Začetek škofijskega misijona - škofova pridiga

torek, 08.12.2015

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije in ob skupni slovesnosti ob začetku škofijskega misijona in svetega leta Usmiljenja, 8.12.2015 v soboški stolnici

Spoštovani generalni vikar Lojze, sobratje duhovniki in diakon, drage sestre redovnice, dragi ministranti in ministrantke, dragi bratje in sestre! Vse vas pozdravljam v Jezusu Kristusu! Z velikim veseljem obhajamo praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, ki je za vso Cerkve tudi milostni dan začetka svetega leta usmiljenja, za našo škofijo pa začetek škofijskega misijona.

Beseda vedno pomeni dialog ali pogovor. Govorim z ljudmi in govorim z Bogom. Zgodi se, da govorim tudi sam seboj. S seboj govorim takrat, ko ni nikogar, ki bi mu lahko besedo povedal ali pa nočem, da bi drugi slišali mojo besedo Zgodovina pogovora med Bogom in človekom se prične že v raju. Adam se ni naučil govoriti sam od sebe. Bog je Adama učil govoriti. V svetem pismu ni zapisano, da bi Adam svoji ženi kdaj govoril o Bogu.  To je izkoristila kača, ki je simbol za hudega duha, in je namesto Adama, ona Evi spregovorila o Bogu. Kača pa ni pravilno govorila. Kača je Evi lagala, da Bog noče, da bi Adam in Eva postala kakor Bog. S prekanjeno lažjo je hudi duh prenesel svojo ošabnost na Adama in Evo (prim. 1 Mz 3, 9-15).

Ne govoriti o Bogu ali pa lažnivo govoriti o Bogu, je za moškega in žensko vedno bilo in vedno bo, zelo nevarno. Če moški in ženska drug drugemu ne govorita o Bogu ali pa lažnivo govorita o Bogu, potem ne moreta vedeti od kod sploh sta, zakaj sploh sta, zakaj sta moški in ženska, kakšne načrte ima Bog z njima.

Hudi duh je oče laži, ki nikoli ne odneha prihajati z lažjo pred ljudi. Hudi duh polaga laž v tiste kotičke srca, kjer nočemo, da bi drugi bili nad nami. Ljudje vedno težimo k svobodi in neodvisnosti  drug od drugega. To je v nas tako nagonsko, da se niti sami ne zavedamo, kdaj jemljemo svobodo drugim in kdaj smo druge napravili odvisne od nas samih. Človeško gledano ne moreš biti sam svoboden in ne moreš biti sam neodvisen. Svobodo ti priznajo drugi ali pa ti je ne priznajo.
Tudi neodvisnost ti priznajo drugi ali pa ti je ne priznajo. Priznanje svobode in neodvisnosti omogoča mir med narodi. Zanikanje svobode in neodvisnosti pa spodbuja k nasilju.

Kristus trka na vrata našega srca, da bi nam dal svojo svobodo in svojo neodvisnost. Kristusova svoboda in neodvisnost sta v popolni edinosti z Bogom Očetom. Kristus vse, kar sprejema, sprejema od svojega Očeta, ki je v nebesih. Biti svoboden v Kristusu in biti neodvisen v Kristusu pomeni, da mi ne more nihče vzeti svobode ali me napraviti odvisnega od sebe in drugih. Ne preganjanja ne zapori ne smrt -  nič ne more uničiti moje svobode v Kristusu in moje neodvisnosti od tega sveta za Kristusa. Kristus je resnica in Kristus je razodetje, kdo in kaj je človek. Kdor je v Kristusu, se ne pusti napraviti odvisnika od uničujočih idej, ki zanikajo človeka kot moškega ali žensko in kot očeta ali mater njunim otrokom.  

Kristus bi lahko prišel med nas v skupnosti dveh moških ali v skupnosti dveh žensk. Zakaj pa ne? Kristus pa si je za svoje rojstvo izbral družino: Boga Očeta v nebesih, ki je pooblastil sv. Jožefa za Jezusovega krušnega očeta in mamo Marijo iz Nazareta. S tem nam je Kristus zelo jasno povedal, da Bog Oče razume družino samo kot skupnost očeta, matere in otrok.

Seveda to lahko sprejmemo ali pa zavrnemo v svobodi in tako pokažemo, kakšna je naša vera in od kašnih idej smo neodvisni ali pa odvisni. Našega častitljivega mučenca, Božjega služabnika, duhovnika Danijela Halasa prosim, naj za družine v soboški škofiji ponovno daruje svojo mučeniško kri, da bodo vsi očetje, mame in otroci hoteli ostati skupaj in v Kristusu tudi obstati.    

Kristus se je dobro zavedal, da mora svoje učence najprej naučiti spoznavati Boga kot Očeta. Šele ko bodo učenci spoznali in sprejeli Boga kot Očeta, bodo lahko tudi drugim o Bogu pravilno govorili. Kristusovo razodetje Boga Očeta je v veri sprejel tudi apostol Pavel, ki v pismu Efežane poduči, da nas je Bog, ki je Oče Gospoda Jezusa Kristusa, že pred stvarjenjem sveta izbral, da bi bili pred njim sveti in brezmadežni in smo v Kristusu postali Božji sinovi in hčere in zato tudi dediči Božjega veličastva (prim. Ef 1, 3-6. 11-12).
Apostol Pavel je veroval, da bo njegovo življenje tudi po smrti za zmeraj obstalo samo v Kristusu. Tega si Pavel ni pustil vzeti za nobeno ceno. Na to je stavili vse ? tudi preganjanja in svojo mučeniško smrt.

Slovenci se lahko pohvalimo z mnogim odličnimi misijonarji in misijonarkami. Kamorkoli gredo, prihajajo z močno vero. Misijonarji so med drugimi ljudstvi najbolj pristni predstavniki Cerkve na Slovenskem in slovenskega naroda. Druga ljudstva naše misijonarje hitro vzljubijo, ker v njih srečujejo svetost in čiste namene. Cerkev na Slovenskem je po slovenskih župnijah vedno spodbujala tudi ljudske misijone. Ljudje so sicer imeli vero, vendar so jim jo ljudski misijonarji vedno znova poglabljali.    

Vendar so minili časi, ko je vera nekako spontano prehajala iz roda v rod. Starši so bili verni in otroci so tudi postali verni. Tako je šlo iz generacije v generacijo cela stoletja. Pretok vere iz generacije v generacijo je usahnil. Po mnogih družinah je molitev utihnila in vse redkejše so stopinje očetov, mater in otrok do Kristusa. Beseda o Kristusu se sliši samo še med bogoslužjem, po veroučnih učilnicah, katoliških medijih, občasno na nekaterih radijskih in televizijskih kanalih. Vendar to ni Beseda sredi življenjskega utripa ? v kavarni, restavraciji in v hotelu;  v tovarni, učilnici in v pisarni;  v avtobusu, na vlaku in na letalu;  na sprehodu, doma v dnevni sobi in še marsikje. Če ni besede o Kristusu sredi življenja, osebna vera zamre, ker je ostala osamljena in potlačena. Mišljenje, odločanje in ravnanje mnogih ljudi gre tako mimo vere ali še huje, gre celo proti veri.

Škofijski misijon hoče vse prebivalce v soboški škofiji pretresti v veri. Smo ali nismo Kristusovi! Če smo Kristusovi, potem poglobimo svojo vero. Če še nismo Kristusovi, potem storimo vse, da vero pridobimo. Misijon ni dogajanje posameznikov. Misijon je čas, ko smo v molitvi, pri oznanjevanju, obhajanju zakramentov, v dobrih delih in v trpljenju še bolj povezani drug z drugim. Sami ne bomo nikamor prišli. Samo skupaj lahko hodimo v veri.

S škofijskim misijonom se močno povezujemo s papežem Frančiškom, ki danes, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, za vso Cerkev odpira vrata svetega leta usmiljenja. V svoji spodbudi Obličje usmiljenja papež pravi: ?Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi človeštvo bilo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni, da bi postala Mati človekovega Odrešenika. Na težo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuščanja. Usmiljenje bo vedno večje od slehernega greha in nihče ne more omejevati Božje ljubezni, ki odpušča (Obličje usmiljenja, 6).

Ko je Marija angelu ob oznanjenju privolila: ?Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoje besedi (Lk 1, 38)?, je stopila na pot vere. To je bila težka in strma pot, ki je vodila do Kalvarije in do binkoštne dvorane. Mariji je na tej poti vere močno sijala angelova obljuba, da bo rodila sina, ki mu naj da ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega (prim Lk 1, 31-32).

Slovenci imam pred seboj zelo težko pot. Brez močne luči vere, ki nam bo svetila na tej poti, ne bo šlo. Morali bomo prehoditi še dolgo pot pravičnosti za storjene zločine nad brati in sestrami med in po drugi svetovni vojni. Morali bomo prehoditi še dolgo pot pravičnost za zločine, storjene nad nerojenimi otroki. Morali bomo prehoditi še dolgo pot pravičnosti za hude prekrške bogatih na račun revnih. Morali bomo prehoditi še dolgo pot pravičnosti zaradi slabega govorjenja drug o drugem. Morali bomo prehoditi še dolgo pot pravičnosti za moralne zablode.

Ponižno prosim Mater Marijo pod Logom v Turnišču, ki nas gleda z materinskim pogledom, naj se nam pridruži na tej poti, da bomo obvarovani vsakega zla lahko hodili za Kristusom do spreobrnjenja, usmiljena in sprave. To je namreč edina pot,  ki nas vodi v večno življenje v nebesih.

Prižgimo danes zvečer, ob 20. uri svečo, in jo postavimo na okno svojega doma. Prižgana sveča nas bo vabila k molitvi in bo oznanjala tudi drugim, da se začenja škofijski misijon, da bi poglobili svojo vero.

Odprimo vrata Kristusu! Odprimo vrata Materi Mariji! Odprimo vrata drug drugemu!                                - amen

Ankete

Kako je naslov 1. knjige za vse generacije o B.s. Danijelu Halasu?
Mučenec ob Muri	35	74%
Dober in nezlomljiv	1	2%
Prekmurski heroj	2	4%
Mučenec živi	0	0%
Skrivnostni junak	5	10%
Polansko zrno	3	6%
Poteptani cvet	1	2%
Skupaj glasov:	47

Ostale ankete