Zadnji dan leta 2015 je razlog, da smo zopet prišli v samostan Marije, Matere Cerkve v Turnišču. Bogu bi radi dali zahvalo za iztekajoče se leto. Nekako smo prisopihali ali se ?prišlepali? do Silvestrovega. Veliko lepega, pa tudi veliko nelepega smo doživeli,

Lepo je to, da so k nam, v Turnišče, prišli bratje minoriti in prevzeli župnijo in romarsko cerkev Marije pod Logom. Pred nekaj dnevi smo obeležili stoletnico nove cerkve. Bog jih blagoslovi in varuje na priprošnjo sv. Frančiška Asiškega!

Lepo je to, da smo na praznik Brezmadežnega Spočetja Device Marije v soboški stolnici odprli svetoletna vrata in pričeli sveto leto usmiljenja ter škofijski misijon. To je za nas velika tolažba. Radi bi bili še bolj s Kristusom. Lepo je, da smo dobili novega Božjega služabnika nekdanjega odranskega župnika in lendavskega dekana, msgr. Alojzija Kozarja, ki nas uči, kako je upanje neuničljivo.

Lepo je tudi, da so nam iz Svetega sedeža sporočili, da je bil škofijski postopek ugotavljanja mučeništva in svetosti duhovnika Danijela Halasa, ki je bil ubit pred sedemdesetimi leti, dobro voden. Prosim za molitev, da bi našli nekoga, ki bi sedaj pričel pisati zahteven spis o Danijelu Halasu, ki bo odločilno prispeval k tem, da bo Halas prištet med blažene.

Lepo je, da smo dobili novomašnika Andreja Lažeto in štiri diakone, ki se pripravljajo na duhovniško posvečenje. Tudi jaz sem dočakal 25 let duhovništva, kar zame pomeni milost Božje naklonjenost in pomoči. Sestre klarise so dobile tri nove kandidatke, ki se pripravljata, da bosta skupaj z njimi živeli po vodilu sv. Klare.

Lepo je, da je mariborska metropolija spomladi dobila novega nadškofa, jezuita Alojza Cvikla, ki je goreče in pogumno poprijel pri delu za reševanje in ohranjanje Slomškove dediščine.

Na prošnjo slovenskih skupnosti v Buenos Airesu je za poskusno dobo petih let odšel na pastoralno pomoč, nekdanji tukajšnji župnik, g. Robi Brest. Smo žalostni, ker ga ni med nami. Lepo je, da so pa veseli tamkajšnji Slovenci, ki so ga lepo sprejeli, saj ima gospod Robi dosti duhovnih, pastoralnih in tudi tehničnih sposobnosti, s katerimi jim bo lahko veliko pomagal.

Salezijanci smo obeležili tudi 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska, ustanovitelja salezijanskega reda. Lepo je bilo zato tudi zadnjo soboto  v novembru, ko smo v dvorani Kino park, zaradi zanimanja kar dvakrat morali imeti glasbeno predstavo o don Bosku.

Lepo je bilo tudi na Škofijskem klicu dobrote v Puconcih. Škofijska in vse Karitas župnij soboške dekanije so skupaj z evangeličansko Podpornico ter z verniki binkoštne skupnosti pripravil dobrodelni koncert. Ekumenizem v dobroti za vse ljudi ob Muri postaja močna spodbuda, da smo si bolj blizu, še bolj solidarni in čuteči drug do drugega.

Lepo je to, da je naša škofijska Karitas s pomočjo župnijskih Karitas lajšala stisko mnogim ljudem, ki so iz tujih krajev šli preko naše domovine iskat varno zavetje v Evropo, pri tem pa Karitas ni pozabila na lajšanje stisk domačim ljudem.

Tudi po dekanijah, po domovih in drugih redovnih skupnostih, je bilo veliko lepih dogodkov, ki se jih bomo z veseljem spominjali in bom zanje Bogu vedno hvaležni.

Smo pa tudi zaskrbljeni. Tudi letos noben fant ni vstopil v bogoslovje ali v kakšno redovno skupnost. Prav tako nobeno dekle ni šlo k redovnicam. To je znamenje duhovnega in moralnega slabljenja družin in mladih. Majhno število duhovnih poklicev je naša velika rana, ki mora boleti in vznemirjati ne samo škofa in duhovnike, ampak vse vernike. Kakšna je molitev in kakšna je gorečnost za evangelij, je edini odgovor na to, zakaj je duhovnih poklicev dovolj ali pa zakaj duhovnih poklicev ni.

Zaskrbljeni smo tudi zato, ker država zapostavlja družino očeta, matere in otrok ter daje prednost drugim oblikam družine, ki jih Bog ni ustvaril. Ker takšne družinske skupnosti niso od Boga, tudi niso usposobljene, da bi bile nosilke življenja. Zato so te umetno skupaj spravljene skupnosti kraji razkroja Evrope in Slovenije.

Dramatičnost tega smo lahko tudi doživljali v mesecih, tednih in v dnevih referenduma za družino in otroka. Zame je zmaga družine očeta, matere in otrok takšen čudež, ki ga Slovenija, odkar obstaja, še ni doživela.

Kaj se je zgodilo s Slovenijo, da se je kljub slabim napovedim le odločila za družino, kjer so oče, mati in otroci, ne bomo nikdar mogli vedeti. Vedeli bomo v nebesih. Eno pa je gotovo! Bog je močno posegel vmes. Očitno smo Slovenci Bogu močno ljubi. Prevzema me sveti strah pred Bogom, ki tako zelo ljubi in ki tako zelo skrbi za Slovenijo. Za mnoge evropske narode je Slovenija postala upanje, ki pomeni: Kdor stavi na Boga, je stavil na zmago.

Ubranili smo družino, ker smo molili, obhajali evharistijo, romali in opravljali druga spokorna dela. Tako je Sveti Duh lahko vlil v naša srca odločitev za krščansko družino. Sestre klarise so veliko molile za ohranitev krščanske družine. Kako mogočna je molitev sester klaris, je pokazal tudi referendum.

Boj za družino še ni končan. Boj se nadaljuje in bo trajal do konca časov. Ker še vedno malo mladih sklepa krščanski zakon in je tudi otrok malo, pa je zato vedno več prostora, vse več je praznih hiš, opustelih dvorišč, propadlih kmetij, zapuščenih njiv. Na ta prazen prostor sedaj prihajajo ljudje, ki jih ne poznamo.

Ne vemo, kdo so, od kod prihajajo, kaj bi radi. V javnem pismu sem državo opozoril, da mora s temi ljudmi ravnati zelo previdno, kajti med njimi so tudi taki, ki prihajajo z zločinskimi nameni. Ko so me mediji napadali in se norčevali iz mene, je na žalost v Parizu odjeknila eksplozija. Teroristi, med njimi so taki, ki so šli mimo nas,  so pobili mnogo ljudi. V grozo in žalost so zavili ves svet.

V nas že dolgo sika peklenska kača terorja. Kot da se je zlo kot pes strgalo iz verige in hoče ogristi vse, kar mu pride na pot.

Zlo ima še drugi obraz. Ne prihaja k nam samo iz daljnih krajev, ki jih poznamo iz Svetega pisma. Zlo je prišlo med nas od zelo blizu. Prišlo je izmed nas. Nekateri teroristi so bili rojeni v Evropi. V sovraštvu jih je zastrupljajo evropsko okolje.

Slišali smo v berilu, kako apostol Janez v svoje prvem pismu govori o poslednji uri, v kateri pride antikrist (1 Jn 2, 18-21). Kdo je ta antikrist? Kdor koli je to lahko. Antikrist ni parkelj z rogovi, dolgim jezikom, z repom in kopiti. Antikrist je lahko zelo fin gospod ali fina gospa. Mislimo, da ju poznamo. Pa ju v resnici ne poznamo. Antikrist lahko sedi v slovenskem ali pa v bruseljskem parlamentu. Njegov nasmeh in prijaznost sta samo krinka za grozno sovraštvo do Kristusa in vseh, ki verujemo v Kristusa. Pretkani in do pikice pravno natančni zakoni, ki ji piše antikrist,  so spisani in sprejeti samo zato, da bi uničili ljudem vero in  Kristusovo Cerkev.

Antikrist lahko sedi tudi v pisarnah, poučuje po šolah, popravlja avtomobile po mehaničnih delavnicah, v bolnišnici skrbi za zdravje ljudi, s kuhalnico v roki stoji za štedilnikom, lahko celo stoji za oltarjem in mašuje ali pa sedi v novinarski pisarni. V na videz preprostemu, vsakdanjemu in tako zelo človeškemu antikristu besnijo viharji sovraštva do drugih. Svoj jezik uporablja samo za opravljanje in obrekovanje, za širjenje laži, za zdrahe po domovih, po družinah, po podjetjih, v samostanih, po župnijah in tudi po škofijah.

Sveta Terezija Avilska v svoji knjigi Pot popolnosti pravi, da je bolje, če samostan pogori, kot pa da se v njem med nunami razpasejo zdrahe in prepiri, ki preganjajo Kristusa iz hiše in ga prisilijo, da si poišče stanovanje drugod, ker je iz lastnega izgnan. Če še tako pogoste spovedi in obhajila ne pomagajo, se je bati,da je med nami Judež ? to je antikrist. Redovnico, ki dela zdrahe je treba odpraviti v drugi samostan ali pa jo zapreti v ječo, iz katere se naj ne reši več. To kugo, pravi sveta Terezija Avilska, je treba iztrebiti in se je rešiti.  (Terezija Avilska, Pot polnosti, str. 39).

Tam, kjer so zdrahe, je vedno tudi sovraštvo. Tisoče razlogov za zdrahe zmeša skupaj en strup sovraštva. Sovraštvo je samo eno. Ni večjega ali manjšega sovraštva.

Sovraštvo, ki med nas prihaja od teroristov, ni nič večje ali manjše od sovraštva, ki prihaja med nas od nas samih. Kdo pa nam zagotavlja, da ne bi lahko kaj kmalu drug drugemu postali teroristi? Kje imamo garancijo, da smo lahko pred tem obvarovani? Zavore tolerance, ki jih slabijo medsebojne zdrahe, lahko popustijo nenadoma. Sledi samo še tragedija.

Papež Frančišek nam je podaril leto usmiljenja. V soboški škofiji pa smo pričeli škofijski misijon. Geslo misijona je Odprite vrata Kristusu. Usmiljenje je pogoj, da bi lahko odprli vrata Kristusu. Kaj je treba narediti, če so pa vrata zabetonirana ali zaraščena z mahom ali jih prekrivajo plezalke? Treba je vzeti cepin in odstraniti beton. Treba je vzeti kramp in odstraniti zemljo in mah. Treba je vzeti škarje in odrezati plezalke. Pri odpiranju takšnih vrat je treba veliko sile in včasih celo grobih posegov.

Kaj narediti z vrati srca, ki jih je antikrist že zabetoniral z zdrahami in so vsa prekrita s sovraštvom? Takšna, z zdrahami zabetonirana in s sovraštvom obraščena vrata, je treba ?zbombandirati? z molitvami, s postom in drugimi oblikami pokore. Sovraštvo je mogoče odstraniti samo z usmiljenjem, odpuščanjem, spravo in pravičnostjo.

Boj z antikristom ni naš boj. To je Kristusov boj. Kristusa pa je treba podpreti pri odpiranju vrat, ki so vsa zaraščena od zdrah in sovraštva.

Evangelist Janez najprej za božič, nato pa še danes, opozarja, da je Beseda iz nebes prišla med svoje, a njeni je niso sprejeli (Jn 1, 1-18).

Beseda mora priti in ostati. To je Božja volja. Proti temu ne more nobena sila sveta storiti nič. Bog nas varuj mučeništva, da bi šele kri odstranjevala zdrahe in sovraštvo iz našega srca. Vendar se tudi mučeništvo lahko kaj kmalu zgodi.

Če ima antikrist svojo uro, ki je prišla, potem je to samo ena ura. Antikrist nima nobene moči. Nad antikristom je Kristus, ki pa je gospodar vseh ur in vseh časov. On je že prišel in ostaja. Še vedno trka na vrata našega srca. Kljuka teh vrat je od znotraj. Samo mi lahko odpiramo ta vrata. Prišla je ura, da to storimo.

Bijejo zadnje minute leta 2015. Kar je bilo lepega in Božjega, Bogu hvala! Kar pa si je vzel antikrist, naj nam Bog odpusti in prežene od nas antikrista ter mu vzame vso moč, ki jo dobiva od zdrah in sovraštva med ljudmi.

Kakšno bo leto 2016? Vse je v Božji rokah, nekaj pa je tudi v naših rokah.

Tórjanska Marija pod Logom naj krepko drži žezlo nad nami in nas varuje pred zdrahami, sovraštvom in vsakršnim terorjem.

Voščim vam blagoslovljeno in varno leto, ki prihaja in da bi drug drugemu bili bolj bližnji ? še bolj, kot so si to včasih bratje in sestre, ki si to samo po krvi, ne pa več po srcu.

Pridi Gospod Jezus in ostani z nami! Pomagaj nam odpravljati zdrahe in sovraštvo. Bodi z nami usmiljen in nam daj Duha usmiljenja, odpuščanja, sprave in pravičnosti! Tórjanska Marija pod Logom, obvaruj nas terorja. Naj pod tvojim varstvom živimo v miru!

Prosimo te, usliši nas! - amen