Krizmena maša - pridiga

četrtek, 05.04.2012

Dr. Peter Štumpf, soboški škof

Krizmena maša na veliki četrtek, soboška stolnica, 5. aprila 2012

Spoštovani generalni vikar, dekani, sobratje duhovniki, sestre redovnice, bogoslovci, dragi verniki: z velikim veseljem vas pozdravljam v imenu Gospoda Jezusa Kristusa.
Z današnjim dnevom velikega četrtka vstopamo v sveto tridnevje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. To troje je največja in najpomembnejša skrivnost naše vere. Z vero smo prišli k tej krizmeni maši. Z vero bomo danes zvečer občudovali skrivnost in lepoto evharistije. Z vero bomo jutri vstopali z Jezusom na Kalvarijo in obžalovali naš greh, ki ga je pribil na križ. Z vero bomo v soboto zvečer zapeli alelujo kot odmev na veselje, da je Gospod premagal greh in uničil smrt. Z vero bomo v nedeljo šli v procesiji in zaspanemu svetu oznanjali budnost vstajenja.
Vera nas žene na pot za Jezusom. Vera nas ne pusti na miru. Priganja nas, da oznanjamo Jezusa tudi v tem, brezbrižnem svetu. 
Moč vere še posebej občuti papež Benedikt XVI., zato je razglasil leto vere, ki bo potekalo med 11. oktobrom 2012 in 24. novembrom 2013. V apostolskem pismu z naslovom Vrata vere prosi vse škofe, naj se ?mu pridružimo v času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, da bi se spomnili dragocenega daru vere. Poglobiti bomo morali razmišljanje o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali k bolj zavestni in poživljeni pripadnosti evangeliju, zlasti v trenutku globokih sprememb, ki jih doživlja človeštvo. Imeli bomo priložnost izpovedati vero v vstalega Gospoda po naših stolnicah in cerkvah po vsem svetu, po naših hišah in družinah, da bi vsak začutil globoko potrebo po boljšemu poznavanju in posredovanju vere prihodnjim rodovom. Verske in župnijske skupnosti ter vse stare in nove cerkvene stvarnosti bodo v tem letu vere iskale načine za javno oznanilo izpovedi vere.? (Benedikt XVI., Vrata vere)
Vprašanja o naši veri, o njeni prihodnosti, nas tako rekoč stalno vznemirjajo. Vsi čutimo, kako smo nebogljeni, omahljivi, slabotni in negotovi na poti vere. Tako zelo pretresljivo je Jezusovo vprašanje: ?Ali bo Sin človekov, ko bo prišel, našel vero na zemlji?? (Lk 18, 8)
Vsi doživljamo različne preizkušnje prav zaradi vere. Nekatere zasmehujejo sodelavci v službi. Drugi iščejo primerno odgovore, pa čutijo svojo nemoč, ker so brezbožni bolj zgovorni. Nemalo je zabavljačev na televiziji, ki se norčujejo iz krščanske vere. Ne zmenijo se za čustva vernih! Vse to nas samo spominja, da so že Jezusovi učenci doživljali stiske in tesnobe, se soočali z nevarnostjo in razkoli, toda evangelij je preživel še hujša obdobja preganjanj od današnje dobe. Prav mi, dragi sobratje duhovniki in verniki smo znamenje te trdoživosti evangelija, saj smo iz evangeljskega oznanila prejeli vero.
V prvem poglavju Janezovega evangelija (prim. Jn 1, 35-51) je poklic prvih štirih apostolov Andreja, Petra, Filipa in Natanaela zaznamovan s pogledom. Ko je Andrej pospremil Petra do Jezusa, se je Jezus uzrl vanj in dejal: ?Ti si Simon, Janezov sin, odslej se boš imenoval Kefa, kar pomeni Peter?. Tudi Filip je nagovoril Nataneala, naj pride in pogleda, kdo je Jezus. Jezus Natanaela preseneti: ?Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil  pod smokvinim drevesom.? To srečanje z Jezusom dobi eshatološki pridih: ?Resnično, resnično povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim.?
Dragi sobratje duhovniki, se še spomnimo, kdaj je Jezus nas pogledal? Nekateri med nami smo opazili Jezusov pogled že zgodaj v otroštvu; jaz že v prvem razredu osnovne šole, nekateri kot ministranti. Ta pogled nas je dosegel mogoče po kakšnem sorodniku, dobrem župniku, kaplanu ali pobožni osebi, ki nas je spremljala z molitvijo. Evangelist Janez se celo spominja, da so prvi učenci doživeli ta Jezusov pogled okrog desete ure.
Mogoče se tudi mi spomnimo tega dne. Od tedaj se Jezusov pogled ne umakne od nas. Kako pretresljivo in boleče je to doživel prav apostol Peter, ko je na dvorišču velikega duhovnika pred neko deklo Jezusa zatajil. Takrat se je Gospod obrnil in pogledal Petra in Peter je šel ven, ter se zjokal. (prim. Lk 22, 61-62)
Biti pred pogledom ljubezni in usmiljenja in gledati Jezusa, to je vera. Od tega pogleda se rodi tudi naš duhovniški poklic.
Pismo Hebrejcem nas uči, da je ?vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo? (Heb 11, 1). Tradicija vere je prišla vse do nas kot neokrnjen zaklad, ki so ga branili cerkveni učitelji, ga za ceno krvi ohranjali mučenci in nam ga v zibelko položili naši starši. Če še danes verujemo kljub grozni sekularizaciji, se moramo zahvaliti za to mnogim skritim in poznanim ljudem, ki so bili ali so še priče in vzgled pristne vere, polne upanja in ljubezni.
Za našo škofijo je gotovo prvi tak zgled Božji služabnik Danijel Halas. Svoje pričevanje za vero je podpisal z lastno krvjo. Ne smemo pozabiti na mnoge tretjerednike sv. Frančiška Asiškega, ki jih je vzgojil duhovnik Jožef Klekl st. O nekaterih o njih zagotavlja, da so svetniško živeli in prav tako tudi umrli. Prav tako ne prezrimo naših staršev, živih in pokojnih. Oni so nam bili prvi pričevalci pristne vere. Nekateri smo imeli srečo, da smo srečali svetniške veroučitelje, ki so nam na nepozaben način podali oznanilo in katehezo. Edinstveno dogajanje pri veroučnih urah, nam je pomenilo pravo razodetje Božje ljubezni.
Starejši duhovniki ste lahko doživljali razcvet vere, ko so k vašim bogoslužjem prihajale množice ljudi. Takrat je Cerkev bila v veličastju. Uživala je moralno podporo, kljub preganjanjem komunistične oblasti. Duhovniki ste bili spoštovani celo od nevernih. Glas župnika je imel močan odmev v srcih ljudi.
Spomnimo se pričevanj gospoda msgr. Franca Puncerja, nekdanjega radgonskega župnika in dekana, koliko je on pretrpel v celjskem piskru in v Dachau. Toda na neki rekolekciji, pred več kot deset leti, je dejal: ?Mi, starejši, smo doživeli strahote druge svetovne vojne, nekateri celo nacistična taborišča. Vendar vse to ni nič v primerjavi s tem, kar čaka vas, mladi duhovniki. Čakajo vas mnogo hujši časi preizkušenj, kot pa smo jih doživeli mi, starejši.?
Čeprav si ti nesrečni časi svitajo na obzorju, mirno lahko rečem, da pa kljub vsemu, dragi sobratje duhovniki vztrajate v veri. V to sem povsem prepričan.
Zaradi vere ste še zvesti molitvi brevirja in oznanjevanju evangelija. Tudi ko ljudi zanimajo povsem druge reči, vi se še niste utrudili.
Zaradi vere povsem zastonj skrbite za materialne reči v župniji. Denarja je vse manj, vi pa z dobrimi ljudmi obnavljate ali ohranjate svetišča, oskrbujete ljudi v stiskah, obiskujete in podeljujete zakramente bolnim, vzgajate mladino, opogumljate slabotne in ostarele.
Zaradi vere sprejemate reveže, ki trkajo na vaša vrata, da bi jim lajšali trpljenje.
Zaradi vere še niste obupali nad temi čudaškimi časi tranzicije.
Iščete načine, kako se približati ljudem, čeprav včasih pri tem čutite osamljenost, nerazumevanje. Pastoralno delo v sedanjih razmerah je kot eksodus v neko deželo, ko ne veš kam in kako. Čutiš samo, da te pri vsem tem vodi Bog, njemu se zaupaš, pa čeprav ne veš, kakšni bodo sadovi.
Zaradi vere ostajate člani prezbiterija soboške škofije, ki bo prav v soboto obhajala sedmo leto od ustanovitve. Vsak po svojih močeh sprejemate dolžnosti. Včasih je težko, ker pritiska bolezen, drugič različna spoznanja. Toda prav zaradi vere iščemo načine, kako biti in delati skupaj.
Zaradi vere živite pokorščino in ohranjate dinamiko odnosov do škofa. Zame je to posebno znamenje navzočnosti in delovanja Svetega Duha v škofiji. Saj samo Sveti Duh nas povezuje, razsvetljuje in vodi.
Tudi ko se zdi, da vaše delo ne prinaša sadov, zaradi vere ohranjate zaupanje v Boga.
Zaradi vere spodbujate vaše župljane, naj poglabljajo svojo ljubezen do Jezusa in se krepijo z njegovo besedo in zakramenti.
Zaradi vere živite neporočenost kot dar Jezusu in Cerkvi.
Dragi sobratje, čudovita in strašna je vaša vera. Čudovita zato, ker prinaša veselje med ljudi, strašna ker preganja temo zla. Z vero stojite trdno kot stebri, zabiti globoko v temelje, ki se ne premaknejo niti za centimeter, tudi ko je potres. Skala te vere je Jezus Kristus.
On se danes obrača k nam, tako kot se je včasih k svojim rojakom v Nazaretu. V njem se izpolnjuje vse, kar je zapisano v svetem pismu. Edino Božja beseda lahko v nas in v ljudeh ohranja vero. V luči Božje besede spoznavamo kaj je prav in kaj ni. Škoda, da v času referendumske kampanje o Družinskem zakoniku nismo zmogli v luči Božje besede ljudem povedati resnice o grehu, ki vodi v pogubo. Raje smo se zatekali k antropološkim, sociološkim in pravnim izrazom, razlagam in dopovedovanjem. Branje in poslušanje Božje besede nas ne prepušča zgolj dobrim namenom, ampak nas utrjuje v pogumu za oznanjevanje in pričevanje Resnice.
Versko različno okolje nas še posebej zavezuje, da skrbimo za lepoto bogoslužja, ki je najpomembnejše opravilo Cerkve. Z bogoslužjem obhajamo, ohranjamo in posredujemo vero. Jezus sam v bogoslužju ljubi svojo Cerkev. Prosim vas, dragi sobratje duhovniki, da pri načrtih obnove in vzdrževanja cerkvenih stavb, dajete prednost župnijski cerkvi.
Ne vemo kako dolgo bodo ljudje še lahko prispevali svoje darove za te namene. Vidimo, da se v Sloveniji organizirajo skupine ljudi, ki hočejo Cerkvi odvzeti vse, tudi nujna sredstva, ki jih namenja država za obnovo cerkva. Tam, kjer še ljudje lahko pomagajo ali če imate še kakšna sredstva za obnovo, ukrepajte. Dobrotnikov je vse manj, saj je tudi socialna ogroženost velika.
Najbolj se ljudje vzgajajo v ljubezni do domače cerkve pri sveti maši. Ko doživijo preprosto, a resno in lepo bogoslužje, se v njih prebuja nenehno domotožje po domačem svetišču, kamor se vedno radi vračajo, tudi če so odšli daleč v tujino. Ogibajmo se čustvom ali pa mehanskemu izgovarjanju besede ter opravljanju gest. Ko mašujemo, takrat se čas ustavi. Pogledi na uro so moteči in povsem neprimerni. Jezus je tisti, ki vodi bogoslužje. Mi duhovniki smo samo njegove podobe in znamenje, da je vsa Cerkev popolnoma odvisna od njega.
Krizmena maša, ki jo sedaj obhajamo, nas še posebej povezuje v duhovniško bratstvo. Vezi tega bratstva so trojne: fizične, psihične in duhovne. Duhovniki smo bratje med seboj tudi, ko smo solidarni v gmotni stiski, ko preživimo skupaj proste ure, se obiščemo, gremo na počitnice ali rekreacijo. Duhovniki smo bratje, ko si delimo veselje ali žalost. Duhovniki smo bratje, ko skupaj somašujemo, en drugega spovedujemo, skupaj molimo in si pomagamo v pastorali. 
Te tri bratske vezi krepijo tudi našo vero. Duhovniško bratstvo je znamenje Jezusove ljubeče povezanosti z Očetom. Tako kot on vse prejema od Očeta, tudi mi kot duhovniki prejemamo en od drugega milosti, ki nam ji podarja Oče. Zaradi Jezusa smo med seboj bratje in zaradi Očeta smo tudi en drugemu duhovniki. Tako kot Jezusa, tudi duhovnika preganjajo, zasramujejo in zavračajo. Čeprav občutimo na sebi Jezusovo umiranje, nas vendar nihče ne more streti, spraviti v obup ali celo uničiti. Jezus nas je pri posvečenju okrepil z neizmerno močjo. Samo z vero bomo preživeli, čeprav kot jagnjeta med volkovi (prim. Lk 10, 3). Povsod je z nami Jagnje, ki je bilo darovano za rešitev vsega sveta (prim. Raz 14, 4).
Naša vera je povsem prežeta od Jezusovega pogleda in zaskrbljenega vprašanja: ?Me ljubiš bolj kot tile? ?Pasi moje ovce?, pomeni poslanstvo, ki ga odkrivamo v veri.
Vera nas končno popelje do skrivnosti vstajenja.
Dragi sobratje duhovniki in bogoslovci,  drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre,  naj nas Velika noč še bolj poveže in utrdi v veri v Jezusovo in naše vstajenje.                                                     - amen

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete