| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
GERMANIK
19.01.
umrl okrog 155
Sv. Germanik je edini po imenu znani pričevalec za resničnost vere med tistimi, ki so bili hkrati mučeni skupaj s sv. Polikarpom v Smirni. Podrobni podatki o sv. Germaniku niso znani. Poročilo cerkvene občine v Smirni postavlja pred naše oči le veličastno podobo vseh mučenih. Gremanik je bil med njimi prvak, ki je še druge duhovno krepil.
Blažena in odlična so vsa mučeništva, ki se pretrpe po Božji volji. Ker se Boga bojimo, moramo namreč Bogu priznavati oblast nad vsem.
Kdo ne bi občudoval njih plemenitosti, stanovitnosti in ljubezni do Gospoda? Z biči razmesarjeni, da se je noter do žil in sopil videla telesna sestava, so vztrajali, da so se celo gledalci ganjeni solzili; oni pa so se povzpeli do takšne plemenitosti, da nihče izmed njih ni zakričal ali zastokal, in so nam vsem pokazali, da so plemeniti Kristusovi mučenci v tisti uri muke bivali zunaj mesa, še več, da je Gospod bil pri njih in z njimi. Obračali so se h Kristusovi milosti in prezirali zemeljske muke in so se z eno uro (trpljenja) odkupili od večne kazni. Ogenj krutih rabljev jim je bil hladilo. To jim je bilo pred očmi, da uidejo večnemu ognju, ki nikdar ne ugasne, in z duševnim očesom so se ozirali na dobrine, ki jih oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce niso prišle, njim pa jih je Gospod pokazal, ker niso bili več ljudje, marveč že angeli. Podobno so, obsojeni na zverine, prestali hude muke; polagali so jih na natrošene črepinje in jih mučili na različne druge načine, da bi jih nasilnež z dolgotrajno muko zavedel k odpadu, če bi mogel.
Mnogo naklepov je hudič skoval zoper nje. Toda, hvala Bogu, nič ni zoper nje premogel. Zakaj plemeniti Germanik je njih bojazljivost okrepil s svojo stanovitnostjo; slavno se je boril z zvermi. Ko ga je hotel prokonzul pregovoriti in mu je dejal, da mu je žal njegove mladosti, je z vso silo zvabil zver k sebi, hoteč se čimprej rešiti krivičnega in brezbožnega življenja. Tedaj je vsa množica občudovala plemenitost bogoljubnega in bogaboječega rodu kristjanov.
FRIDERIK BARAGA
Božji služabnik, misionar in škof
(1797 – 1868)
Blažena in odlična so vsa mučeništva, ki se pretrpe po Božji volji. Ker se Boga bojimo, moramo namreč Bogu priznavati oblast nad vsem.
Kdo ne bi občudoval njih plemenitosti, stanovitnosti in ljubezni do Gospoda? Z biči razmesarjeni, da se je noter do žil in sopil videla telesna sestava, so vztrajali, da so se celo gledalci ganjeni solzili; oni pa so se povzpeli do takšne plemenitosti, da nihče izmed njih ni zakričal ali zastokal, in so nam vsem pokazali, da so plemeniti Kristusovi mučenci v tisti uri muke bivali zunaj mesa, še več, da je Gospod bil pri njih in z njimi. Obračali so se h Kristusovi milosti in prezirali zemeljske muke in so se z eno uro (trpljenja) odkupili od večne kazni. Ogenj krutih rabljev jim je bil hladilo. To jim je bilo pred očmi, da uidejo večnemu ognju, ki nikdar ne ugasne, in z duševnim očesom so se ozirali na dobrine, ki jih oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce niso prišle, njim pa jih je Gospod pokazal, ker niso bili več ljudje, marveč že angeli. Podobno so, obsojeni na zverine, prestali hude muke; polagali so jih na natrošene črepinje in jih mučili na različne druge načine, da bi jih nasilnež z dolgotrajno muko zavedel k odpadu, če bi mogel.
Mnogo naklepov je hudič skoval zoper nje. Toda, hvala Bogu, nič ni zoper nje premogel. Zakaj plemeniti Germanik je njih bojazljivost okrepil s svojo stanovitnostjo; slavno se je boril z zvermi. Ko ga je hotel prokonzul pregovoriti in mu je dejal, da mu je žal njegove mladosti, je z vso silo zvabil zver k sebi, hoteč se čimprej rešiti krivičnega in brezbožnega življenja. Tedaj je vsa množica občudovala plemenitost bogoljubnega in bogaboječega rodu kristjanov.
FRIDERIK BARAGA
Božji služabnik, misionar in škof
(1797 – 1868)
Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 v gradu Mala vas pri Trebnjem. Še isti dan je bil krščen v župnijski cerkvi v Dobrniču. Starše je izgubil zelo zgodaj. V letih 1816–1821 je na dunajski univerzi študiral pravo. Odločilno zanj je bilo srečanje s Klemnom Hofbauerjem, svetniškim redovnikom. V mnogim pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, temveč za apostola. Tako se je odločil za študij bogoslovja v Ljubljani, kjer je bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Kaplan je bil v Šmartinu pri Kranju in Metliki. Ljudem je oznanjal, da Bog ni neizprosen sodnik, temveč Oče, ki ljubi svoje otroke. Za slovenske vernike je leta 1830 pripravil molitvenik »Dušna paša«.
Čeprav je bil med ljudmi zelo priljubljen, ga mnogi duhovniki niso marali. Leta 1831 je tako odšel v misijone v Severno Ameriko med Indijance Otava in Očipve v Michiganu. Naučil se je njihovega jezika, sestavil jim je slovnico in slovar ter napisal molitvenik. 1. novembra 1853 je prejel škofovsko posvečenje v Marquettu in tako postal prvi škof, ki je Indijancem govoril v njihovem lasnem jeziku. Živel je zelo skromno. Pred vsakim delom je dolgo molil. Umrl je 19. januarja 1868 in bil položen v grobnico svoje škofijske cerkve v Marquettu.
Ob spominu na stoletnico rojstva Friderika Barage so mu v župnijski cerkvi v Dobrniču, v kateri je bil krščen, postavili spominski kip z napisom.
Čeprav je bil med ljudmi zelo priljubljen, ga mnogi duhovniki niso marali. Leta 1831 je tako odšel v misijone v Severno Ameriko med Indijance Otava in Očipve v Michiganu. Naučil se je njihovega jezika, sestavil jim je slovnico in slovar ter napisal molitvenik. 1. novembra 1853 je prejel škofovsko posvečenje v Marquettu in tako postal prvi škof, ki je Indijancem govoril v njihovem lasnem jeziku. Živel je zelo skromno. Pred vsakim delom je dolgo molil. Umrl je 19. januarja 1868 in bil položen v grobnico svoje škofijske cerkve v Marquettu.
Ob spominu na stoletnico rojstva Friderika Barage so mu v župnijski cerkvi v Dobrniču, v kateri je bil krščen, postavili spominski kip z napisom.
Iz Baragovih zapisov:
»Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja usmiljena ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed; koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči. Bog pripusti, da jih je zelo veliko na svetu, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje; drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih.«
