Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri krizmeni maši v soboški stolnici na veliki četrtek, 13. aprila 2017


Spoštovana generalni vikar Lojze Kozar in škofov vikar za narodnostni msgr. Franc Režonja, spoštovani dekani, duhovniki in bogoslovec, spoštovani redovniki in sestre redovnice, spoštovani bratje in sestre!

Sredi opravil za velikonočne praznike, smo si vendarle vzeli nekaj uric in prišli v našo stolno cerkev, da skupaj obhajamo krizmeno sveto mašo, med katero bomo duhovniki obnovili duhovniške obljube. Blagoslovili bomo krstno in bolniško olje ter posvetili sveto krizmo. Krizmena sveta maša nas namreč močno nagovarja z opravili, ki najbolj izpostavijo naravo in pomen duhovniške službe. Evharistija, duhovniške obljube in sveta olja so trije temelji duhovniške kontemplacije. Evharistija pomeni Kristusovo dejavnost, ki sprošča Kristusovo moč križa, kjer je Gospodovo srce izkrvavelo do konca, da bi vsi, ki verujemo, bili sposobni darovati svoje življenje za Cerkev in za svet. Duhovniške obljube pomenijo, da duhovniki hočemo biti stražarji, ki ne spimo, ampak smo budni v veliki duhovni krizi, v kateri se je znašel ta svet. Sveta olja pa pomenijo moč Svetega Duha, ki se nas je polastila pri krstu in birmi, duhovnikov pa pri posvečenju, da se širi Kristusovo kraljestvo na zemlji.

Prerok Izaija in apostol Janez v knjigi Razodetja izrecno izpostavita, da je duhovništvo stare zaveze v službi Boga, duhovništvo nove zaveze pa je v službi Jezusa Kristusa, ki nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta (prim. Iz 61, 6; Raz 1, 5-6). Obe duhovništvi, starozavezno in novozavezno, sta del tega sveta in pomenita odločilen ter učinkovit prostor moči Božje ljubezni, ki se razodeva in deluje v tem svetu. Starozavezno duhovništvo se je očiščevalo grehov v krvi darovanih živali. Novozavezno duhovništvo pa je očiščeno grehov enkrat za vselej v krvi velikega duhovnika Jezusa Kristusa.

Duhovništvo stare zaveze je bilo v službi ohranjanja zaveze med Bogom in ljudmi. Duhovništvo nove zaveze pa je v službi ohranjanja kontemplacije. Ko je izvoljeno ljudstvo stare zaveze zavrglo svojo zavezo z Bogom, je propadlo tudi duhovništvo.
Sedanja duhovna kriza močno vpliva predvsem na versko življenje v Cerkvi in ogroža tudi duhovništvo. Papež Frančišek je že govoril o posvetni duhovnosti, ki jo je zagrabil aktivizem. Takšna duhovnost ne prihaja iz življenja in ne daje življenje nikomur, ampak se izčrpava za nesmiselne cilje. Škofje in duhovniki dostikrat močno občutimo dejavnost kot breme, ki ne prinaša vedno sadov vere. Prepogosta osamljenost pri našem oznanjevanju evangelija ter naša medsebojna nepovezanost pri stražarjenju nad vero in svetimi skrivnostmi, ki jih obhajamo, postajata vsiljeni spremljevalki našega duhovniškega življenja. Skušnjava, da ne bi stražili, ampak da bi zaspali v svoj sen privatnega življenja, je namreč zelo velika. V privatnem duhovniškem življenju se povečujeta strah pred darovanjem in minimalnost v vsem, kar vodi v kontemplacijo.

Presenetljiv skrajni poizkus odgovora na duhovno krizo je bežanje nekaterih v starodavno liturgijo Cerkve, kjer obujajo nekdanje obredje, s katerim bežijo pred tem svetom, ki se jim pojavlja kot grožnja, s katero se nikakor ne bi smeli soočiti.  Kristus je prišel na ta svet, da bi se zavzel za ta svet. Kristus ni čakal na ugodne okoliščine, kdaj bi lahko svet bil takšen, da bi bil zanj ugoden in bi prišel. Če bi svet bi ugoden, Kristusu ne bi bilo treba priti in mu ga ne bi bilo potrebno odrešiti. Kristusa je njegov lastni Oče, ki je v nebesih, mazilil in poslal, da prinese blagovest ubogim, da oznani jetnikom prostost in da slepim povrne vid, da zatirane pusti na svobodo, in da oznani leto Gospodove milosti (prim. Lk 4, 16-20).

Svet je bil in bo prepoln vsakovrstnega uboštva, jetništva, slepote in zatiranosti. Vsega tega je ogromno v socialnem, družbenem in tudi v duhovnem prostoru. V reševanje takšnih reči se pogosto vključujejo ljudje, ki včasih izpadejo kot veliki in pomembni, vendar pa svetu ne morejo prinesti dokončnih rešitev. Nekaterim škofom, duhovnikom, redovnikom, redovnicam ter vernim laikom je uspevalo se soočati z raznovrstnimi težavami tega sveta in se jih danes spominjamo kot blažene ali kot svete.

Vendar niso blaženi in sveti zato, ker so bili dejavni. Blaženi in sveti so zato, ker so bili v dejavnosti kontemplativni. Niso pozabili na leto Gospodove milosti, ki pomeni karizmo ali dar Svetega Duha.
Živeli so iz Svetega Duha in delovali so iz Svetega Duha. Duhovno maziljenje, ki so ga prejeli pri krstu in birmi, nekateri pa tudi pri duhovniškem ali škofovskem posvečenju, jih je namreč obvarovalo pred veliko skušnjavo aktivizma. Blaženi in sveti so v kontemplaciji spoznavali tole: Ko si vse storil, ne pomeni, da še ne bi lahko kaj storil in ko ne moreš nič storiti, ne pomeni, da nič ne delaš.

Kristus je vse storil, ko je oznanjal Božje kraljestvo in ozdravljal bolne ter nasičeval uboge. Svet pa je odrešil, ko je nemočno trpel in umiral na križu. S trpljenjem in smrtjo na križu nam je Kristus razodel leto Gospodove milosti, ki se je v vsej moči razplamtela v jutru njegovega vstajenja, po svetu pa se je pričela širiti s prihodom Svetega Duha v binkoštno dvorano, kjer so bili apostoli v molitvi zbrani skupaj z Materjo Marijo. 

Letos obhajamo stoletnico prikazanja Matere Marije trem pastirčkom v Fatimi. Zdi se, da se na ta prikazanja globalizirani svet ne odziva. Fatimski dogodki pa nam vendar zelo jasno govorijo o tem, da si nasproti stojita Božji in diabolični svet. Bog nas po Materi Mariji vabi k molitvi, pokori in k zadostitvi. To troje  je nujno za rešitev človeštva pred diaboličnim svetom, ki se šopiri z močjo globalnosti. Duhovništvo je v tem boju nujno potrebno. Duhovništvo  namreč omogoča neposredno Kristusovo delovanje za rešitev sveta. Ko verniki gledajo na duhovnika, spoznavajo svoje poslanstvo v tem svetu. Zato je duhovnikova vera, ki jo najbolj pričuje pri obhajanju evharistije tista, ki navdušuje in opogumlja vernike za raznovrstna poslanstva za rešitev tega sveta, ki jih tudi oni vršijo iz vere.

V naši škofiji nekateri duhovniki, redovnice, redovniki in drugi verniki na sebi doživljate nemoč v bolezni in v drugih preizkušnjah. V tej nemoči se odpira prebodena rana Kristusovega srca. Zaradi te Kristusove rane se iz teh bolezni in preizkušenj že nakazuje močna rast Kristusovega kraljestva.

Dragi bolni in preskušani duhovniki, redovniki, redovnice in drugi verniki, rad bi se vam zahvalil za to telesno, duševno ali duhovno ranjenost.

Nikakor niste v ozadju, ampak ste v kraljestvu Kristusovega srca. In če ste v kraljestvu Kristusovega srca, ste živa in učinkovita daritev Bogu Očetu. Dovolim si vas prositi, da vašo nemoč v bolezni in v drugih preizkušnjah skupaj z menoj in z ostalim duhovniškim zborom ter z vsemi verniki sedaj položimo v to evharistično daritev. Naj bo tudi zaradi te evharistične daritve, ki jo ponižno darujemo, milostni Bog proslavljen in prizanese celotnemu človeštvu.

Vstali Gospod daje življenje in ga z našo smrtjo jemlje, da bi nam zopet dal večno življenje. Ko smo bili pri krstu oživljeni po Duhu, nas je Oče v Kristusu spoznal za svoje sinove in hčere. To je zares Božji dar, ki nam po Božji besedi obljublja večno življenje.

Blagoslovljene velikonočne praznike vam želim! Vstali Gospod naj bo vedno z nami vsemi!

- amen