Redovniški dan - pridiga

četrtek, 18.09.2014

Pridiga murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši na redovniškem dnevu v Turnišču, 17. 9. 2014, ki je potekal pod geslom: ?Edinost, vir veselja?

Dragi bratje in sestre!

Pavlovo prvo pismo Korinčanom o ljubezni je gotovo zaradi njegovega duhovnega, liričnega, predvsem pa pastoralnega navdiha, najbolj brano pri poročnih obredih. Za novoporočence je to pismo v bistvu ustava za krščanski zakon in družinsko življenje. Pavel z ene strani ostaja zagovornik Jezusovih besed, da nihče nima večje ljubezni kot da, kdor da življenje za svoje prijatelje (prim. Jn 15.13), hkrati pa dovoljuje dozorevanje in rast. Ljubezen otroka je drugačna od ljubezni odraslega moža ali žene.
Ljubezen osmišlja vse, kar je v nebesih in na zemlji. Ljubezen združuje nebesa in zemljo v eno samo stvarnost. Človeški in angelski jeziki so smiselni samo v ljubezni. Preroštvo, vedenje vseh skrivnosti in vera so smiselni samo v ljubezni. Karitativnost in darovanje življenja sta smiselna samo v ljubezni. Ljubezen gre onkraj možnega, zato je herojska. Ljubezen celo presega čas in vstopa v nadčasovnost (prim. 1 Kor 12, 31; 13, 1-13).
Ljubezen je skrivnostna, kot je skrivnosten sam Bog, ki je ljubezen. Pavel hoče povedati, da je v ljubezni poenotenje človeka s samim seboj, z Bogom in z drugimi ljudmi. Ljubezen pomeni edinost v Sveti Trojici, pomeni skladje v stvarstvu, omogoča harmonijo v vseh človeških družbah in končno ustvarja edinost v Cerkvi. 
Nihče ne more biti odvezan od dolžnosti da ljubi, kajti ljubiti pomeni bivati in ustvarjati. Ne ljubiti pomeni uničevati in propasti.
Kot redovniki in redovnice smo svojo ljubezen podarili Cerkvi. In ta Cerkev je zelo konkretna in zelo blizu mene ? je tukaj: moj predstojnik, moja predstojnica, moj sobrat, moja sestra. Vprašajmo se: Kako bi bili možni duhovni poklici brez Cerkve?
Če ni duhovnih poklicev, jih zato ni, ker je mati Cerkev onečaščena, oskrunjena, zasramovana ? grešni kozel vsega slabega, odlagališče odpadkov zlobnega uma in jezikov. Kdor reče: Moj Bog, ljubim te! Mora reči: Moja Cerkev, ljubim te!
Redovniki nismo najprej redovniki in potem v Cerkvi, ampak smo v Cerkvi redovniki. Biti v Cerkvi redovnik ali redovnica pomeni jasno in nedvomno držo, brez spletkarjenja, brez osebnega gledanja skozi simpatijo. Cerkev je Mati, naša ljubezen in skrb.
Mnogi so doživeli in še doživljajo v Cerkvi težke trenutke preizkušenj. Ko so patru Piju povedali, da ga Cerkev ne potrebuje, je odgovoril: ?Vem, ampak jaz potrebujem Cerkev?.
Henri de Lubac, jezut, je ogromno pretrpel od Cerkve. Leta in leta je moral živeti v osami, ni smel predavati. Edini s katerim je lahko komuniciral je bil milanski kardinal Montini. Ko je ta postal papež Pavel VI., je de Lubac naglas jokal in čutil osvobojenje. Bogoslovcem je zatrdil, da se ne spomni dneva, da ne bi ljubil Cerkve, zaradi svetega Duha in zaradi Kristusa.
Bratje salezijanci so po vsem svetu pričeli obhajati jubilejno leto 200 letnice rojstva sv. Janeza Boska, zavetnika in učitelja mladine. Don Bosko je posegal v sam vrh hierarhije, ker je bil nepristranski. Njemu je bila Cerkev res univerzalna resničnost. Spoštovanje, ljubezen, ponižnost, pokorščina, predanost, zavzetost, obramba, pomoč, vdanost, razpoložljivost - to ga je naredilo za enega največjih sinov svete Cerkve.
Za don Boska so bile tri stvari neločljivo povezane:
? Cerkev: Kristusovo skrivnostno telo,
? Papež: predstavlja Kristusa,
? Škof(je): predstavljajo apostole.
Ni mogoče gledati ločeno Kristusa, papeža, škofa. To troje je celota, ki je ni mogoče deliti. Za don Boska je spor s škofom pomenil izstop iz Cerkve. Zanj ni bolj nesmiselnega ?krščanstva? kot oddaljitev od škofa.
Pri don Bosku ljubezen do Cerkve ni bila abstrakcija, temveč konkretnost: Cerkev je hkrati sveta in grešna, je večna in časna, je nebeška in zemeljska. Napisal je celo Zgodovino Cerkve .
Papeževa želja je bila don Bosku zapoved. Pa ne kot bi bil suženj, ampak kot svoboden. Znal je predložiti svoje, ?zahtevati?, dosegati, imel je svojo hrbtenico, ampak seveda ve, kaj on je in kaj papež je in kaj papež pomeni.
Rad bi se ustavil pri primeru, ki ga slabo poznamo, pa vendar prav ta stvar don Boska napravi za svetnika ? bolj kot to, da je bil vzgojitelj mladine. Don Bosko se znajde v trikotniku: škof (Gastaldi), papež (Pij IX., Leon XIII.), duhovnik (Bosko). V tem trikotnem odnosu se je don Bosko res izkazal svetega, čeprav ga je to stalo neizmerne muke in tudi precej let življenja.
Papež Pij IX. je don Boska vprašal za nasvet glede novega turinskega nadškofa. Don Bosko je predlagal Lorenza Gastaldija, ki je že bil škof. Bila sta velika prijatelja. V oratoriju je rada pomagala tudi Gastaldijeva mama. Papež je don Bosku dejal: ?Če ga želite, pa vam ga dam.? Papež je don Bosku naročil, naj novemu nadškofu pove, da bo pozneje še napredoval? Don Bosko je novemu nadškofu Gastaldiju kar telegrafiral veselo novico?Vendar se je vse zalomilo. Nadškof Gastaldi ni hotel, da bi don Bosko v javnosti izpadel kot tisti, ki je vplival pri papežu na njegovo imenovanje.
Nadškof Gastaldi je takoj v stolnici povedal: ?Izvolitev je delo Božje previdnosti, nobena oseba pri tem ni imela nič, Sveti Duh ga je postavil na nadškofa v Torinu.? To je v pridigi večkrat ponovil.
Nek kanonik pri tem zavzdihnil: ?Slabo se piše don Bosku. Zelo slabo.? (MB X 230).
Liberalno časopisje je nasprotja napihovalo: ?Videli bomo, kdo je močnejši, ali Bosko ali Gastaldi!?
Nadškof Gastaldi je don Boska septembra 1875 suspendiral od spovedovanja, prepovedal je duhovnikom pridigati v oratoriju in v salezijanskih cerkvah, zavrnil je birmovanje v oratoriju in to prepovedal tudi drugim škofom. Razlogov za takšno odločitev nadškof Gastaldi ni navedel. Tri leta zatem je nadškof suspendiral še nekaj salezijanskih duhovnikov in ni hotel posvetiti salezijanskih kandidatov za duhovništvo.
Papež Leon XIII. je določil pogoje za spravo: Don Bosko mora pisno prositi nadškofa za odpuščanje; nadškof pa naj bi odgovoril, da je srečen, ko polaga kamen na preteklost. Don Bosko je pisal, odgovor nadškofa je bil: ?Iz srca podeljujem zaprošeno odpuščanje.?
Na procesu za don Boskovo beatifikacij so priče potrdile, da je don Bosko vedno o nadškofu govoril s spoštovanjem in ljubeznijo. Nadškofa je podpihoval njegov tajnik.
Po tem dogodku je don Bosko bil ?še samo senca samega sebe.?
Don Bosko je izšel veder, vendar uničen. Salezijanska družba se je rodila iz preskušanega duhovnika ? Boska, zato se je tako čudežno širila.
Edinost v Cerkvi za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja, to je ljubezen, ki presega vse meje in moči. ?.Kje je še lahko tukaj veselje? V enem samem in edinem razlogu: v Jezusu Kristusu. Tudi o njem so nekateri sodili, da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov (prim. Lk 7, 34) Jezus proti takim obsodbam ne navaja dokazov za nedolžnost. Obsodbe so ga doletele, vendar je on izven obsodb. Jezus je v sebi popolnoma svoboden, neodvisen od javnega mnenja. Ne boji se sovražno razpoloženih farizejev in tempeljskih duhovnikov. Na govorice ne da nič. Jezus ve, na koga lahko računa: pomislite, na otročiče.
Evangelist Luka pravi: ? Prav tisto uro se je (Jezus) razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrimi in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč' Lk 10, 21)?.
Jezus apostole opomni, da naj jim bo razlog za veselje samo to, da so njihova imena zapisana v nebesih in ne da so jim duhovi pokorni (prim. Lk 10, 20).
Presegati sebe, svoj prav, svoje pravice, in pri tem ostati z Jezusom v Cerkvi ? to je nadčloveško. Ostati, ker vem za razloge, zakaj ostati: moje ime je zapisano v nebesih.
Tudi redovniku in redovnici je Oče razodel skrivnosti, ki jih drugi ne morejo poznati. O njih se ne more govoriti, ker preprosto ni besed, da bi lahko o njih govorili. Ostati z Jezusom v Cerkvi, to omogoča veselje, ki ni veselja od tega sveta. To veselje je od Boga.
Mnogi so lahko zagrenjeni zaradi redovnega predstojnika, predstojnice, sobratov ali sester v skupnosti in celo škofa. Zagrenjenosti, to so naši grobovi. Brezna zamer med nami, to greni in onemogoča ustvarjalnost. To vodi v smrt.
Če nas je pahnil v duhovno žalost predstojnik ali predstojnica in celo škof, najdemo v našem grobu Kristusa, ki nas obuja k vstajenju. Spomnimo se, da Cerkev sloni na grobu apostola Petra, ki se je Jezusova sramoval pred navadno deklo. Pa vendar se je skesal, v sebi okrepil in trikrat izpovedal ljubezen v Jezusa. Jezus je Cerkev postavil na šibkost ? na Petra. V tej šibkosti se skriva mogočna skrivnost.
Lik apostola Petra je najučinkovitejši zgled za vsakega od nas, da se v ponižnosti zavedamo lastne krhkosti. Če sedaj iščemo bolj trdne temelje za to našo Cerkev, kot je Peter, jih ne bomo našli nikjer. Kvečjemu samo razpoke, suhe vodnjake. V zgodovini so že iskali nove temelje za Cerkev, pa so našli samo razpokane skale, ki so Cerkev drobile.
Dovolite, da se v imenu vseh škofov Cerkve na Slovenskem zahvalim vam, dragi redovniki in redovnice. Skupaj z vašimi predstojniki in predstojnicami ste ohranili edinost s škofi in tako edinost Cerkve v teh težkih časih. Škofje smo lahko naslonili svoje upe na vas. To ste nam dovolili brez zadržkov. Ni bilo očitanja.
Ni bilo spraševanja, ne sumničenja, ne obtoževanja. Preprosto ste pristopili z odprtim srcem za bližino solidarnosti, molitve in druge žrtve. Vaša edinost z nami, škofom pomeni vir veselja in tudi upanje za Cerkev na Slovenskem.
Naše srečanje obhajamo pred obličjem Marije pod Logom v Turnišču. Kot Mati Cerkve, Marija med nas prinaša tolažbo in veselje. Ona nikogar ne obsoja in nikogar ne zavrača. Dobra mati ne dela razločka med otroki. Vsi se lahko zgrinjajo ob njej. Vse objame, vse poboža. Marija je doma v Cerkvi, in zato je z Marijo lažje ostati v Cerkvi. Tam, kjer je Marija, je Cerkev. Tam, kjer je Marija je tudi naš dom. Kaj najbolj boli mater? To, če so otroci v razprtijah in needinosti. Otroci, ki so med seboj složni, pa so največje veselje za mater. Isto občuti tudi Marija. Kako naj usliši skregane katoličane in pravoslavne? Kako naj usliši skregane brate ali sestre v neki redovni skupnosti? Mati skreganih otrok je sama v sebi razdvojena, ne more pomagati. Kako bi lahko pomagala tudi Marija?
Edinost med nami je torej pogoj, da smo lahko pri Mariji in da je naše posvečeno življenje sploh smiselno.
Naj bo ta dan še ena priložnost za utrjevanje naše edinosti, da bomo v sebi še bolj občutili veselje, da smo od Boga poklicani v posvečeno življenje. Bog nas je izvolil in zapisal naša imena v nebesih. To nas pa res lahko veseli!

-amen

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	10	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	10

Ostale ankete