Življenjepis B.s. Alojzija Kozarja

torek, 08.12.2015

Lojze Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem, krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku (danes na Madžarskem). Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med vojno je bil  pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa, ki je tik pred koncem vojne umrl mučeniške smrti. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci.
Skupaj z verniki je nastopil težak križev pot, ko si je prizadeval za gradnjo cerkve in duhovno oblikovanje župnije. Takratna oblast je hotela na vsak način zatreti novo župnijo, zato je zaprla župnika in cerkvene odbornike, gradbeni material za novo cerkev pa je zaplenila. Sledile so še mnoge kazni in težke preizkušnje.
Župnik je vodil prizadevanja vernikov, da so si najprej postavili zasilno leseno cerkev, nato pa zidano cerkev, ki je bila zgrajena v letih 1964-67 po načrtih ing. arh. Janeza Valentinčiča. Naprosil je enega takrat najboljših slikarjev duhovnika Staneta Kregarja, ki je cerkev poslikal.
Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Vodil je pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi. Širši javnosti je bil znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja.
Sodeloval je pri sestavljanju veroučnih učbenikov in pesmaric, prevajal je pesmi Avgusta Pavla iz madžarščine in jih izdal v knjigi Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Iz nemščine je prevedel in deloma priredil knjigo Pisma staršem.
Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda.
Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan.
Kozarja uvrščajo v vrsto mohorskih pripovednikov, ki se je začela s Franom Erjavcem, Josipom Jurčičem, nadaljevala pa prek Finžgarja, Meška, Preglja, Bevka, Jalna. "Kozar je umetnik lepe slovenske besede, je Slovenec in duhovnik, ki ve, kaj hoče s svojimi deli." (Jani Ravenko)