 |
Škof v Ludbregu
Ludbreg, romanje na čast Jezusovi krvi, 2.9.2017Z velikim veseljem vas pozdravljam, nadvse cenjeni sobrat v škofovstvu, varaždinski škof ordinarij mons. Josip Mrzljak! Obenem se vam zahvaljujem za povabilo, da lahko danes skupaj z vami darujem na čast Predragocene Jezusove Krvi to veličastno evharistično slavje v Ludbregu. Zame je to poseben Božji dar, ki tudi pomeni prijateljstvo med varaždinsko in soboško škofijo.
Z velikim veseljem pozdravljam tudi vas, nadvse cenjeni (škof gradiščanskih Hrvatov iz Železna v Avstriji, mons. dr. Egidij Živkovič). Hvaležno pozdravljam tudi vas, spoštovani gospod župnik in rektor tega svetišča, mons. Josip Đurkan in se vam zahvaljujem, da nas že več let vabite na romanje in k čaščenju Presvete Jezusove Krvi. Pozdravljam tudi vse duhovnike, diakone, redovnike in redovnice, bogoslovce ter predstavnike družbenega in kulturnega življenja.
Dragi bratje in sestre, dragi romarji! Prihajate od blizu in daleč. Prihajate zaradi vere, da je Jezus med nami živo in realno navzoč v presveti evharistiji. Bodite pozdravljeni, sprejeti in blagoslovljeni v Jezusu Kristusu!
Ko gledam to ampulo relikvije Presvete dragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, me močno nagovarja sporočilo vere: ?To je Kri samega Boga, ki je neskončno svet, vsemogočen in večen. To je Kri iz nebes, ki je dobila človeške značilnosti po nebeški Materi Mariji. To je Kri, ki se je s križa izlila na zemljo. To je Kri, ki ima v sebi večno življenje. To je Kri, ki jo lahko vsak dan počastimo na naših oltarjih in jo pijemo iz keliha. To je Kri, prelita za vse narode in za vse ljudi. To je Kri, ki se še vedno izteka od Božjega prestola v nebesih, da bi nas odžejala v Kristusovi ljubezni.
V tej Presveti Krvi nas je Kristus opral naših grehov. V tej Presveti Krvi se nebesa sklanjajo k zemlji, da bi mi po njej postajali vedno bolj Božji. Redki narodi na zemlji imajo takšno relikvijo Presvete dragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tukajšnji narod je bil od Boga izbran, da si pred to predragoceno svetinjo ohranja in krepi vero. To je znamenje posebne Božje pozornosti do nas, ki hodimo po poti vere.
Ta pot je dolga in naporna. Vendar je neizogibna. Do Boga ne moremo priti po drugi poti. Izraelci so ob izhodu iz egiptovskega suženjstva bili polni skrbi in priprav. Niso vedeli točno, kam gredo, saj še nihče ni bil v deželi, ki jim jo je obljubil Bog. Pred njimi je bila pot mnogih vprašanj, nejasnosti, nepredvidljivih preprek in soočanja z mnogimi nevarnostmi. Na poti iz suženjstva so morali dozorevati v skupnost, ki veruje. Tako so štirideset let postajali edinstven narod, s katerim je Bog hotel biti v najglobljem prijateljstvu. Pot iz egiptovskega suženjstva so Izraelci pričeli s pashalnim-velikonočnim jagnjetom. Pripravili so si ga po navodilih, ki jim ji je določil Bog. Jesti so ga morali v naglici, pripravljeni za takojšnjo pot. Kri jagnjeta je bila za njih obramba pred smrtjo. Hiša, ki je bila zaznamovana s to krvjo, je bila rešena pred iztrebljenjem, ki je doletelo ostale prebivalce Egipta, ki jih je faraon s svojim uporništvom proti Bogu pahnil v nesrečo: vsi prvorojeni od človeka do živine so namreč umrli. Njihovi domovi pravzaprav niso bili zaznamovani s krvjo starozaveznega jagnjeta (prim. 2 Mz 12, 1-8.11-14). Ta kri je bila predpodoba Kristusove krvi.
Drama Izraelcev je drama narodov. Vsako ljudstvo se znajde pred odločitvijo postati ali ne postati narod. Kdaj ljudstvo postane narod? Ko se odloči za življenje. Brez življenja ni naroda. Kri daje življenje in kri jemlje življenje. Če matere in očetje dajejo v svoji krvi življenje otrokom, bo narod teh mater in očetov živel. Če narod preliva kri lastnih otrok, ta narod ne bo živel. Hrvaški narod je vedno bil narod življenja. Na svojih ustnicah je ohranil resnico krščanske vere, ki jo otrokom najprej oznanjajo matere in očetje.
Mnogi domovi so še vedno zaznamovani s Krvjo novozaveznega Jagnjeta Kristusa, ki prinaša narodu večno življenje. Matere, očetje in otroci, ki se krepijo pri evharistiji s to Presveto Krvjo, svoje domove in svoj narod napravljajo za svet kraj, ki je nadvse všečen Bogu. Ljudje iz svetih domov so pričevalci za Boga.
Ko sem prvič videl fotografijo gospe Barbare Stepinac, matere blaženega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca, kako pri njegovem škofovskem posvečenju z globokimi očmi, ki slutijo veliko trpljenje sina, v duši spoznava, da Kristus vabi njenega Alojzija, naj stopi z njim na Kalvarijo, kjer bo kot nadškof pil iz Kristusove prebodene strani kri in vodo, da bo lahko kot pastir krepil Cerkev v njeni preizkušnji, sem pomislil: Kako velika in odločila za narod je mati, ki veruje. Med verno materjo in Kristusom je močna in globoka vez. Sveti Janez Zlatousti pravi: ?Kakor naravni čut sili ženo, da takoj doji svojega dojenčka z mlekom in krvjo, tako tudi Kristus vedno hrani s svojo krvjo tiste, ki jih je prerodil? (Iz katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa).
Sinovi in hčere naroda postanejo to, kar je mati. Tudi Alojzija Stepinca je njegova mati vzgojila, da se ni obotavljal darovati svoje krvi za Kristusa in Cerkev. V tem darovanju je bil priča, ki ne odstopa od pravičnosti in resnice. Kot zagrebški nadškof, je Alojzij Stepinac, med 2. svetovno vojno sprejel v svojo škofijo več kot tristo slovenskih duhovnikov, večinoma iz mariborske nadškofije, ki so bili izgnani pod pritiskom nemške vojske ter jim zagotovil pastoralno življenje. Od teh jih je sto dvaintrideset (132) dobilo svoj novi dom v Požegi. Zaradi tega solidarnostnega dejanja je Cerkev na Slovenskem, predvsem pa mariborska nadškofija kardinalu Stepincu neizmerno hvaležna. Kot predsednik nekdanje jugoslovanske škofovske konference se kardinal Stepinac ni hotel ukloniti nameri jugoslovanskih komunistov, da bi katoliško Cerkev v takratni Jugoslaviji odtrgal od edinosti s papežem, ki je naslednik apostola Petra. Blaženi kardinal Stepinac je vedel, da ga za zvestobo papežu čaka grozovito trpljenje. In vendar se ni bal in ni se uklonil. Bil je svoboden, čeprav izpostavljen grožnjam, zasramovanju, mučenju, osami in pahnjen v mučeniško smrt. Blaženi kardinal Stepinac je trpel in umrl za edinost Katoliške cerkve. S svojim svetniškim življenjem in smrtjo je izpovedal in pričeval, kar je z vsem srcem in z vso močjo veroval apostol Pavel, ko pravi: ?Ne smrt, ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti ob Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu? (Rim 8, 38-39).
Blaženi kardinal Stepinac je prerok vesoljne Cerkve, ki ob začetku tretjega tisočletja spet postaja Cerkev mučencev, v katerih Kristus ponovno preliva svojo kri. Iz krvi mučencev teče živa voda, da napoji narode, ki so zatavali v puščavo brezboštva, krivic in nasilja. Papež Frančišek opominja, da imamo danes več mučencev kakor v prvih stoletjih.
Vsi se zaskrbljeni sprašujemo, kakšna bo naša prihodnost. Po svetu je vse zelo negotovo. Vse več je kriznih žarišč, ki ne obetajo miru. Med narodi vstajajo prepiri in obtoževanja. Ljudje so nemirni in strah je vedno bolj naš vsakodnevni spremljevalec. Širita se sovraštvo in nasilje. Med vsemi verstvi je krščanstvo najbolj preganjano v tistih delih sveta, kjer so ljudje močno predani Kristusu. Tudi med nami se že pojavljajo znamenja preganjanja. Tisti, ki hočejo izkoreniniti krščanstvo v Evropi, mislijo, da bodo v tem uspeli, če bodo sprli med seboj narode, ki imajo močno krščansko tradicijo. Pri tem ne izbirajo načinov in sredstev.
Hrvati in Slovenci smo sosedje. Dober sosed velja več kot vsa rodbina. Sosed je vedno pri roki, da pomaga. Dober sosed si vedno želi, da je dobro tudi njegovemu sosedu. Tudi v družini evropskih narodov smo si Hrvati in Slovenci najbližji po krščanski veri, jeziku in mnogi celo po krvi. Tako kot lahko pomagamo drug drugemu, nam v Evropi nihče ne bo pomagal. Na svetu ni ustanove ne sodišča ne resolucije, ki bi nam v morebitnih sporih lahko prinesla pomirjujoče rešitve. Če ne moremo kristjani živeti v medsebojnem sožitju, kdo še potem lahko upa na mir in blagostanje v svetu? Satan bije svoj boj proti Bogu. V tem boju smo najbolj izpostavljeni kristjani. Zato vedno in povsod potrebujemo Kristusovo modrost. Kristjani ne moremo prezreti ščuvanja hudega duha, ki deli narode, da bi tako lažje uničil v ljudeh vero v Kristusa in nas tako vse pahnil v sovraštvo in nasilje. Smo v nenehni skušnjavi, da bi podlegli ščuvanju hudega duha. Kako bi lahko sprti narodi verovali v Kristusa? To je nemogoče! V sprtih narodih se ponovi nasilno in nesmiselno križanje Kristusa.
S pogledom na veliki zgled mučeništva blaženega kardinala Alojzija Stepinca spoznavamo njegovo herojsko potrpežljivost, ki je zanj pomenila vsakodnevno trpljenje; potrpežljivo je prenašal težo vsakega dneva. V oblasti je imel svoja čustva, da je ostajal miren. Bolezen je sprejemal kot solidarnost s Kristusovim trpljenjem. Vse napore svojega časa je sprejemal kot služenje vesoljni Cerkvi in svojemu ljubljenemu hrvaškemu narodu. Njegovo dramatično življenje je kot liturgija, ko mučenec sam postane evharistija skupaj z Jezusom. Kdor se udeležuje evharistije, postane deležen edinosti med nebeškim Očetom in njegovim Sinom ter dela za edinost med brati in sestrami v svojem narodu in v drugih narodih. Evharistija je vedno nenehna potrpežljivost Kristusa z nami in je povabilo, da smo tudi mi potrpežljivi drug z drugim.
Evangelist Luka zapiše, da je Kristus delil kruh in ribi lačni množici. Kristus se ni ustavil pri sebi niti pri apostolih. Niti se ni ustavil pri množici, ki jo je čudežno nasitil (prim. Lk 9, 11b-17). Kristus je velikodušen in daje svoje Telo in svojo Kri vsem ljudem. Nihče ni v ospredju. V kruhu nobeno zrno ni v ospredju. V vinu nobena jagoda ni v ospredju. Kruh je zgneten iz mnogih zrn in vino je dozorelo in mnogih jagod. Če bi se zrna med seboj ne sprejemala in če se jagode ne bi spojile, ne bi bilo kruha in ne bilo vina. Tako tudi Kristusa ne bi bilo med nami, ker ne bi bilo evharistije. Vsako evharistično slavje pomeni naše zahvaljevanje Bogu, da smo bratje in sestre v Kristusu. Po naših žilah se pretaka Kristusova kri. V naši dušah so že kali večnosti. Koliko smo v Kristusu, smo že edini ? ne glede na narod, jezik in kulturo.
Z velikim veseljem zato privoščimo Božjega blagoslova, miru in blagostanja drugim in sebi.
Kristus je vse storil, kar je vredno njegovega nebeškega Očeta. Mi lahko vse storimo, kar je vredno Kristusa.
V imenu slovenskih škofov in vernega slovenskega naroda vas vabim na srečanje hrvaških in slovenskih katoličanov, ki bo 14. oktobra 2017 v Stični v Sloveniji. Zadnje takšno srečanje je bilo 6. septembra 2014 prav tukaj v Ludbregu. To leto bo srečanje potekalo v duhu 100-letnice prikazovanja Matere Božje v Fatimi. Geslo srečanja se glasi: Živeti Marijin poklic. Na tem srečanju bomo molili za iskanje mirnih rešitev vseh težav in nesoglasij. To je nadaljevanje bogate tradicije romanj slovenskega in hrvaškega naroda skozi zgodovino, ko so slovenski verniki radi romali v Marijina svetišča na Hrvaškem in hrvaški verniki v Sloveniji. Dobrodošli!
Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, v svojem Presvetem Telesu in v svoji Presveti Krvi nam gospoduj! Dragi bratje in sestre, z nami vsemi naj bo vedno Mati Marija Bistriška!
- amen
Dr. Peter Štumpf sdb
soboški škof
Ankete
Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju? |
|||
| Neuničljivo upanje | 2 | 33% |
|
| Župnik neuničljivega upanja | 4 | 66% |
|
| Srebrni deček | 0 | 0% | |
| Zlati pastir | 0 | 0% | |
| Srebrni junak | 0 | 0% | |
| V nebo | 0 | 0% | |
| Goreč dušni pastir | 0 | 0% | |
| Skupaj glasov: | 6 | ||
