Seminar sodelavcev Karitas - škofov nagovor

petek, 09.10.2015

Nagovor soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. daritvi na srečanju sodelavcev Karitas v Veržeju, 9. oktobra 2015

Človekovo dostojanstvo


Evangelij današnjega dneva je zelo dramatičen. Pred nas se postavita Kristus in hudi duh (prim. Lk 11, 15-26).  Včasih si mislimo, da sta to dva tekmeca, ki si nenehno nasprotujeta, se izzivata, kdo bo koga. To je velika prevara. Kristus nima tekmecev. Kristus je samo eden in edini. Kristus je pravi Bog in gospodar nebes ter vsega stvarstva. V Kristusu vse živi in obstaja. V Kristus smo bili ustvarjeni, da bi bili njegova podoba v tem svetu.

Kdo pa je hudi duh? Tisti, ki je obstajal, da bi v nebesih slavil Boga in je zaradi greha ošabnosti izbral svoj neobstoj. Zanj ni več mesta v nebesih, zato bega od človeka do človeka, v katerem išče svoj obstoj. Svoje pomiritve noče najti, zato se zateka v peklenski nemir.   
Kristus je izganjal hudega duha iz nekaterih obsedenih ljudi. Kako hudi duh prihaja v človeka, vedno ostaja skrivnost. Vstopnih mest za hudega duha v človeka je lahko mnogo. Vse po so posledice greha.   

Kristus se nam je razodel kot Bog in človek. Hudi duh se nikoli ne razodene. Zato ga je zelo težko prepoznati. Hudi duh je brezoblični duh. V sebi in na sebi je uničil Božjo podobo. Ostal je brez podobe. Bile je ustvarjen, da bi ljubil in častil Boga. Sedaj pa je sovraštvo njegov obstoj. Da bi ga ljudje lažje sprejeli, se pretvarja, laže in zavaja. Vsiljuje se nam kot nadvse koristen, nujen in celo kot dober.

Svetniki so ga znali hitro razkrinkati in nagnati od sebe. Zakaj je hudi duh tako trmast in vztraja pri zavajanju ljudi? Dobro ve, da je pogubljen in da nima možnosti. Ve tudi, da je zmaga Kristusova. Vseeno se znova vrača in napada. Ne popusti. To pri ljudeh lahko privede celo do malikovanja hudega duha. Nekateri pripisujejo večjo moč hudemu duhu kot pa Bogu. Ni nujno, da so to samo satanisti. To so lahko tudi naivneži. Teh nikoli ne manjka.

Jezusu so nekateri očitali, da je sklenil zavezništvo s poglavarjem hudih duhov, da potem lahko izganja druge hude duhove. Ti obtoževalci niso imeli vere. Brez vere ne moremo razumeti Kristusa in brez vere tudi ne moremo razumeti Kristusove moči nad hudimi duhovi.

Nemalokrat se med nami pojavljajo ezoteriki, zdravilci in drugi, ki trdijo, da imajo moč nad hudim duhom. Celo uspešno izganjajo hude duhove. In mnogi se zatekajo k takim ljudem. Zakaj? Ni jim potrebno verovati v Kristusa. Hudi duh dovoli take trike samo zato, da bi zavajal ljudi stran od Kristusa. Začasno se celo pusti izgnati, vendar dokončno stanje obsedenih ljudi je potem mnogo hujše.  Niso bili ozdravljeni od greha in njegovih posledic. Poskusili so se samoodrešiti, pa so zapadli v še hujše suženjstvo od hudega duha. Rešitev za človeka prihaja samo do Kristusa in od nikogar drugega.

Če hočemo vedeti, kdo in kaj je človek, moramo prej poznati Kristusa. Brez Kristusa v sebi in bližnjem ne moremo videti človeka. Kot je Kristus razodetje Boga Očeta, je Kristus tudi razodetje človeka. Kristus, čeprav Bog, je prišel iz nebes kot človek, da bi nam povedal vse, kar moramo vedeti o sebi in tudi o drugih.

V zgodovini, predvsem pa danes, se mnogo govori človekovem dostojanstvu, njegovih zaščitah in pravicah, pa večina ljudi sploh ne ve, na čem sploh temelji to dostojanstvo. Ljudje nimamo dostojanstva sami iz sebe. Imamo ga samo v Kristusu. Biti človek brez Kristusa je nemogoče. V Kristusu nas je Bog Oče ustvaril. V Kristusu nas Sveti Duh posvečuje. V Kristusu smo med seboj bratje in sestre. V Kristusu smo Božji otroci.

Še tako velika razmišljanja o človeku in njegovem dostojanstvu, brez Kristusa zapadejo prej ali slej v malikovalstvo posameznikov in narodov, kar podpirajo nečloveške ideologije. Še tako veliki načrti v korist človeštva, so se brez Kristusa vedno sprevrgli v strahotna ponižanja človeškega dostojanstva in uničenja celih narodov. Noben humanizem niti etika ne moreta nadomestiti Kristusa.

Doživljamo prihode tujih množic v Evropo ? tudi k nam v Slovenijo. To nas bega. Vse bolj nas je strah. Kako ločevati, kdo je vreden in kdo ni vreden našega usmiljenja in pomoči? Bog si je to sposobnost razsodbe pridržal samo zase. Spomnimo se poslednje sodbe, ko bo Kristus ločil ljudi in jih zaradi pravičnosti, oziroma nepravičnosti, postavil na desnico in levico. Že kozarec vode bo odločal o naši srečni ali pa nesrečni večnosti.

Komu dati kozarec vode? Tistemu, ki se hoče z njim odžejati. Eni ga bodo sprejeli, drugi pa zato, ker je na njem križ, ga ne bodo sprejeli. Od tu naprej je sodba Kristusova.  Mi nimamo oblasti soditi in ločevati, kdo je vreden in kdo ni vreden našega usmiljenja in pomoči. Pri vsakem se namreč hitro najde toliko grehov, da ni upravičen do nobene pomoči. Pri vsakem pa se tudi najde toliko človeškega, da je vreden pomoči.

Vse bolj se slišijo glasovi, da je prihod tujih množic v Evropo dobro organiziran s strani tajnih prostozidarskih združb, ki hočejo z navalom tujcev uničiti krščanstvo. Eno so človeški načrti, drugo so Božji načrti. Bog še tako slabe in hudobne načrte lahko spremeni v novo rast Božjega kraljestva med nami.

Prerok Joel nam danes spregovori o temačnih dneh Izraela, ko ni bilo več upanja za nikogar. Greh je uničil Izrael. Nastopil je Bog, da prečisti Izrael (prim Jl 1, 13-15; 2, 1-2). Bog ničesar ne prepušča slučaju. Vse postavlja na svoje mesto. Mogoče bo križ, ki ga bomo nosili mnogo težji od tega, ki ga nosimo sedaj. Toda zadošča nam, da je Kristus z nami. Kristus gre z nami do novih izzivov in nalog, da se tako še bolj razodene Božja slava tudi med tujci, ki se jih bojimo in prihajajo. Kristus zna najti pota tudi do teh ljudi. To lahko stori z nami ali pa brez nas. Ko ljudje zatajijo, Kristus lahko obudi kamne, da vpijejo.

Časi negotovosti in preizkušnje so časi, ko moramo premisliti o naši veri in o tem, koliko in kako smo s Kristusom. Časi negotovosti in preizkušnje so zato časi korenite duhovne obnove in prenove.

Ko je pred 25 let Cerkev na Slovenskem ustanovila Karitas, je to dejanje že bilo odgovor na slutnjo hudih časov ? predvsem Balkanske vojne, ki je takrat grozila. Kdo si danes lahko predstavlja takratno pomoč beguncem iz Bosne in drugih krajev nekdanje Jugoslavije brez Karitas? Če ne bi bilo Karitas, bi begunska tragedija imela nepredstavljivo večje razsežnosti. Sveti Papež Janez Pavel II, je dejal: ?Z veliko mero potrpežljivosti in razumevanja Cerkev vodi življenjski pogovor z osebami ob robu in iskalci ter jim prihaja naproti s konkretno, njim prilagojeno obliko pomoči. Cerkev želi biti blizu ljudem v življenjskih okoliščinah, ki so drugačne, kot so bile v preteklosti. Nove nastajajoče stiske ljudi je dolžna z vso občutljivostjo zaznavati in prepoznavati ter nuditi konkreten ogovor pomoči? (CD 37)?

V vseh teh 25. letih ste sodelavci Karitas bili Cerkev, ki je blizu ljudem in njihovim stiskam. Zahvaljujem se Vam, da ste pričevali Kristusovo bližino trpečim, žalostnim, ubogim in preganjanim.

Če je Karitas pred 25. leti pričela delati dobro ljudem v imenu Kristusa, potem naj Karitas sedaj dela dobro Kristusu v imenu ljudi ? tudi tistih, ki tega ne zmorejo ali nočejo. To je novo oznanjevanje Kristusa in to je tudi nova evangelizacija Evrope.

V teh zadnjih tednih, ko so k nam prihajali begunci, sem nekoliko od bliže lahko videl garaška dela Karitas v soboški škofiji. Velik napor je bil to za vodstvo in prostovoljce škofijske in župnijskih Karitas. Tudi tokrat se sprašujem, kaj bi počela država in druge humanitarne organizacije brez Karitas? Mnogo težje bi bilo vse skupaj. Dobro ste opravili veliko delo in še boste zmogli, ker delate iz  vere.

Vse, kar storimo Kristusu, storimo ljudem. Tako se vera v Kristusa razodeva kot nujnost za dobra dela. Vera v Kristusa dobrodelnosti daje povsem nove lastnosti. Po veri vsa dobra dela spreminjajo ljudi v Kristusove brate in sestre. Po veri dobra dela spreobračajo tudi tiste, ki še sovražijo Kristusa.

Po veri nas dobra dela presegajo in nas celo spreminjajo v samega Kristusa. Dobra dela, ki jih opravljamo zaradi vere, Kristusa napravijo prepoznavnega in ljubečega tudi tistim, ki še ne verujejo ali pa ga celo sovražijo. Karitativna vera je razodetje Božje moči v tem svetu. Karitativna vera je edino smiselna vera in je edino smiselna dobrodelnost, ki ima svoj odmev tudi v nebesih.

Karitativna služba Kristusu v imenu ljudi, napolnjuje srce z veseljem in pogumom.

Naj slovenska Karitas vedno slavi Kristusa našega Boga in Kralja! Dobremu Bogu hvala za teh 25. let dobrote ljudem v imenu Kristusa.


- amen

+msgr. dr. Peter Štumpf

soboški škof

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	33%
Župnik neuničljivega upanja	4	66%
Srebrni deček	0	0%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	6

Ostale ankete