Dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!

Včeraj je minilo sto let, ko je novo župnijsko in romarsko cerkev Marije pod Logom v Turnišču blagoslovil častni kanonik in lendavski dekan Florijan Strausz. Cerkev je še sedaj samo blagoslovljena, ni pa še bila posvečena. Z gospodom župnikom, p. Tonijem Brinjevcem, sva dogovorjena, naj počasi potekajo dela obnove pri cerkvi, da jo bomo potem tudi posvetili.

Čestitam vsem, nekdanjim župnikom Lojzetu Ratniku, Ivanu Kranjcu in Robertu Brestu ter sedanjemu župniku p. Toniju Brinjevcu s sobratoma, in vam, dragi torjanski farani za ta lep jubilej vaše in naše škofijske Marijine romarske cerkve. Hvala, da jo ohranjate v lepoti in veličastvu svetišča, ki je dostojno slavljenja Boga. Voščim pa vam milosti vere, zdravega življenja, miru po družinah, ki naj na priprošnjo Matere Božje vedno prihaja od dobrega Boga na vse vas .

Čudoviti, energičen in hkrati mili ?plivanoš? Jožef Sakovič, si je upal z vašimi predniki zgraditi novo Marijino cerkev. Čeprav so bili beltinski grofje zaščitniki cerkve in tudi večinski donatorji, je vsa teža odgovornosti padla na župnika Sakoviča in ljudi. To ni bila samo volja, ampak vztrajnost in neupogljivost vere, ki je morala kljubovati strahotam prve svetovne vojne. Za nas je Cerkev Marije po Logom v Turnišču zgovorna priča tega, da kar Marija stori, vse prav in sigurno stori. Pri Mariji se nič ne more zalomiti. Marija poskrbi za vse, kar je potrebno, da se razodene Božja slava. In če je treba postaviti cerkev, Marija prida svoj odločilni delež.

V stotih letih je nova cerkev Marije pod Logom preživela mnogo reči: dve svetovni vojni, Kraljevino Jugoslavijo, komunistično Jugoslavijo, samostojno Republiko Slovenijo in sedaj v krizo Evrope in posledično spreminjanje Slovenije v čudno neprepoznavnost, kjer ni več mogoče najti neke istovetnosti s tem, kar nas je označevalo in bogatilo kot Slovence, Madžare, Rome in Hrvate.

Zgovorno je danes sporočilo modrega Siraha, da morajo otroci spoštovati očeta in mater tudi na stara leta, kajti samo tako si lahko obetajo naklonjenost od Boga in obstoj v življenju. (prim. Sir 3, 2-6.12-14). Kdor ne spoštuje očeta in matere, si ne more obetati kaj dobrega. Mlado se vedno mora nasloniti na staro, da ne ostane ?gingavo? ali nedoraslo. Mlado doraste in se lahko utrdi samo ob starem.

Simbolično je to nakazal tudi arhitekt naše stoletne slavljenke, cerkve Marije pod Logom, Max Ferstel, ki je novo cerkev naslonil na staro, romansko ? gotsko cerkev. Zgleda, kot da je hči naslonjena na mater. Kot mati in hči, ti dve tórjanski cerkvi, tvorita eno svetišče.  Nova cerkev dopolnjuje staro, saj lahko sprejme več romarjev. Pri tem pa ostane sijaj stare cerkve neokrnjen.

Med stenami stare cerkve, po gotskih slikah in na oltarjih se še vedno v skrivnostni tišini dvigajo k Bogu prošnje in zahvale romarjev, ki so v preteklih stoletjih prihajali k Mariji pol Logom iz Prekmurja, Prlekije, Slovenskih goric, Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Prihajali so tudi iz Slovaške. Tukaj so predniki utrjevali svojo vero, ki je zato obstala kljub težkim časom turških vpadov, požiganja in ropanja, interesov duhovnikov druge vere, da si prilastijo to cerkev ter groženj boljševizma in komunizma. Stara cerkev je vsemu temu kljubovala in obstala. Še več, dočakala je, da se ji pridruži še nova cerkev.

Ljudje, ki so prihajali od vsepovsod so od tod odhajali na domove še bolj Marijini. Prišli so z ranjenim in strtim srcem, s seboj pa so odnesli tolažbo, radost in nove moči za življenje. Prišli so sami, domov so odšli z Materjo Marijo.

V tej cerkvi Marije pod logom sta zorela v veri tudi oba naša Božja služabnika: mučenec Danijel Halas kot romar in Lojze Kozar st. kot tukajšnji kaplan. Ob njima so tudi mnogi Marijini častilci pred podobo Marije Vnebovzete dozoreli za nebesa.

Stara in nova cerkev ? druga ob drugi. Že arhitekturni slog nove cerkve govori o njeni solidarnosti z arhitekturo in poslikavo stare cerkve. Med njima je soglasje, sozvočje, solidarnost prostora, saj iz ene prideš v drugo. V obeh kraljuje isti Gospod Bog. Obe imata isto Gospodarico, Mater Marijo.

Stara in nova cerkev nam sporočata, da vera prednikov ni nič drugačna od naše vere. In tudi naša vera ne more biti drugačna od vere prednikov. Vera prednikov ni zastarela, tako kot naša vera ni posodobljena. Vera prednikov in naša vera je ena in ista vera v Jezusa Kristusa. Med predniki in nami so samo razlike v načinih izražanja vere. Razlike v govorici prednikov in našo govorico so opazne. Predniki so molili več kot pa molimo sedaj mi. Mašo so brali v latinščini. Tudi Božje besede dolgo niso brali ali slišali v domačem jeziku. Vse to pa ni omejevalo verovanja prednikov. Mi imamo sedaj dosti več molitvenikov, pesmi v slovenskem jeziku, bogoslužnih shodov ter drugih reči, ki pomagajo k poglabljanju vere. Med predniki in nami pa je vendar neka razlika v veri. Predniki so povsod znali videti čudežno Božje delovanje. Mi to vidimo zelo poredkoma. Predniki so bili Bogu hvaležni za malenkosti, s katerimi so lahko preživeli. Mi malenkosti večkrat prezremo in imamo zato težave s hvaležnostjo. Vero krepi tisoče majhnih in nepomembnih reči. Slabi pa jo že navidez nepomembna nehvaležnost.

Apostol Janez v prvem pismu opozori, da moramo delati to, kar je Bogu všečno. Kaj pa je Bogu všečno? Vse tisto, zaradi česar nas naše srce ne obsoja. Kdor tako dela, da ga srce za nič ne obsoja, lahko spolnjuje eno in edino zapoved, ki jo daje apostol Janez, da veruje v ime Božjega Sina Jezusa Kristusa (prim. 1 Jn 3, 21-23).

Naši predniki so prihajali k Mariji pod Logom prosit za pomoč pri obrambi doma, družine in vere. Ali smo mi še sposobni, oziroma sploh čutimo potrebo, da je treba braniti dom, družino in vero? Evropa se je odrekla krščanski veri, zato se je odrekla tudi družini očeta, matere in otrok. Ker se je Evropa odrekla naravni družini, se je odrekla ljubečemu in varnemu domu. Evropa se je odrekla sama sebi. Evropa se je preprosto izgubila.

Evangelist Luka nam poroča o dvanajstletnem Jezusu, ki je zašel med učitelje. Bil je praznik in v Jeruzalemu je bilo dosti ljudi. Jožef in Marija nista opazila, da se jima je Jezus izgubil. Iskala sta ga, pa ga nista našla. Šele po treh dne sta se spomnila, da bi ga morebiti poiskala v templju. Tam je sedel med učitelji, jih poslušal in spraševal. Učitelji so strmeli nad njegovo razumnostjo in odgovori. Marija je Jezusa pokarala, zakaj jima je odšel, ne da bi jima kaj povedal. S tem jima je povzročil žalost in skrbi. Jezus se je začudil nad tem, da sta Marija in Jožef v skrbeh zanj, saj vendar mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Nista razumela, kaj je hotel s tem reči. V Nazaretu jim je bil Jezus pokoren. Marija pa je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu (prim. Lk 2, 41-52).

Samo dobri Bog ve, koliko ljudi je prišlo tudi v to cerkev, ker so se preprosto izgubili. Niso mogli iti drugam, kot priti sem. To je bil še edini kraj, kjer so lahko padli na kolena pred Materjo Marijo. Tukaj, pri Jezusu v tabernaklju, pri sveti maši in spovedi,  so lahko našli še edino tolažbo, ker jim je razpadel dom, ker se je razbila družina, ker se jim je začela krhati vera.

Prišli smo v čase, ki nas begajo. Kaj se nam obeta, ne vemo. Čeprav smo ljudje sposobni zapraviti zgodovino, domovino, državo ali pa celo skupnost držav, ima Bog svoje poti do človeštva. Bog nikoli ne obupa! Vsaka pot se enkrat začne in se enkrat tudi konča - in zopet se pričenja nova pot!

Prišli smo na konec poti, ko smo bili navajeni, da vse gre po starem. Začenjamo novo pot. V prihodnosti nam marsikaj ne bo jasno in nam bo morda tudi težko. Sveto usmiljenja in leto škofijskega misijona nam hočeta pomagati, da bi odprli vrata naših domov in družin ter vrata našega srca Kristusu. Nikjer drugje ni varnosti in obstoja za nas, kot samo v Kristusu. Vse drugo, kar ni Kristus, je nevarno in ne prinaša nobene rešitve.

Jezus se je kot deček izgubil v templju, da bi bil s svojim Očetom, ki je v nebesih. Želim vam, bratje in sestre, da bi si pogosto izgubili v tej cerkvi Marije pod Logom in bi bili v tem, kar je našega, nebeškega Očeta, ? to je v Očetovi slavi, ki se nam bo v polnosti razodela v nebesih. Stari materi cerkvi in njeni, stoletni hčerki - novi cerkvi, pa kličemo Božjega varovanja in obstoja še na mnoga stoletja!