pohvalil cestninarja, da je dober, ker je molil: ?Bog, bodi milostljiv meni grešniku? (Lk 18, 13). Tudi ni grajal farizeja, ki se je delal pravičnega. O cestninarju je dejal samo, da je šel opravičen na svoj dom, farizej pa ne. S cestninarjem je iz templja domov odšel Bog, s farizejem pa samo njegova dobra dela. Odšel pa je brez Boga.
Kdor je dober, nima nobenega razloga za to, da se hvali. Lahko se samo veseli tega in bedi, da bo hodil še naprej po tej poti. Dober človek je kot drevo, polno sadežev. Vendar niso sadeži tisti, ki bi dajali drevesu življenje. Pred Bogom imamo vedno prazne roke, tudi če so polne dobrih del. Prazne roke lahko vedno sprejemajo in tudi dajejo. Cestninar ni model za krepostno življenje. Je samo ubožec, ki ve, da Bog ne more ničesar dati, ker so roke prazne. Tudi če bi storil kaj dobrega, od Boga ne more zahtevati za to povračila.
Tak ubožec je bil Pavel, apostol narodov. Pred Bogom se je vedno čutil nevrednega in nepopolnega. Čeprav je imel roke polne novih kristjanov, ki je spreobrnil in krstil, se s tem ni hvalil. Hvalil pa se s svojimi slabostmi. Čutil se je revnega med revnimi in dolžnika med zadolženimi. Zato si je želel samo Jezusa. Zanj je bil Jezus vse. Zato je v sebi čutil in nosil Božjo moč, da je evangelij lahko oznanjal tudi v času preganjanj in trpljenja. Sadove svojega dela je položil pred Jezusa v upanju na venec pravičnosti v nebesih.
Zoran, krščanstvo je fronta. To ni križarska vojna. To je boj za duše in nebesa. Zlohotne sile se ti bodo zoperstavljale, vendar bodi pogumen. Z diakonski posvečenjem Jezus stopa na tvojo stran. S posvečenjem ti danes daje moč, da boš lahko verodostojen in pričevalen oznanjevalec. Živi in delaj tako, da boš lahko tudi ti, ko boš dokončal svoj zemeljski tek, izpovedal: ?Služil sem s srcem, vero ohranil. Zato upam na venec pravičnosti v nebesih?  (prim. 2 Tim 4, 7-8). 

Amen.

+ dr. Peter Štumpf

soboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	9	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	9

Ostale ankete