Zakaj škofijski misijon

četrtek, 05.03.2015

Utemeljitev misijona soboške škofije

Spoštovani duhovniki, bogoslovci, redovnice in redovniki, spoštovani verni laiki in vsi ljudje dobre volje!
Soboška škofija bo kmalu stara deset let. V tem času se je nekako ustalila v pomurskem prostoru. Strukture, pastorala in duhovna smer so dobro začrtane. A to še ni dovolj. Kakor na ravni župnije, tako je tudi na ravni škofije vsakih deset let potreben misijon. Časi se hitro spreminjajo. Tradicionalna vera zahteva podporo osebne vere. Od objave škofijskega misijona za leto 2016 so minila že dobra tri leta. Mnogo pogovorov, analiz, načrtovanj je bilo opravljenih. Lani sem vam za postni čas napisal o misijonu pismo: H komu naj gremo? V pismu sem povabil vse stanove, naj razmišljajo o svojem odnosu do Kristusa, ki trka na vrata srca vsakega človeka. Po cerkvah smo pričeli moliti za misijon. Nekatere župnije so izobesile plakate, ki opominjajo na ta dogodek. Vse skupaj pa le ne bo tako preprosto, kot smo v začetku mislili. Sekularizem ali posvetnost se v Pomurju tako močno krepi, da je nemogoče slediti hitrosti bežanja ljudi stran od Boga in Cerkve. Popolna brezbrižnost do vere in krščanskih vrednot postaja že statusni simbol mladih in mnogih njihovih staršev. Ko vstopam v cerkve, opažam večinoma starejše ljudi. Poskušam si dati odgovor na vprašanji: Kje je vzrok? Kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so nekoč bili med najbolj vernim ljudstvom v Sloveniji? Odgovor je kompleksen. Ugotavljam predvsem dvoje:
1) Zaradi izhoda intelektualne, duhovne in kulturne moči iz Pomurja sta misel in jezik postala neobvladljiva in nekultivirana. Tudi glas duhovnikov je sčasoma postal samo še odmev v vse bolj grozeči sekularizaciji. Življenje in ravnanje mnogih sta se obrnila stran od svetopisemskih sporočil in nauka Cerkve. Krščanski način življenja je zamenjala lagodnost. Prerok te lagodnost pa je postal duhovno in kulturno osiromašen jezik.
2) Pomurje ni zmoglo kvalitetne kulturne rasti in izobraževanja na višji stopnji, omogočalo pa je mnogim hitri zaslužek. To je privedlo do hitre rasti standarda. Oslabljena duhovna in kulturna sfera ni več mogla kljubovati naraščajočemu porabništvu. Tako se je v ljudeh podrlo ravnovesje med duhovnimi in materialnimi dobrinami. Vero izpodriva lagodnost. Vendar pa je visokega standarda sedaj konec, razen za nekatere. Posledice so vidne: duhovna plitvost, vse večja materialna revščina, brezciljnost mladih, zasvojenosti in seveda strah pred prihodnostjo. Ostala pa je želja po lagodnosti. Mnogi se slepijo, kot da se nič ni zgodilo in kot da se nič ne bo zgodilo. Zapravljajo še naprej, čeprav nimajo.
S problemom nekultiviranega ali razvajenega jezika ter želje po lagodnosti se bo moral soočiti misijon. Ne bo lahko, kajti to dvoje se je močno zarezalo v možgane, dušo in meso pomurskega človeka. Duhovnike sem že opozoril, da misijon naj ne bo le dogajanje, ampak predvsem spreobračanje. Poskusimo pogledati stanje od blizu.

1. Nekultiviran ali razvajen jezik
Kaj je to nekultiviran ali razvajen jezik? To je opravljanje in obrekovanje. Opravilo, ki je še posebej prijetno ob kavici in cigareti. Opravljanje brez potrebe razkriva resnične napake bližnjega. Obrekovanje pa je pripovedovanje izmišljenih napak bližnjega. Razdalje med obrekovanjem, opravljanjem in med sovraštvom ni! Razvajen jezik ni sposoben poslušanja, razmišljanja in usmiljenja. Nad seboj nima kontrole, zato seje med ljudi sovraštvo. Pri tem se največkrat poslužuje tudi kletvin in bogokletja. V okolju, kjer prevladujeta opravljanje in obrekovanje, ne poznajo besed: dober dan, prosim, hvala in oprosti. Ljudje z razvajenim jezikom ne ljubijo nikogar, razen sebe. Ljubezen pa zmore obvladovati jezo, sebičnost in nevoščljivost, zato je spoštljiva do ljudi in zmeraj najde pri njih kaj dobrega in plemenitega.
Razvajen jezik se bohoti povsod: v kavarnah, po domačih kuhinjah, med sosedskimi plotovi, po šolah, delavnicah, na športnih igriščih, po dvoranah, sejnih sobah, na internetnih straneh in spletu, pa na žalost tudi v Cerkvi. Papež Frančišek je že pred časom opozoril, da opravljanje in obrekovanje ubija ljudi. To je satanova govorica. Eni opravljajo in obrekujejo zaradi nevoščljivosti, drugi zaradi privoščljivosti. Oboji imajo pri tem občutek olajšanja. Opravljanje in obrekovanje rušita vrednote in ustvarjata anti-vrednote. Tako nastaja in se širi nov stil življenja: lagodnost. Nobeno področje ni izvzeto, niti vera.

2. Lagodnost
Med nami je mnogo posameznikov in družin, ki živijo iz vere. Občudujemo jih! Njihov vzgled vabi k posnemanju. Nekateri se celo vključujejo v razne župnijske skupine. Z molitvijo in delom veliko prispevajo k rasti Božjega kraljestva med nami. Vsem se iz srca zahvaljujem! Vedno se jih spominjam pri oltarju in v svojih molitvah. Vsi ti ljudje vznemirjajo vest tistim, ki so se prepustili lagodnosti. Zato so na raznih krajih večkrat deležni celo opravljanja in obrekovanja. Med nami se vse bolj širi verska nestrpnost. Gojišče verske nestrpnosti danes niso ideologije ali različna duhovna in kulturna gibanja. Verska nestrpnost se prične v domači lagodnosti. Navajam nekaj primerov, ki si postali že stalnica naših župnij.  Nedeljska maša ne bi smela biti obvezujoča, ker v soboto ponoči so nekateri mladi po zabaviščih, njihovi starši pa doma brezbrižno spijo ali pa so sami na kakih obletnicah ali zaključnih proslavah in zato so v nedeljo vsi utrujeni. Otroci tudi ne morejo iti k maši, ker že v nedeljo dopoldne pričnejo praznovati rojstne dneve ali so na smučanju, na morju, če pa so slučajno doma, utrujeni od šole počivajo pri televiziji. Kupovanje ob nedeljah je tudi bolj potrebno, kot se udeležiti maše v cerkvi. Mladi imajo pravico živeti skupaj neporočeni, ker jim tako finančno znese, ne glede na moralno in Cerkveno zapoved. Kljub krizi duhovnih poklicev mora v vaški kapeli biti ob nedeljah in praznikih maša, tudi če župnik tisti dan mašuje trikrat ali celo petkrat. Če je treba prispevati dar za kurjavo v veroučni učilnici, sledijo grožnje z mediji. V teh in podobnih primerih se lagodnost takoj loti opravljanja in obrekovanja tistih, ki skušajo ravnati v nasprotju z lagodnostjo, torej odgovorno. Iz jeze in nevoščljivosti prične kaliti verska nestrpnost.
Ko se sprašujemo, kaj je z nami, da skoraj vse gre narobe v tem našem ljubem svetu, si vsi mirno umivamo vest in se gremo raziskave javnega mnenja o Cerkvi, gospodarstvu, financah, športu, glasbi in ne vem čem še vse. Komu se še sanja o kakšni morali, odgovornosti in poštenosti? Srepo zremo v praznino, ki jo je desetletja ustvarila določena ideologija, ne vidimo pa resnosti položaja. Ta slepota ni nič drugega kot rak rana tudi Pomurja. Za lagodnost smo žrtvovali vse, čisto vse: sebe, jezik, vero, družino, otroke, poštenost in odgovornost.

3. Posledice lagodnosti

3.1 Zapravljanje, revščina in nasilje
Slovenija ima na prebivalca največ trgovin v Evropi, Pomurje pa največ na prebivalca v Sloveniji. A toliko rabimo? Kupujemo, da bi živeli ali kupujemo, da bi stregli lagodnosti? Da bo nesmisel še večji, pa so ob nas ljudje, ki nimajo za vsakdanji kruh. Razkorak med lagodnostjo in revščino je tudi pri nas strahoten. Karitas, Lazarjev dom, Evangeličanska podpornica, Rdeči križ in še nekatere druge dobrodelne ustanove delujejo s polno močjo. Lagodnosti to ne zanima. Občasno se prebudi iz svoje dremavosti in kot lev zarenči kakšnemu, ki v teh ustanovah išče pomoči: ?Ti ne smeš dobiti hrane, ker si tega ne zaslužiš. Tebi ne smejo pomagati, ker tega nisi vredna!? In kaj se lahko vrine med lagodnost in revščino? Zopet opravljanje in obrekovanje, ki pa kaj hitro lahko sprožita celo nasilje. Revni bodo storili vse, da preživijo. Pri tem pa so lahko ponižani tudi zaradi opravljanja ali obrekovanja. V takšnem položaju se nasilje ponuja samo od sebe. Lagodni ljudje bodo tudi storili vse, da ostanejo v lagodnosti in seveda si pri tem ne bodo pomišljali opravljati in obrekovati. V pomoč se tudi njim ponuja nasilje.

3.2 Usihanje življenjske moči   
Kje bo Pomurje jemalo moči, da bo preživelo? Ima sploh voljo preživeti? Nekoč smo imeli junake: slovenski fantje na frontah prve in druge svetovne vojne, naši narodni buditelji, mučenec Halas, borci za neodvisno Slovenijo ? Ljudje so včasih umirali za ideale. Kdo bi še danes za koga dal življenje? Ni dovolj dati življenje, če te kdo v to prisili! Podariti življenje, to pomeni prostovoljno, zastonjsko in ljubeče darovanje.
Darovanje življenja se ne prične na bojišču, ampak v porodnišnici. Demografsko si nikakor ne moremo opomoči. Kako, če pa je vmes lagodnost! Otroci bi morali imeti za vsako ceno visok standard, visoke izobraževalne možnosti, kvalitetno prihodnost. Vse je že načrtovano tako, da do otrok sploh ne more priti. Tisti, ki imajo več otrok, so pravo čudo v svojem okolju. Kaj pa je otrok? Če je otrok samo plod v materinem telesu in če je splav samo odprava plodu, potem pa je res vseeno ali imaš doma mačka ali psičko namesto otroka. ?Bela smrt? ali malo otrok, je še ena pomurska praznina, ki jo je izgrebla lagodnost.
Osvobajanje žensk je seveda nujna in dobra stvar. Če pa je to osvobajanje s kontracepcijo in abortusom in če je materinstvo in očetovstvo razumljeno kot neznosno breme ženske in moškega, ki sta pozabila, da sta tudi onadva sin in hči, potem bo taka osvoboditev v nekaj rodovih prignala v Pomurje ljudi od drugod. Po naravnem in Božjem pravu bodo preživeli tisti, ki imajo otroke. In islam vse stavi na otroke. Naš jutri brez potomstva bodo civilizacijsko na glavo postavile žene z burko.
Evtanazija in s parlamentarnih klopi obljubljeni zakon o istospolnih parih, ki bodo lahko posvojili otroke, če bodo imeli sploh še koga posvojiti in z njihove strani naročene in plačane umetne oploditve, samo pospešujejo naše izumiranje. Brez Boga, očetov in mater tudi Pomurje ne bo preživelo. Referendumski izid o Družinskem zakoniku pred dvema letoma je jasno pokazal, da se v Pomurju sploh ne zavedamo ali pa se slepimo o resnosti težav, ki jih imamo glede družine in otrok.

3.3 Grožnja tujega kapitala
Na planetu Zemlja še nikdar in tudi nikoli ne bo živela civilizacija brez religije. Kdor misli drugače, ne ve, kako se ta svet vrti in kam se vrti. Poizkusi brez religije so cele narode pahnili v katastrofo. Do sedaj smo bili kristjani. Ker pa se kot razvajeni otrok nočemo vrniti k Bogu in veri, bomo na koncu privolili v vse, kar ni krščansko. V Pomurju smo tako lačni kapitala, da bi sprejeli kogarkoli, samo da bi nam prinesel še kaj več denarja. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišel v Soboto kakšen šejk, ki bo postavil hotele, banke, igralnice in hareme. Po Evropi se to že dogaja. To nas bo zelo drago stalo: v zameno za kapital bomo razprodali sami sebe in izginili!

4. Zgodovinske izkušnje nas učijo
Od 16. do 18. stoletja so Turki v Pomurju ljudi ustrahovali, pobijali in vlačili v suženjstvo. Porušili so mnogo cerkva. Pomurje je daleč od Carigrada, pa so turški konjeniki vseeno prišli. Naši dedje so obstali. Iz vere v Boga so jemali moč in voljo do življenja. In sedaj mi mislimo, da bomo vsega tega obvarovani? Zakaj pa? Samo zato, ker živimo v Prekmurju, Prlekiji in v Slovenskih goricah? Ker smo daleč od vsega? To ni nobena cena za obstoj! Danes je ves svet ena sama globalna vas. Vse, kar se zgodi pri nas, se zgodi po vsem svetu. In kar se zgodi po vsem svetu, se zgodi pri nas. Nekaj sekund in zavojevalci so tu!

5. In kako naprej?
Med misijonom bomo dali prednost prvim četrtkom, petkom in sobotam. Prvi četrtek je dan evharistije. Prvi petek je dan češčenja Jezusovega Srca. Prva sobota je Marijin dan in dan duhovnih poklicev. Nedelja je dan družine. Ti dnevi bodo posvečeni dnevi misijona. Evharistija, Srce Jezusovo, Marija, duhovni poklici in družina ? to so temelji naše vere. Vsi drugi dogodki med misijonom bodo samo osmišljali in podpirali te temelje.
Misijon soboške škofije ni namenjen samo vernim, ampak je povabilo tudi nevernim in vsem ljudem dobre volje, da skupaj najdemo načine, kako biti bolj človeški ? brez opravljanja in brez obrekovanja. Na njuno mesto naj stopi potrpežljivo poslušanje drugih, razmišljanje o tem, kaj so povedali, in usmiljeno ravnanje z drugimi. Postali bomo bolj odgovorni do sebe in drugih. Tako bomo lažje premagovali lagodnosti, z veseljem sprejemali otroke in se skupaj pogumno soočali z aktualnimi težavami. To je edina pot iz krize. Druge poti ne vidim. Stvar je preprosta. Kristus ponuja zlato pravilo: ?Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim? (Mt 7, 12)!
Misijon bomo obhajali devet mesecev - od letošnjega adventa do avgusta 2016. Z evangeličanskim škofom g. Gezom Filom sva spoznala: ?Katoličani in evangeličani moramo skupaj storiti vse, da Kristus ostane v Pomurju!? Dogovorila sva se o nekaterih pomembnih možnostih za sodelovanje.
Če je bil proces globalne sekularizacije Pomurja dolg, potem tudi proces duhovne in moralne prenove Pomurja mora trajati vsaj nekaj časa. Ne izgubljajmo poguma! Oklenimo se Kristusa in Kristus bo ostal z nami! Prosim za molitve, žrtve, podarjeno trpljenje in tudi mašne namene za blagoslov misijona!
Marija pod Logom v Turnišču naj razgrne svoj milostni plašč nad vse, nas varuje vsega hudega in nam pomaga ostati s Kristusom!
Blagoslov in pozdrav vsem!
+ Peter Štumpf
škof

Ankete

Kako je naslov 2. knjige za vse generacije o B.s. Alojziju Kozarju?
Neuničljivo upanje	2	25%
Župnik neuničljivega upanja	5	62%
Srebrni deček	1	12%
Zlati pastir	0	0%
Srebrni junak	0	0%
V nebo	0	0%
Goreč dušni pastir	0	0%
Skupaj glasov:	8

Ostale ankete