| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 2025 2026 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Turnišče - 750-let - pridiga
četrtek, 16.11.2017
Peter Štumpf
750 ? letnica omembe Marijine cerkve v Turnišču
Pridiga v stari turniški cerkvi, 16. novembra 2017
Pridiga v stari turniški cerkvi, 16. novembra 2017
Spoštovani generalni vikar soboške škofije Lojze Kozar, provincialni minister p. Milan Kos, škofov vikar za narodnosti msgr. Franc Režonja, dekan lendavske dekanije Ivan Krajnc, tukajšnji župnik p. Toni Brinjovc, nekdanji tukajšnji dolgoletni župnik Lojze Ratnik, duhovniki in diakon, bratje minoriti, sestre redovnice, županja mag. Vesna Jerala Zver, turniški župljani, bratje in sestre, ki danes prihajate praznovat k Mariji pod Logom tudi iz drugih župnij!
Nekoliko se prepustimo fantaziji, ki sem jo ob premišljevanju o tem, kaj se je na današnji dan pred 750 leti dogajalo v Turnišču, skoval v kratko pripoved. V tej pripovedi so resnične samo omenjene osebe ter rodovina Hahold, ki je v Dolnji Lendavi zaprisegla spravo z rodovino Jura, ki pa je zaprisegla spravo s Haholdi v tej stari Marijini cerkvi. Zgodovinsko resnične so tudi posledice sprave, ki jih je kralj Bela IV. predpisal za obe rodovini.
Topot kopit je vznemiril ljudi v kočah iz blata, ki so se tiščali za rahlo priprtimi dveri, da ne bi spregledali procesije hrzajočih konj. Živalske nozdrvi so puhale megleno soparo, ki se je mešala z dimom ognjišč, ki je silil na plano mimo kukajočih ljudi. Ljudje so slutili: danes se bo nekaj zgodilo. Oči brkatih, trdno posajenih jezdecev v sedla, so mrko mežikale naokrog, da bi pravočasno opazile morebitno nevarnost preteče grožnje, ki bi lahko vsak hip planila iz teh s slamo kritih blatnih kočur. Vojaške roke so objemale ročaje mečev. Na čelu je jahal magister Hahold. Njegove oči niso begale naokrog. Srepo je zrl predse. Na vsem svetu najbrž takrat ni bilo malarja, ki bi bil sposoben namalati grozotno mrakobnost tega vogrskega plemenitaša.
Da ga je kralj Bela IV. tako ponižal in ga prisilil, naj jezdi do zapečkarskih in ničvrednih mož slovenske svobodnjaške rodovine Jura, ki so se šopirili v Črncu - je magistra Haholda bolj peklilo, kot da bi mu roparski Tatari poklali vso živino in požgali vse njive.
Dati roke tem klečeplazcem, ki so kralja pridobili na svojo stran ? Hahold si ni mogel odpustiti, da je popustil. Škoda, da jih ni dal vse pobiti. Tomaž in njegov hlapec Nikolaj sta bila samo dva, ki ju je spravil na drug svet ? lahko bi jih bilo še več!
Magister Hahold ni vedel, da so v zagrebškem stolnem kapitlju vsi kanoniki že tri dni pred Bogom na kolenih. Pri tem se še postijo ob kruhu in vodi. Molijo, trepetajo in prosijo Boga, da bi se rodovini Hahold in Jura spravili med seboj. Tudi oni so namreč občutili grozote sovraštva magistra Haholda. Kanoniki so mu prepustili desetino od rodbine Jura, ki bi jim po pravu sicer pripadala. Magister Hahold se je pod temi pogoji pred enajstimi leti spravil z njimi. Od takrat imajo pred njim mir. Močno so si zagrebški duhovniki želeli, da bi tudi rodovina Jura končno okusila blagost miru.
Magister Hahold se je s svojimi brkatimi in namrščenimi jezdeci bližal Marijini cerkvi v Črncu. V belini iz apna in pokrita s skodlami je stala sredi okleščenega loga brez listja. Ni mu bilo neznano, zakaj je kralj Bela odredil ta kraj za spravno srečanje z rodovino Jura. Pred Marijo pač ne moreš zakleti in pred Marijo pač ne moreš prelomiti prisege. Kralj Bela je Haholde predobro poznal. Predrzni kakor so bili, so si celo upali iti v cerkev. Kot romarje so jih občasno videvali v Panonhalmi, v Györu in v Estergomu. Najbrž je še nekaj krščanskega moralo tleti v njih. Tam so vsi celo zmogli poklekniti pred duhovnika. Romanje Haholdov je vedno imelo spokorne posledice. Po vsakem pokleku pred duhovnikom in po odvezi je magister Hahold v imenu cele rodovine odvezal iz svojih hlevov vola, štiri krave in odgnal deset ovac. Govorilo se je, da je vse to živinče šlo k ubogim. S tem so Haholdi po vsaki spovedi delali pokoro za grehe nenehne predrznosti in nasilja nad slovensko svobodnjaško rodovino Jura. Popustili pa le niso. Trmasto sovraštvo so raje plačevali z živino.
Pred Marijino cerkvijo v Črncu so neoboroženi možje iz rodovine Jura stali strnjeni drug ob drugem. Njihove oči niso bliskale grožnje kot pri Haholdih. Bile so polne strahu in sumničavosti. Naznanjeno jim je bilo, da so se Haholdi v Lendavi na svojem domu zaprisegli, da ne bodo več do njih gojili sovraštva in jeze.
Rodovina Jura ni bila povsem gotova v iskrenost te zaprisege, zato je bil dvom v njihovih očeh zelo vpadljiv. Ostalo jim je samo še zaupanje v Boga in obljuba kralja, da jih bo zaščitil. Sedaj bodo tudi oni zaprisegli.
Pred rodovinama Jura in Hahold sta stopila ostareli duhovnik in veliki župan zalske županije, ban Csaki. Z globoko moškim glasom je ban odločno dejal: ?Magister Hahold, sestopi s konja. Ti in tvoji boste skupaj z rodovino Jura vstopili v cerkev pred Marijino podobo. Tam bo rodovina Jura zaprisegla, da do tebe in tvoje rodovine ne bo gojila sovraštva. Zaprisega rodovino Juro zavezuje, da ti prepusti Črnec. V zameno bo prejela na Goričkem sedem vasi!? Vedrina je izpodrinila mrakobnost na obrazu magistra Haholda. Torej je zmagal on, saj je pridobil Črnec, za katerega se je boril že njegov oče.
Tiho in sklonjenih glav sta obeh rodovini vstopili v cerkev pred Marijino podobo. Tam je rodovina Jura zaprisegla spravo. Duhovnik je člane obeh rodovin spodbudil, da so si podali roke. Magister Hahold je molče plačal 25 mark za pravne stroške in za en dan skupaj s sto svobodnjaki odšel v zapor. Tako se je v Marijini cerkvi v Črncu zgodila sprava med dvema smrtno skreganima rodovinama, ki pa sta od 16. novembra 1267 zaživeli v medsebojnem miru.
Danes, 16. novembra leta Gospodovega 2017, mineva natanko 750 let od te zgodovinske sprave, ki je v zgodovinsko listino ponesla prvo omembo tega Marijinega svetišča v Turnišču. Spravna listina je tako postala spomenik te stare cerkve in hkrati pomnik, kako je sprava nekaj velikega in odločilnega. Sprava zapisuje ljudi kot velikane zgodovine. Ne vem, kaj bi lahko bolj Božjega zaznamovalo v zgodovinski spomin to Marijino cerkev, kot je sprava?
Kje vse hodimo ljudje, da bi prišli do svojega zadoščenja! Kralj Bela IV. se ni odločil za sodišče, da tam spravi dve na smrt sprti rodovini. Odločil se je za to Marijino cerkev. S svojo odločitvijo je podanikom zelo jasno dal vedeti, da sprava ne more biti zgolj sad političnih potez in sodnih odločitev.
Sprava je vedno poseg Boga, ki edini lahko ošabnost spreminja v skesanost, spreobrnjenje ter v hrepenenje po slogi in miru. Spravni procesi so skrivnostni, nerazumljivi in presegajo človeški razum, čustva in hotenja. Sprava je modrost, ki razodeva Božje lastnosti.
Knjiga modrosti nam zelo natančno pove, kaj je to modrost: ?Ona je odsvit večne Luči, brezmadežno ogledalo Božje dejavnosti, podoba njegove dobrote. Čeprav je ena, premore vse, in dasi ostane v sebi, se obnavlja. Od roda do roda prehaja v svete duše in jih napravlja za Božje prijatelje in preroke? (Mdr 7, 26-27). Modrost torej ljudem naznanja, da ni od tega sveta. Modri ljudje so Božji prijatelji. Modri ljudje spoznavajo to, kar ljudje brez modrosti ne morejo spoznati. Modri ljudje spoznavajo Boga in njegovo misel.
Stari Grki so si prizadevali, da bi modrost razvili do skrajnih globin človeškega uma in duha. Ker pa je bilo njihovo modrovanje vse bolj odtujeno od vsakdanjega življenja, se njihova modrost ni mogla več razvijati. Grška modrost se je zavrla sama v sebi.
Nasledila jo je modrost križa, ki je bila Grkom pohujšanje, poganom pa nespamet. Grki so zaradi tega imeli kristjane za ateiste, češ da zametujejo njihove bogove in zavračajo njihovo modrost. Zato so stari Grki, za njimi pa še Rimljani, kristjane smatrali za sovražnike družbe, za brezbožne in nerazumne državljane. Iz tega se je porodilo preganjanje kristjanov, ki še traja in bo trajalo do konca sveta. S tem, ko kristjani verujemo samo v enega Boga in ne verujemo v druge bogove, smo za druge nestrpni.
Včasih so bili poganski bogovi v templjih. Danes so poganski bogovi v trgovskih centrih, bankah, orožarskih skladiščih in na žalost tudi v mnogih hramih demokracije ? to je v parlamentih. Biti nad poganskimi bogovi nekoč in biti nad poganskimi bogovi danes, pomeni, da se kristjani odločamo za drugačno bližino z Bogom, kot pa se odločajo tisti, ki niso kristjani. Za nas je Bog edina modrost in tudi edini navdih za delovanje.
Rodovini Jura in Hahold bi se lahko spravili na sodišču ali pred samim kraljem, toda to bi bila samo pravna ali politična sprava. Potrebna je bila najprej sprava z Bogom, in nato sprava med rodovinama. Vedno, ko pride do sovraštva, se ne pretrga samo vez med nami, ampak se prej pretrga vez z Bogom. Šele ko pride do sprave z Bogom, lahko obvelja sprava med ljudmi. Sprava je duhovni proces, zato je sprava brez Boga vedno v nevarnosti, da ostane samo kratkotrajni proces in se lahko hitro zopet sprevrže v sovraštvo.
Za spravo je najprej potrebno moliti in se tudi pokoriti. Pokora tako najprej postane naša duhovna žrtev Bogu za vse grehe sovraštva. Šele s takšno duhovno žrtvijo, ki smo jo opravili, lahko upamo na Božjo milost, ki potem sproži proces sprave med nami.
Živimo v obdobju, ki je močno zaznamovano z upadanjem vere. Manj vere pomeni tudi manj sprave med ljudmi. Samo vera omogoča Božjo modrost, ki mi dovoljuje, da celo sovražnika sprejmem na mojem terenu, se z njim spravim in se potem s tega svojega terena umaknem drugam in ta teren prepustim sovražniku. Prav to se je zgodilo z rodovino Jura, ki se je umaknila iz Črnca in ga prepustila rodovini Hahold. Res je, da je to zahteval kralj, vendar bi se rodovina Jura temu lahko upirala tako, da bi zahrbtno še vedno kljubovala rodovini Hahold.
Sprava pomeni, da nekaj tega, kar je mojega in do česar imam vso pravico, prepustim tistemu, ki me sovraži prav zaradi tega, kar mu zaradi sprave sedaj prepuščam in mu prej nisem hotel dati. V meni tako umre tisti človek, ki je prej onemogočal spravo. Tako se v meni rodi novi človek, ki se je osvobodil celo od svoje zakonite pravice, samo da bi dosegel spravo.
To je povsem nova modrost, ki jo prinaša Kristus. To je modrost, ki nas osvobaja. To je modrost križa, ker v resnici pomeni trpeče odrekanje sebi, da bi bil svoboden v Kristusu. Takšna modrost je znanilec Božjega kraljestva med nami.
Ob 750-letnici prve omembe Marijinega svetišča v Turnišču si lahko samo želimo in dobrega Boga prosimo, da to svetišče še naprej ohranja za službo sprave. Ko se zahvaljujem bratom minoritom in vsem duhovnikom, ki so pred njimi tukaj delovali kot župniki, kaplani in duhovni pomočniki, in vsem, ki sem prihajajo občasno spovedovat, da so bili ali pa so še v službi sprave, ter sestram klarisam, ki sedaj že pet let v samostanu Marije Matere Cerkve v Turnišču tudi molijo za našo spravo, vabim vse nas, da s ponižnim in skesanim srcem prihajamo sem k nebeški Materi Mariji, ki že mnoga stoletja posreduje za nas pri Bogu, da bi bili vredni Božje modrosti in bi tako spoznali vrednost sprave in po njej hrepeneli.
Evangelij nam pove, da Sin človekov lahko pride nenadoma kot blisk, ko se zabliska, posveti od enega konca neba do drugega. Tako je tudi s spravo. Boga smo prosili in se pokorili, pa sprave ni od nikoder, potem pa pride med nas nenadoma kakor blisk. Sprava je znamenje Božjega kraljestva med nami in je znamenje Božjega delovanja v nas.
Naj bo vedno z nami Mati Marija, da bomo hodili po poti sprave.
Amen.
Ankete
Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026? |
|||
| Dolenci | 0 | 0% | |
| Mala Nedelja | 0 | 0% | |
| Kuzma | 11 | 100% |
|
| Hotiza | 0 | 0% | |
| Cezanjevci | 0 | 0% | |
| Kobilje | 0 | 0% | |
| Pertoča |
0 | 0% | |
| Skupaj glasov: | 11 | ||
