Krizmena maša - škofova pridiga

četrtek, 29.03.2018

Pridiga murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri krizmeni maši v soboški stolnici na veliki četrtek, 29. marca 2018

Spoštovani generalni vikar Lojze Kozar, stolni župnik Goran Kuhar, dekani, duhovniki, diakon, bogoslovec, redovniki in redovnice, spoštovani bratje in sestre!

Božji Duh je nad nami zato, da bi ubogim prinesli blagovest odrešenja, da bi potrte in žalujoče tolažili, oznanili svobodo nesvobodnim, da bi razglasili moč Božje milosti in moč Njegovega maščevanja, da prinesemo veselje in upanje obupanim in nesrečnim (prim. Iz 61, 1-3). Zdi se celo, kot da so v tem Izaijevem odlomku že napovedani blagri iz sedem stoletij kasnejšega Jezusovega govora na gori. Če ti dve sporočili povežemo ? torej začetek iz 61. poglavja Izaije in Jezusov govor na gori (prim. Mt 5, 3-12) ? pridemo do zelo pomenljive ugotovitve, ki je sinteza obeh sporočil: blagor žalostnim, ubogim, nesvobodnim, usmiljenja in pravice željnim, nesrečnim ? kajti med sabo imajo služabnike Boga, duhovnike nove zaveze, ki jim po Božjem Duhu, ki je nad nami, prinašamo Njegove darove: odrešenje, tolažbo, usmiljenje, svobodo, veselje, upanje ?  Ali ni to izjemno lepo ? in hkrati strašno spoznanje? Duhovnik, ki je neposredna vez med Božjim Duhom in svojimi brati in sestrami v Kristusu! Ali ni to izreden privilegij in hkrati grozljiva odgovornost in dolžnost?

Vsi zelo dobro poznamo pravkar prebrani odlomek evangelista Luka - in žal vsak dan vedno znova tudi na lastni koži doživljamo potrditev resničnosti teh besed -, da je prerok oziroma Božji služabnik najtežje sprejet prav v domačem kraju (prim. Lk 4, 16-30). Zakaj je temu tako, sam Bog ve, a očitno je nekaj v človeškem srcu, da težko premaguje predsodke in vrednostne sodbe, ki temeljijo na teh predsodkih: Nazarečani so Jezusa preveč dobro poznali ? in ga na tem tudi vrednostno določili. Poznali in določili so ga zgolj kot še enega sokrajana, poznali in določali so ga zgolj na osnovi njegovega dela, njegove družine in sorodnikov, njegovih navad ? Če bi bil kakšen tujec izpolnitev prerokb, bi Nazarečani vzeli to veliko bolj resno. A, Jezus, sin tesarja Jožefa ? ne, ta pa že ne!
Jezus pravi: ?Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite, če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu? (Jn 10,37-38)! Kdor govori z močjo, pozna na pamet pisma in preroke, kdor ozdravlja hrome, gobave, slepe, kdor izganja demone, spreminja vodo v vino, kdor obuja mrtve ? - ta vendarle ne more biti le ?navaden tesar?.

Vendar, ker so bili predsodki Nazarečanov tako močni, da niso verjeli temu, o čemur so slišali praviti druge. Zato so zahtevali od Jezusa, da jim dokaže svojo moč pred njihovimi očmi. A Jezus je videl v njihovo srce, zato je vedel: lahko bi delal salte v zraku ali spremenil dan v noč, pa bi njegovi sokrajani še vedno iskali izgovore za to, da ne bi verjeli v njega. In kot jim je Jezus lepo povedal: mnogi so potrebni ozdravitve, a je niso vsi deležni, saj je en ozdravljeni dovolj, da se tudi ostali na tem enem primeru lahko zavedo resničnosti Božje milosti in se spreobrnejo (prim. Lk 4, 23-27).

Pripoved z Nazarečani se, kot vemo, nadaljuje tako, da so Jezusa njegovi sokrajani v vsej togotnosti, ker jih je zavrnil in ni hotel narediti nobenega čudeža pred njimi, želeli pahniti v prepad. Na tem mestu evangelist pravi, da je Jezus šel ?naprej sredi? med njimi. Jezus je torej bil obkoljen, zato ni mogel ne levo, ne desno, ne nazaj ? le naprej. A kam? Če pa so bili pred prepadom! Nekateri eksegeti menijo, da to pomeni, da je dejansko zakorakal v prepad. Da jim je tako na takšen skrajni način pokazal čudež ? prvega in zadnjega v domačem kraju, saj je zatem odšel od njih (prim. Lk 4, 28-30). 

V teh opisih iz Jezusovega življenja se prepoznavamo tudi škof in duhovniki. Ker sem ?Jožefov sin?, ker poznajo mojega očeta, mojo mamo, moji sestri, mojo rodbino, moje sošolce, prijatelje, sosede, znance, ?, ker vedo, kakšen učenec sem bil, kakšne navade sem imel, s kom sem se družil, ker sem bil sredi med njimi kot eden izmed njih vsak dan svojega in njihovega življenja ?., vse to pomeni, da v njihovih očeh niti ne morem ali morda celo ne smem biti kar koli drugega, karkoli različnega od tega, kar se v njihovih mislih pojavi ob tem, ko zaslišijo moje ime, vidijo mojo sliko, mene osebno.
? Po njihovi sodbi sem lahko le vsota dobrih in slabih lastnosti, katere mi pripisujejo na podlagi tega, kar vedo o meni, moji družini, sorodnikih, prijateljih, sosedih, znancih ? Tudi, če bi delal čudeže, svojega mnenja ne bi spremenili. Da smo kot maziljeni za duhovniški poklic neposredna vez med Božjim Duhom in Božjim ljudstvom, je tako žal mnogim nekaj povsem nestvarnega, celo nekaj nepredstavljivega.

Tomaš Halik v Spovednikovi noči pravi, da noben človek ni otok zase. Da, občutek popolne slabotnosti lahko nastopi tudi kot zelo močan trenutek, ko smo docela razgaljeni pred Bogom, ko smo do kraja razkrili vse svoje grehe in slabosti ? Takrat je pomembno, da se spomnimo in opomnimo, da nihče ni občutil večje samote, kot jo je Jezus na križu ? in to zato, da je nikoli ne bi bilo treba komurkoli od nas.

Biti osamljen, čeprav si med ljudmi: verjamem, da to poznate - in verjemite, da tudi jaz to zelo dobro poznam. Ni škof izoliran otok zase, tudi ne župnik, ne kaplan niti redovniki in redovnice, niti naši starejši, bolni, umirajoči, zapuščeni, pozabljeni, samski niso izolirani otoki zase? Kristus je šel do skrajnih meja samote, do vrat pekla, da mi ne bi nikoli bili več sami. Križ in prazen grob: v tem so vsa vprašanja, v tem so vsi odgovori. V tem je skrivnost ljubezni, ki zmore presegati velike ovire.

Tudi če smo si osebno bolj ali manj všeč, tudi če se zasebno družimo ali ne družimo, tudi če se vabimo ali ne vabimo na privatne dogodke ? vse to ne more in ne sme biti ovira, da bi pa takrat, ko ?gre zares?, ko gre za delovanje, varovanje in negovanje Kristusovega telesa, ko gre za našo Cerkev zmogli presegati naša osebna mnenja, kaprice ali celo samovšečna, egoistična stremljenja, grobe izpade in grožnje, ki včasih gredo že krepko čez mejo dobrega okusa, spoštljivega, dostojanstvenega in moralnega obnašanja. Te žalostne reči ne smejo imeti kakršno koli prednost pred Gospodom Jezusom, kateremu smo duhovniki, redovniki in redovnice svobodno dali svojo dušo in telo; ne smejo okrniti edinost med škofom in duhovniki, ker na tej edinosti stoji Cerkev.

To me kliče k odgovornosti. Odgovornosti, da tako stanje ne toleriram; ne toleriram v imenu mojih najvišjih nalog: odprave pohujšanja in ohranitve vere in poti k večnemu življenju vseh, ki živijo v soboški škofiji.

V prvem pismu Timoteju apostol Pavel navaja, kakšne lastnosti morajo imeti predstojniki, škofje, duhovniki. Za škofa pravi, da naj hrepeni po dobrem delu, da naj bo brez graje, trezen, razumen, urejen, gostoljuben, zmožen za poučevanje, da ne sme biti pohlepen, prepirljiv, pijanec ali pretepač (1 Tim 3, 1-5). Vse to se trudim izpolnjevati in včasih mi nekoliko uspeva, včasih pa tudi ne. Trudim pa se. Celibat zame ni samo vzdržnost. Celibat je svoboda, da ne pustiš nikomur, da te zasužnji. Preprosto ne dopustiš, da te ženska ali moški zasužnji. Ne pustiš, da te farani zasužnjijo in ne pustiš, da ti zasužnjiš farane s seboj. Odprava vseh teh zasužnjenosti nam ohranja svobodo. Kdor pa je svoboden, pa živi v dostojanstvu in v časti.  

Nad nami je Božji Duh. A ne vedno. Če se raje predajamo duhu zmede, nereda, razdora, škandalov in pohujšanja potem Gospodov Duh ne more bivati nad nami in ne med nami, da bi ga posredovali drugim. Ne moremo hkrati služiti svojim egoističnim željam, ne moremo služiti manonu ? in Bogu hkrati.

Evharistija. Brez nje nič na tem svetu nima smisla. Niti jaz, niti vi. In kot nadaljuje Halik, nas Tomaž Akvinski spominja, da evharistija hkrati zaobjema vse tri dimenzije časa: kot opominjajoči spomin na Kristusovo samoizpraznitev v smrti (memoria mortis Domini), kot učinkovito znamenje njegove skrite navzočnosti tukaj in sedaj, ter kot obljuba, predokušanje gostije v prihodnjem Božjem kraljestvu. Evharistija združuje vse bivajoče, vse prostore in vse čase v Eno - Večno.

Nekega dne je sv. Frančišek Asiški s seboj vzel enega od sobratov in mu rekel: ?Pojdiva pridigat?. Potem, ko sta obhodila mesto, sta se vrnila nazaj v samostan. Začudeni sobrat kasneje vpraša sv. Frančiška: ?Oče Frančišek, in pridiga, kdaj jo bova imela?...? ? Sva jo že imela,? mu odvrne sv. Frančišek, ?z najino osebno držo, ko sva hodila skozi mesto!?

Božji Duh, bodi nad nami. Da bomo pridigali z našim osebnim zgledom in življenjem. Zavoljo tvojega ljudstva. Zavoljo Tebe. Dovoli, da bo naše življenje živa Evharistija za druge.

Vsem voščim radost ob spoznanju, da nas vstali Gospod Jezus Kristus ima zelo rad. On nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil s svojim vstajenjem od mrtvih. Naj vam bodo blagoslovljeni, veseli in upanja polni velikonočni prazniki!                                  

-    Amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf
soboški škof

Ankete

Katera župnijska cerkev je na naslovnici Stopinj 2026?
Dolenci	0	0%
Mala Nedelja	0	0%
Kuzma	10	100%
Hotiza	0	0%
Cezanjevci	0	0%
Kobilje	0	0%
Pertoča	0	0%
Skupaj glasov:	10

Ostale ankete