Veržej - Plenum ŠK, pridiga

sobota, 10.03.2012

Pridiga pri sveti maši ? plenum škofijske Karitas (MS) ? 10.3.2012 ? Veržej

 Dragi bratje in sestre!

Evangelij nam danes še prav posebej omogoča, da lahko občudujemo in premišljujemo usmiljenost dobrega Boga Očeta. Ko Bog odpušča naše grehe, nam hkrati podarja svoje veselje, saj nas radostno objema kot sinove in hčere. Bog Oče se ne ozira na strahotnost greha, ki nas ponižuje in dela sužnje. On je vedno usmiljen. Njega skrbi, kaj bo z nami, z našim spreobrnjenjem.
Jezus je to hotel pokazati na priliki o usmiljenem Očetu in izgubljenem sinu (prim. Lk 15, 11-32). Ko Bog Oče odpušča, nam vrača izgubljeno dostojanstvo. Ponovno nas prizna za svoje otroke. Očetovo odpuščanje pomeni praznično razpoloženje. Zato oče naroči za izgubljenega sina novo obleko, in da pripraviti pitano tele, da se bo družina poveselila.
 Evangelist Luka zelo nazorno, rekli bi, po človeško, predstavi očeta in oba sinova. Mlajši sin ni nič drugačen od današnjih sinov in hčera, ki že pred polnoletnostjo živijo zakonsko življenje, čeprav še niso poročeni, ki brezsrčno praznijo denarnice dedkov in babic za omamo v barskih nočeh, ki zapravljajo premoženje staršev z neresnim študijem?
Spisek mladostnih zahtev in pravic gre v nedogled. Mlajši sin je povsem pozabil, da je v bistvu že to dar, biti ob očetu, se veseliti njegove dobrote. Ni hote spoznati, da ga je oče pripravljal za samostojno pot, kjer bo znal odgovorno uporabljati svobodo v svojo korist in v korist drugih. On je očetov dar spremenil v sebično zahtevo: ?Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada? (Lk 15, 12)! Tako je mlajši sin postal povsem nezmožen za odgovorno načrtovanje svoje prihodnosti. Srce je zaprl v osamo. Oddaljil se je od sebe, očeta in od ljudi, zato je pristal v prašičjem koritu. Izgubil je človeško in sinovsko dostojanstvo. Od njega ni ostalo nič človeškega. Greh je v mlajšem sinu izničil človeško naravo.
Z vsakim grehom se v nas zbudi vest, ki je Božji glas. Vest nas sprašuje: ?Kje si človek? Kaj si storil? Zakaj si se skril? Kje iščeš resnico o svojem življenju? Kaj je sploh tvoj smisel? Kje si doma? Kakšno podobo nosiš v sebi??
To so vprašanje Boga Očeta, ki jih je postavljal že Adamu in Evi v raju, potem ko sta grešila (prim. 1 Mz 3, 9-13).  Vedno ko ljudje iz sebe strgamo Božjo podobo, izgubimo tudi svojo podobo. Če se tega sramujemo in nam je žal, ker nismo več takšni kot smo bili pred grehom, je še možnost, da se vrnemo k Bogu Očetu. Če pa sramu ni in smo celo ponosni na ?sladki greh?, kot se danes norčavo o zlu izraža javnost, potem se življenje ustavi pri prašičjem koritu.
Bog Oče vedno do vsakega človeka naredi prvi korak. Pride tudi do živalskega korita. Zanj ni razdalje, samo da bi v odpuščanju grešniku umil obraz, da bi ga lahko videl in v Očetu ponovno našel sebe.
Bog Oče ne prenese žalosti, ker žalost je lahko znamenje nevoščljivosti. In starejši sin je bil prav to, nevoščljiv mlajšemu bratu, ki se je spreobrnil. Tudi on ni spoznal, da je velik dar, če si lahko z očetom. Ni bil nič boljši od mlajšega brata. V sebi je kuhal zamero in z jezo služil očetu.
Oba sinova sta se pri očetu počutila samo kot služabnika. Sploh nista poznala očeta. Pred njima je torej najbolj pomembna naloga, da spoznata očeta.
Ljudje smo ranjeni in krhki. To je dejstvo. Za to nam ni treba posebnih filozofskih in teoloških razlag in dokazovanj. Vsepovsod puščamo sledi svojih napak: marsikje so otroci v sporu s starši, naraščajo neurejene  grešne izvenzakonske, nezakonske in nenaravne skupnosti. Sedaj so se še spravili na naravno družino, v kateri so oče, mama in otroci. Še to bi radi uničili.
Največkrat se spametujemo šele takrat, ko je že prepozno in ne moremo več popraviti posledic slabih dejanj.
Nek modrec je dejal: ?Če se hočeš učiti od napak drugih, ti bo življenje prekratko, da bi se lahko naučil!? Dosti ljudi meni, da je dobro delati napake, ker potem se ne bi se ničesar mogli naučiti. Meni so otroci nekoč pri verouku dejali: ?Gospod župnik, ne delati napak in ne grešiti, pa to je živi dolgčas!? Zašli smo v močvirje tolerance in vsesplošnega odobravanja: Vseeno je kaki živiš in kaj počneš, pomembno je, da ti to znese in da se imaš dobro. Seveda pri vsem pa še moraš uživati!
Sprašujemo se lahko: ?Ljudje, kje smo??
Bog Oče nima namena sestavljati ljudi kot lego kocke.
Hoče, da se vedno svobodno odločamo. Na razpolago nam daje svojo Luč, svojo ljubezen, svoje odpuščanje. Bog Oče samo želi, da pridemo k njemu domov. Ne gleda na to ali sem mlajši ali starejši sin, oziroma hči.  Bog Oče nas ljubi, ne zato ker bi bili dobri, ampak ker smo njegovi otroci!
Spreobrnjenje in vrnitev k Bogu ni samo duhovno in moralno dejanje. Spreobrnjenje zahteva tudi vrnitev k bratom in sestram. Jezus sicer ne pove, kaj se je v priliki na koncu zgodilo z mlajšim in starejšim bratom. Oba sta se morala med seboj pobotati, če sta hotela ostati z očetom. Če tega nista storila, tudi doma nista mogla ostati. Če bi se med seboj sovražila še naprej, potem bi očetova ljubezen bila povsem nemočna.
Današnji evangeljski odlomek v bistvu pokaže na dva temelja krščanskega življenja: to sta vera in karitativna ljubezen.
Jasno je, da brez posredovanja Boga Očeta na zmoremo ne verovati in ne delati dobro bratom in sestram. Dar vere in dobrote daje samo Bog. Brezbrižnost do teh darov nas lahko oddalji od Boga. Mlajši sin ni imel vere, starejši pa ne ljubezni.
Vera in karitativna ljubezen sta sestri dvojčici, ki podpirata in dopolnjujeta ena drugo. Vera naročuje, Karitas izpolnjuje. V veri spoznavamo dolžnosti, v karitativni ljubezni pa dobimo moč, da jih izpolnimo z dejanji.
Današnji plenum soboške škofijske Karitas je priložnost, da pogledamo nazaj, kako smo prehodili pot vere in karitativne ljubezni. Razmislili bomo, kaj je za nas ta trenutek bistveno, najpomembnejše. Ne moremo rešiti vseh socialnih težav na območju naše škofije. Tudi ne moremo odpraviti vsega trpljenja in zla, ki se kopiči ob nas.
Papež Benedikt XVI. nas v letošnjem pismu za postni čas vabi, da mislimo drug na drugega, tako da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom.? (Heb 10,24). Ko mislimo drug na drugega, postajamo varuhi bratu ali sestri v stiski. V tej skrbi nam ni vseeno, kako živijo drugi. V sebi, v družini ali v župniji ne smemo gojiti zasebnosti. Varujmo se vzklika: ?Kaj me briga drugi!? To je kletev, ki nas oklepa v ozke okove sebičnosti.
Papež svari, da ravnodušnost in nezanimanje izvirata iz egoizma, ki pa si je nadel  videz spoštovanja ?zasebnosti?.

?Tudi danes se močno razlega Gospodov glas, ki vsakega od nas kliče, naj se zavzame za bližnjega. Tudi danes nas Bog spodbuja, naj bomo ?varuhi? naših bratov in sester (prim. 1 Mz 4,9), naj gradimo odnose, ki bodo razpoznavni po medsebojni skrbi, po pozornosti za dobro drugega, za njegovo celostno dobro. Velika zapoved ljubezni do bližnjega zahteva in nas priganja, da se zavedamo svoje odgovornosti do tistih, ki so, kot jaz, ustvarjena bitja in Božji otroci: Dejstvo, da smo kot ljudje in pogosto tudi v veri bratje in sestre, nas mora spodbuditi, da v sočloveku prepoznamo drugi jaz, ki ga Gospod neskončno ljubi. Če bomo gojili ta bratski pogled, bodo solidarnost, pravičnost, a tudi usmiljenje in sočutje povsem naravno privreli iz našega srca? (papež Benedikt XVI, Postno pismo 2012).
Dragi bratje in sestre!
Hvaležen sem vam, da ste danes tukaj. Bog Oče Vam je dal dar vere in karitativne ljubezni. Oboje ste postavili v službo bližnjim, še posebej tistim, ki so v stiski in trpljenju. Božja moč naj vas krepi v težkih urah, blagoslov pa razveseljuje pri opravljanju vaših dobrih del.

- amen
 

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete