Turnišče - zahvala za staro leto - pridiga

ponedeljek, 31.12.2018

Staro leto, hvalodavanje, 31.2018 ? klarise Turnišče

Sestre klarise so v tej kapeli samostana Marije, Matere Cerkve v Turnišču, postavile pomenljive jaslice, ki govorijo o prihajajoči 100 -letnici priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu. Ob tej prihajajoči obletnici bi želel spomniti na nekaj, kar se mi zdi za to našo situacijo zelo pomembno. Z nabiranjem let vedno bolj prihajamo do izkušnje, kako odtekanje časa za seboj pospravi vse, kar se je zgodilo dobrega in slabega. Oboje bolj ali manj ostaja v naših spominih, ki pa z leti vse bolj bledijo. Pozaba je mnogokrat celo zdravilo za hude rane, ki nam jih prizadenejo nekateri ljudje in dogodki. Pozaba pa je tudi vzrok za odmetavanje hvaležnosti Bogu, da še živimo tukaj, v tem svetu, in da nam iz dneva v dan daje možnost, da popravimo svoje zgrešenosti in napravimo kaj dobrega zase in za druge.
Obhajanje 100 - letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu naj bo zahvaljevanje Bogu za njegove milostne darove, ki smo jih vsi prejemali, in se nikakor ne sem izroditi v poveličevanje zmagoslavja slovenstva nad Madžari. Meja med zmagoslavjem ter  porazi je namreč zelo ozka ? večkrat pa je povsem zabrisana. Prav to, kar je morda nas razveselilo, je druge prizadelo ali pa kar je druge razveselilo, je nas prizadelo. Nenehno se gibljemo na dveh poljih ? zmagovalcev in poražencev. Po zmagoslavju se navadno prične boj med zmagovalci, kajti ti vedno potrebujejo poraze drugih, da so lahko zmagovalci. Brez porazov drugih, zmagovalci ne morejo obstajati in ne funkcionirati. Poraženci so nekako zmeraj v prednosti pred zmagovalci, ker ne morejo ničesar več izgubiti. Vedno lahko pričnejo znova in svoj poraz lahko napravijo za novo priložnost.
Apostol Janez v svojem prvem Pismu opozarja na prihod antikrista, ki bo z lažjo o svojem zmagoslavju mnoge povlekel za seboj in jih bo tako napravil za antikriste (prim. 1 Jn 2, 18). Največja laž antikrista je, da bo Kristusa uničil in z njim vse, ki vanj verujejo. V tem je antikrist uspel prepričati celo mnoge, ki se še smatrajo za kristjane. Sebe ponuja za zaveznika tudi Cerkvi. Nekateri cerkveni voditelji so celo prepričani, da ne bodo preživeli ne oni in ne Cerkev, če ne bodo vzpostavil zavezništva s prestolom antikrista. Prepričani so, da Cerkev lahko obstane samo, če bo imela antikristov kapital in moč.
Med nami se krepi grožnja takšne demokratičnosti, ki se naslanja na antikristovo posvetnost, ki pa se na splošno zdi zelo ugodna ter povsem sprejemljiva. Antikrist je namreč velik delavec za mir, edino Kristus ga vznemirja. Antikrist je velik človekoljub, edino sovraži tiste, ki delajo dobro v Kristusovem imenu. Antikrist je zagovornik svobode, edino sovraži tiste, ki so svobodni v Kristusu. Antikrist o sebi govori, da je on resnica, vendar ne pričuje resnice, ker laže, da je on eden in edini rešitelj. Antikrist spodbuja napredek, vendar ne v službi življenja, temveč smrti.
Antikrist med nami povzroča veliko duhovno zmedenost, ki pa vedno težje loči med tem, kaj je še resnično evangeljsko in je zato zares od Kristusa in tem kar je prot evangeliju in zato ni od Kristusa. Takšna demokratična razpršenost ustvarja kristjane, ki si po svoje prilagajajo cerkvene in Božje zapovedi, oziroma izbirajo to, kar jim paše pri trenutnih življenjskih odločitvah. Tako se odločajo za izbire, ki so proti življenju, zlorabljajo male in nemočne in jih tako pohujšujejo, uničujejo družino, delajo razdore v Cerkvi in s tem povzročajo zmedenost ter žalost med ljudmi, omogočajo protikrščanskim strankam in posameznikom, da prihajajo do oblasti. Apostol Janez pravi, da so taki izmed nas izšli, toda oni niso bili od nas. Kajti ko bi bili od nas, bi bili ostali; pa niso, da se na njih razodene, da niso vsi od nas (1 Jn 2, 19).
Položaj krščanstva je v zahodni Evropi in tudi v Sloveniji sedaj približno takšen, kot je bil položaj poganstva ob koncu rimskega imperija, ko je krščanstvo vse bolj napredovalo in se širilo, poganstvo pa izginjalo. Krščanstvo je takrat pridobivalo na zmagoslavju, poganstvo pa je bilo poraženo. Sedaj je obratno: poganske navade se obujajo in krepijo, spodbuja se čaščenje malikov, in vse bolj prevladujejo intelektualne in moralne navade porabništva. Celo krščanski prazniki se morajo umikati poganskim navadam. Tako je krščanski božič že skoraj povsem uničen, kajti poganski božič se je povsod razbohotil s svojim porabništvom. Nič drugače ni z Veliko nočjo ali s praznikom dneva Vseh svetih.
Z vsakim novim letom smo bližje drugačnosti krščanstva, za katero ne moremo vedeti, kakšna bo. Škofje in duhovniki ne moremo prisiliti ljudi, da bi verovali in hodili v cerkev samo za to, da bi rešili krščanstvo. Bolj ko jih silimo, bolj se ljudje oddaljujejo od krščanstva. Kristjani se spreminjamo. Okrog nas skoraj ničesar ni več krščanskega. Mnogi živijo kot, da nikdar ne bi ničesar slišali o Kristusu.
Krščanstvo ubira svojo pot, ki je nam močno nerazumljiva. Medtem ko sedaj na Kitajskem in drugod po Aziji rušijo cerkve in zapirajo kristjane zaradi njihove močne vere, na Zahodu rušijo cerkve ali pa jih zapirajo zaradi nevere kristjanov. Vse to pa je prostor, kamor se bomo kristjani - tudi na Slovenskem -   primorani zatekati. Drugega prostora za nas najbrž več ne bo. Zdi se, da je puščava tisti prostor, kjer se krščanstvo poživlja in utrjuje. Že pred mnogimi stoletji so nekateri možje in žene odšli v puščavo, da bi tam vzpostavili čist odnos z Bogom, ki bi bil prost skrbi zaradi zmagoslavja ali pa zaradi porazov. Tam so našli zavetje za svojo čisto vest in svoje svetlo oko duše.
Janez Krstnik se je zatekel v puščavo. Od tam je klical, da sta milost in resnica prišli po Jezusu Kristusu, ki nam je vse povedal o Bogu Očetu (prim. Jn 1, 15-16). Tudi Jezus se je zatekel v puščavo, da je od tam izgnal antikrista in se tako pripravil na oznanjevanje Božjega kraljestva. Nismo kot pogani, da bi nas vznemirjale negotovosti. Ne plašijo nas nove kulture, ki so se naveličale krščanstva. Otročje in nesmiselne so napovedi o koncu sveta. Jezus nam je dejal, da samo Oče v nebesih ve, kdaj se bo to zgodilo. Antikrist ni bog in tudi antikristi niso bogovi, ki bi urejevali ta svet. Vse je kratkega veka. Kar pride, enkrat odide. Menjale so se civilizacije, države, oblasti in kulture. Prišle so nove in tudi te odidejo.
Še vedno pa ostaja Kristus, ki pa se ne ogiba puščavi. Kristus je prav tam, kjer se zdi, da ničesar več ni. Ostaja tam, kjer je vse pusto, da v Njem ponovno oživi. Ostaja na ruševinah civilizacij in kultur, da se na njih širi Božje kraljestvo. Ostaja tam, kjer je samo še puščava pustih in izsušenih človeških src, da jih odžeja z živo vodo, ki teče in njegovega prebodenega Srca. Kristus ostaja v puščavi, da prav tam vklene antikrista v njegov poraz. Še vedno obstaja puščava, v kateri so nekoč cvetele meniške skupnosti. Še vedno obstaja puščava, v kateri bodo nastale nove krščanske skupnosti.
Bučno in razkošno praznovanje odhoda starega leta in prihoda novega ne pomeni nič drugega kot to, da se svet poteguje za prihodnost. V tem boju za prihodnost se krščanstvo zdi precej šibko. Svet ne ve, mi pa vemo, da naša vera ni od tega sveta, ampak je od Boga; in Njega ni mogoče poraziti. Samo Bog je Gospodar prihodnosti in samo v Njem je tudi naša prihodnost. Vendar pa bomo morali svoje poslanstvo nadaljevati prav tam, kjer živimo - v puščavi sveta. Malo nas bo, vendar še vedno bomo.
Povsod, kamor je šla, je Mati Marija hodila v veri. Naj hodi z nami tudi v letu 2019.
Tebe Boga hvalimo, poveličujemo in se ti  zahvaljujemo, da si nam dal milost blagoslova v iztekajočem letu in se ti ponižno priporočamo, da nam milost svojega blagoslova in pomoči nakloniš tudi v novem letu.                                 - amen

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete