2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Apače - molitveno srečanje - pridiga
torek, 13.08.2013
Nagovor škofa Štumpfa pri sv. maši na škofijskem molitvenem srečanju članov ŽPS v Apačah, 11. avgusta 2013
Dragi bratje in sestre!
Že tradicionalno se člani Župnijskih pastoralnih svetov zberemo nedeljo pred Veliko mašo k molitvi in daritvi svete maše. Ko so mnogi še na dopustu in se hladijo v kakšni senci ali osvežujoči vodi ali pa si nabirajo novih moči v hribih, si mi vzamemo čas, da kot člani Župnijskih pastoralnih svetov pridemo skupaj. Ni nam odveč srečanje z Bogom in srečanje med seboj.
To srečanje je zanimivo in pomenljivo. Zanimivo, ker prihajamo iz različnih koncev in se nekateri med seboj že poznate. Pomenljivo pa, ker pomeni vašo skrb in ljubezen za Cerkev, ki jo doživljate doma, po župnijah. Včasih je potrebno pokukati iz župnije, videti, kaj počnejo drugje in si tako nabrati izkušnje. Najlepše pa je seveda, ko pridemo skupaj, da bi molili in se strnemo okrog Jezusa pri oltarni mizi, da bi poslušali Božjo besedo in jedli kruh močnih in nesmrtnih.
Jezus nam pomeni mnogo, več kot vse ostale stvari. Če Jezus ni na prvem mestu, se zgodi katastrofa. Preteklo nedeljo smo poslušali zgled bogatega človeka, ki se je s svojim bogastvom čutil popolnoma zavarovanega, a je njegova sreča bila zelo kratkotrajna. Zavaroval se je na nepravilen način, zato ga je Jezus sam imenoval ?neumnež?. Nenadna smrt je bogatašu prekrižala račune.
V evangeliju, ki smo ga danes poslušali, je Jezus postavil osnovno načelo: ?Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce!?
Neka revna družina je dolgo načrtovala nakup hladilnika. Precej časa so zbirali prihranke in končno so hladilnik dobili. Prihod hladilnika je bil zanje velik dogodek. To je pomenilo veliko prednost, saj so hrano lahko shranjevali. Sčasoma je vsak član družine v hladilnik tlačil svoje priboljške. Slabo pa je bilo to, da jih niso bili pripravljeni deliti med seboj. Včasih je zmanjkal sendvič, drugič jogurt, zopet ni bilo paradižnika. Prihajalo je do prepirov, zamer in sovraštva.
Tako so se skregali, da nihče ni več hotel ničesar shranjevati v hladilnik. Ostal je prazen. Zakaj? Zato, ker so v hladilniku bila samo še njihova zamrznjena srca.
In v njihovem življenju se je uresničil Jezusov stavek: ?Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce!?
Lahko se zgodi, da takšen hladilnik postane tudi naša župnija. Nanjo smo ponosni, obnovili smo župnišče, cerkev, kapele in pri tem zbrali ogromno prostovoljnih darov. Imamo skupine, ki so aktivne na vseh področjih. Tega smo veseli. To veselje pa moramo deliti tudi z drugimi župnijami in celotno škofijo. Če ne privoščim nekaj tega, kar se dogaja v moji župniji, tudi drugim, postavljam okrog župnije ograde. Ograjenost v lastno župnijo, pomeni župnijo spremeniti v hladilnik.
Zgrozilo me je žalostno spoznanje škofa Glavana, da Cerkev na Slovenskem ne premore toliko solidarnosti, da bi župnije in škofije skupaj lahko reševale težave, ki so nastale z gospodarskim polomom mariborske nadškofije.
Že četrto leto, kar sem škof v Soboti, naletim na velike težave pri premestitvah duhovnikov. Ljudje kar ne morejo razumeti, da smo duhovniki zavezani Cerkvi in ne samo eni župniji. Sicer je razumljivo, da je naša škofija še mlada in zato v mnogih pogledi še mora zoreti. Vendar pa je solidarnost med nami nujna v vseh pogledih. Tudi ko moramo za ceno solidarnosti spremeniti svoje načrte, izgubiti del svojega premoženja, iti v drugo župnijo, dopustiti, da drug prevzame moje mesto na koru, pri Karitas, med animatorji ali celo v Župnijskem pastoralnem svetu, vse to ne pomeni, da sem izgubil Jezusa. Žalostno je, da nekateri zaradi odpovedi nekaterem službam ali pozicijam v župniji ali celo v škofiji izgubijo vero, se zagrenijo, ne hodijo k sveti maši. Pomeni, da njihov zaklad ni Jezus, ampak oni sami.
Ravnanje obeh nadškofov, Stresa in Turnška, ob njunem odstopu, za vse nas pomeni močno izpraševanje vesti. Nista se oklepala škofovskega dostojanstva. Nista se oklepala svojih služb. Nista dokazovala svoje nedolžnosti.
Ponižno in vdano v papeževo voljo, za večji duhovni in pastoralni blagor Cerkve sta podala odstopni izjavi. Pred vso javnostjo sta izpričala, kje je njun zaklad. Ne v bogastvu, kot bi to radi prikazali mediji, temveč v Jezusu Kristusu.
Solidarnost med nami potrebuje vero, dragi bratje in sestre. Vera pa nas dela budne in pripravljene. Kaj bi bilo, če bi Abraham delal račune s svojo vero in bi tuhtal: Se splača ubogati Boga ali se ne splača? Danes sploh ne bi vedeli zanj, da je obstajal. Ker pa je veroval brezpogojno in zapustil svoj domači kraj in s svojo družino ter živino šel v novo deželo, ki mu jo je Bog določil, je postal oče vseh, ki verujemo. Abrahamova vera na prenese strahu, niti nestrpnosti, obsedenosti ali živčnosti. Abrahamova vera je pogumna in predana.
Dragi bratje in sestre!
Ne smemo biti prestrašeni zaradi težkih časov. Ves svet je v rokah Boga. Bog je Gospodar sveta. Njegov prihod zahteva pripravljenost. Če komu ugaša svetilka vere, ne glejmo in ne čakajmo, da bo ugasnila. Ohraniti vero sebi in drugim, je naša prva in največja dolžnost. Od tega je odvisno, kakšna bo naša večnost; ali bo srečna in blažena ali pa bo sramotna.
Verovati ne pomeni ždeti in čakati, kaj bo. Verovati tudi ne pomeni neke čustvene duhovnosti, ki beži od vsakdanjih dolžnosti. Verovati pomeni biti, živeti tukaj in sedaj. Francoski romanopisec Sulivan je zapisal lep stavek: ?Edini način, kako ostanemo zvesti svoji večnosti je, da smo aktualni.? Zato se kristjan ne izgublja v spominih na lepe, pretekle čase, ni dezerter pred materialnimi danostmi. Enkrat za zmeraj si moramo priti na jasno, da: biti državljan v nebesih, ne pomeni, odreči se svoji človeškosti. Nismo angeli, ampak ljudje, z vsemi svojimi omejitvami in prednostmi. Velja pa tudi, da ta svet ne sme postati zid, ki bi nam zapiral pogled v končno stvarnost, h kateri vsi težimo. Naša prava prihodnost se namreč razteza onstran tega sveta in tega časa. Biti moramo pričevalci drugačnega sveta, drugačnih vrednot, drugačnih idealov, ki jih z imetjem, močjo, zaslužkom in kariero ni mogoče opredeliti.
Biti čuječ, ne pomeni: odločati se med nebom in zemljo. Dovoliti moramo, da nebo posije s svojimi žarki na to zemljo, da so lahko stvari jasnejše, naše odločitve bolj razsvetljene, naše poti manj krive in bolj premišljene.
Ko so naše svetilke vere prižgane, ni s tem razsvetljena pot za Gospodarja, ki prihaja, ampak je tudi razsvetljena hiša, v kateri živimo. Prižgane svetilke nam v prvi vrsti ne razsvetljujejo poti proti nebesom, ampak nam najprej razsvetljujejo naše zemeljsko življenje.
Na praznik Marijinega vnebohoda se bo naša škofija posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. To je na nek način dejanje budnosti in pripravljenosti. Posvetiti se, pomeni, najti v Jezusovem in Marijinem srcu svoje zatočišče, varnost in gotovost. Dobili boste podobice Srca Jezusovega in Marijinega, na katerih je tudi posvetilna molitev. Na praznik Marijinega Vnebovzetja bomo s teh podobic tudi molili. V utripu teh dveh src lahko začutimo ljubezen Boga do nas.
Lepi in blagoslovljeni naj vam bodo ti praznični dnevi, ki jih bomo skupaj obhajali.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
Ankete
Kako je naslov 1. knjige za vse generacije o B.s. Danijelu Halasu? |
|||
Mučenec ob Muri | 18 | 81% | |
Dober in nezlomljiv | 0 | 0% | |
Prekmurski heroj | 0 | 0% | |
Mučenec živi | 0 | 0% | |
Skrivnostni junak | 4 | 18% | |
Polansko zrno | 0 | 0% | |
Poteptani cvet | 0 | 0% | |
Skupaj glasov: | 22 | ||