Vstopimo skozi vrata vere

Vstopimo skozi vrata vere

Dragi sobratje duhovniki, bratje redovniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

 


Slovenski škofje smo zelo hvaležni papežu Benediktu XVI. za dar leta vere, ki ga bomo v Cerkvi obhaja od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013. Papeževo naročilo namreč močno sovpada z našo željo, da bi Slovenci poglobili vero. Vzpostaviti in živeti oseben odnos z Bogom ni naloga samo za posameznike. Vsi ljudje imamo dolžnost, da poskrbimo za svojo duhovno rast, ?dokler ne bo v nas oblikovan Kristus? (Gal 4, 19). Kristus, ki je ?začetnik in dopolnitelj vere (prim. Heb 12,2), nas vabi, da vstopimo skozi ?vrata vere?, ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in dovoljujejo vstop v njegovo Cerkev (prim. Benedikt XVI. Vrata vere ? Porta fidei, CD 134, 5).

 

1) Spoznavanje, oznanjevanje in izpovedovanje vere


Napak bi bilo misliti, da želimo v tem letu delali velike preskoke pri napredovanju v veri. V srce, ki je nemirni iskalec in hrepeni po potešitvi slehernega nemira,  je ta dar položen kot majhno seme, ki počasi raste. Sveti Pavel o tem piše: ?S srcem namreč verujemo ? z usti pa izpovedujemo vero ?? (Rim 10,10). Naš prvi korak do vere je izključno Božji dar in je dejanje milosti, ki deluje v srcu in spremeni človeka do najgloblje notranjosti. Tako kot klas pšenice ne more preskočiti kaljenja zrna, rasti in zorenja, tudi vera ne dozoreva kar čez noč. Božja ljubezen omogoča rast naši veri. Pri tem skrivnostnem, a učinkovitem dogajanju, moramo biti potrpežljivi, iskati načine opravljanja dobrih del, v molitvi prositi za darove Svetega Duha in si z branjem Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve, cerkvenih očetov, dokumentov drugega vatikanskega koncila, življenjepisa svetnikov ter verskega tiska pridobivati spoznanja o Bogu in Cerkvi. Naše sodelovanje z Božjim delovanjem bo veri omogočilo ugodno rast. 
Za spoznanje Boga je najpotrebnejše branje in premišljevanje Svetega pisma. Sveti Pavel pravi, da je ?vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi? (prim Rim 10,17). Kristjani imamo poslanstvo, da oznanjamo Kristusovo besedo: ?Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu? (Mr 16,15). Vendar moramo to, kar oznanjamo, tudi dobro poznati. Papež Benedikt XVI. želi, da bi leto vere v vsakemu verniku prebudilo močno željo, da bi izpovedoval vero popolnoma in s prenovljenim pričevanjem, z zaupanjem in upanjem. Pričevanje vernikov mora biti verodostojno.
?Izpovedovati vero v Sveto Trojico ? Očeta, Sina in Svetega Duha ? pomeni verovati v enega Boga, ki je Ljubezen: Očeta, ki je ob polnosti časov poslal svojega Sina za naše odrešenje; Jezusa Kristusa, ki je po skrivnosti svoje smrti in vstajenja odrešil svet; Svetega Duha, ki Cerkev skozi stoletja vodi v pričakovanju Gospodovega vnovičnega prihoda v slavi? (Vrata vere, 5). Vsak vernik mora predvsem v tem letu vere prevzeti obveznost, da ponovno odkrije vsebine vere, ki jih izpoveduje, obhaja, živi in izraža v molitvi. Na pamet moramo znati moliti veroizpoved, ki naj nam služi kot vsakdanja molitev. Tako se bomo vedno spominjali obveznosti, ki smo jo sprejeli s krstom (prim. Vrata vere,11).
Škofje opažamo, da so mnogi ljudje glede vere pomanjkljivo poučeni. Mnogi se pustijo zmesti od sekt in zmanipulirati od medijev glede krščanstva in Cerkve. Versko slabo poučen človek ima lahko samo toliko znanja, da pomeša pojme iz Svetega pisma in moralnega nauka Cerkve s splošnim prepričanjem javnosti. Verska nevednost lahko hitro vodi v posmeh, predsodke in nemalokrat v zasramovanje tistih, ki si prizadevajo živeti osebno vero. Nastaja zmeda, ki ni majhna, zato je nujna temeljita verska vzgoja že od zgodnjih otroških let.

 

2) Vzgoja za vero


Prva dolžnost staršev je verska vzgoja otrok. Vendar se morajo za to poslanstvo primerno poučiti in usposobiti. Cerkev jim pri tem želi pomagati. Že pri mladinskih gibanjih v župniji, dekaniji ali na škofijski ravni lahko mladi poglabljajo svoje znanje o veri in se navdušujejo za oznanjevanje in pričevanje. Biblične  in zakonske skupine, tečaji ob pripravi na zakramente, verska predavanja, veroučni roditeljski sestanki staršem osvetlijo skrivnosti vere in jih navdušujejo za versko vzgojo otrok.  Napačno je mišljenje, da sta duhovnik ali katehet edina odgovorna za versko vzgojo. Ne! To so starši. Onadva z oznanjevanjem Božje besede, s katehezo, s pripravo na zakramente samo prihajata na pomoč staršem. Če starši zanemarjajo versko vzgojo, hudo žalijo Boga, ki jim je v svojem stvariteljskem načrtu zaupal otroke, da jih vzgajajo v zrele osebnosti. Verska vzgoja pomaga otrokom, da v sebi odkrivajo Božjo podobo. Ta proces vzgoje hkrati v otroku sproži vprašanja o dostojanstvu človeka, njegovem smotru in ga uvede v življenje Cerkve ter celotne družbe. Verska vzgoja zato ne more mimo širokega spektra spoznanj, ki jih danes ponujajo zgodovina, pedagogika, kultura in druge. Človek je vedno skrivnost zaradi Boga in samega sebe. Nova spoznanja nadgrajujejo stara, včasih pa jih tudi popravljajo.
Starši in kateheti si moramo od Boga izprositi dar gorečnosti za versko vzgojo. Mislim, da prav pri tem poslanstvu lahko delamo čudeže z močjo Svetega Duha, ki nam jih obljublja Jezus: ?Resnično, resnično, povem vam: Kdor verjame vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal? (Jn 14,12). Brez Svetega Duha ne dobimo razsvetljenja o veri. Sveti Duh nam odkriva skrivnosti in lepoto vere. On nam daje pomoč in nas navdihuje za načine, kako vero prenesti na mlajše generacije. Sveti Duh je Bog in je navzoč tam, kjer deluje. Deluje pa lahko v družinah, v šoli, v veroučni učilnici. Vedimo pa, da je njegova prisotnost intenzivnejša v cerkvi. Ko prihajamo v cerkev k sveti maši ali da v cerkvi molimo in prejemamo druge zakramente, nas prisotnost Svetega Duha spreminja v njegova svetišča. Postajamo prebivališče živega Boga. Ko odhajamo iz cerkve v svet, s seboj nosimo Boga in ga prinašamo med ljudi. Svet se mora zdrzniti ob nas kristjanih. Ob srečanju z nami se mora ponovni spomniti, da je Bog Stvarnik vsega. Moč in pomen pričevanja je prav v tem. Kateheza brez obiska svete maše in brez pričevanja  vere v svetu, nima velike koristi. Naredimo vse, da bo nedeljska maša ponovno postala priložnost srečanja z Bogom in vir moči za krščansko življenje!
V naši škofiji imamo može in žene, ki so bili veliki pričevalci vere. Prihodnje leto bomo obhajali 100-letnico smrti dr. Franca Ivanocyja, duhovnika in narodnega buditelja. Pri oznanjevanju, izpovedovanju in pričevanju vere se je povsem daroval Bogu in ljudem. Obeležujemo pa 100-letnico rojstva duhovnikov, publicistov, zgodovinarjev Ivana Camplina, dr. Ivana Zelka, Ivana Škafarja in velikega misijonarja salezijanca Martina Maroše. Še posebej svetal lik je mučenec Danijel Halas, ki nas opogumlja, da vero pričujemo tudi v časih preizkušenj. Salezijanski redovnici Ana Žitek in Alojzija Domanjko sta živeli in umrli v duhu svetosti. Vsi ti in še mnogi drugi so vredni, da spoznamo njihove osebnosti. Oni so nam lahko učitelji v veri. 
Da bi leto vere po župnijah živeli v večji polnosti, prosim župnike, da za to leto pripravite pastoralni načrt. Ni treba uvajati novosti. K temu, kar župnija že ima, dodajte novo kvaliteto.  Želim, da bi se iz vsake župnije župniki ali kaplani s svojimi mladimi udeleževali mesečnih mladinskih srečanj v Veržeju pri salezijancih, kjer bodo mladi s pomočjo Katekizma za mlade (YUCAT) poglabljali svojo vero. Bodimo pozorni tudi do verskega tiska. Župniki ali kaplani lahko vsako nedeljo izpostavite vsebino iz tiska kot pomoč pri oznanjevanju, hkrati pa kot spodbudo za vernike, naj verski tisk naročajo in berejo. Nekateri si zaradi gmotnih težav ne morejo naročiti verskega tiska. Dva ali trije sosedje so lahko skupni naročniki in so tako solidarni pri širjenju verskega tiska, ki je nujen pri vzgoji in poglabljanju vere.

 

3) Cerkvenostni značaj vere


Veliko pohujšanje za ta svet so ljudje, ki so krščeni, hodijo k sveti maši in celo k svetemu obhajilu, pa niso pričevalci. Razdvojenost življenja in vere pomeni nezrelost, nemalokrat celo neko ranjenost, ki jo lahko doumemo samo v skrivnosti zla. Zelo učinkovito je delovanje hudega duha, ki je po svoji naravi razdiralec edinosti med Bogom in nami. Do krvi se moramo upirati grehu, ki vselej pomeni pristanek na njegove pobude (prim. Heb 12,4). Zlohotne sile si namreč zelo prizadevajo, da bi mi svojo vero iskali in živeli izven Cerkve. Kristus je s svojo krvjo na križu rodil Cerkev, da bi nam bila zakrament odrešenja. Že sveti Avguštin je svoje vernike opozarjal, da je samo v Cerkvi rešitev. Kdor hoče iskati Kristusa zunaj Cerkve, ga ne bo našel. Kristus živi in deluje samo v Cerkvi. Papež ponuja leto vere tudi kot povabilo k spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Rešitelju sveta, ki nam v polnosti razodeva Božjo odrešujočo ljubezen in kliče ljudi po odpuščanju in k spremembi življenja (prim. Apd 5,3). Vera je sposobna spremeniti vse človekovo življenje, saj postane novo merilo za mišljenje in delovanje (prim. Vrata vere, 9). Zaradi lažje poti do spreobrnjenja in poglobitve vere smo junija letos povabili v Turnišče sestre klarise. Blagoslovili smo njihov samostan Marije, Matere Cerkve. Tako bomo lahko prihajali v njihovo kapelo, ?duhovno ambulanto? naše škofije, kje se bomo skupaj s sestrami srečavali s Kristusom pod podobo kruha, edinim pravim zdravnikom in prijateljem.
Da bi prispeli do sistematičnega poznavanja verskih skrivnosti, moremo odkriti dragocen in nepogrešljiv pripomoček v Katekizmu katoliške Cerkve. Ob Svetem pismu Katekizem še dodatno pomeni bogastvo dvatisočletnega nauka Cerkve. Od Svetega pisma do cerkvenih očetov, od učiteljev teologije do svetnikov prek stoletij Katekizem trajno spominja na mnoge načine, kako je Cerkev premišljevala o veri in napredovala v nauku, da bi vernikom dala gotovost v njihovem verskem življenju (prim. Vrata vere, 14).  Poleg evharistije, Svetega pisma, papeža, je Katekizem eden od vogelnih kamnov edinosti Cerkve. Škof in duhovniki se bomo pri svojih pridigah zatekali h Katekizmu. Tako bo naše oznanjevanje bolj edino in zato učinkovito, saj Katekizem tudi pomeni povezanost oznanjevalcev v nauku in učenju. Katekizem je lahko razumljiv vsem in bi bilo prav, da bi ob Svetem pismu našel svoje mesto tudi po naših domovih. Katekizem je dobrodošla pomoč staršem pri verski vzgoji njihovih otrok. Koristno bi bilo, da bi knjiga Katekizma v tem letu romala po župniji in se pri vsaki družini za kratek čas ustavila, da bi lahko iz nje brali in se pogovarjali o vsebinah vere. Tudi župnik ali kaplani naj Katekizem razlagajo ključarjem, župnijskim pastoralnim svetom, zakonskim in molitvenim skupinam, pevcem in drugim.

 

4) Pričevanje vere v družbi


V polpretekli dobi so nam po šolah in drugih javnih ustanovah govorili, da je vera zasebna stvar in spada samo še v zakristije. Vera je temeljna pravica vsakega človeka in zato ima pravico javnosti. Po šolah in javnih uradih je čutiti precej sramežljivosti in nelagodnosti glede vere. Mnogi še vedno razumejo ločenost Cerkve in države kot izključenost Cerkve iz javnega življenja. To je laicizem, ki ne prenese verske bližine in delovanja. Laičnost pomeni avtonomnost države in Cerkve na svojih področjih, ki pa hkrati morata biti v dialogu in sodelovanju glede skupnih dobrin in ciljev. Izobraževanje, znanost, kultura, umetnost, karitativnost so skupna področja delovanja obeh, Cerkve in države. Obe se morata med seboj dopolnjevati in si pomagati pri vzgoji enovitosti v ljudeh. Enovitost človeške osebe pomeni biti dober kristjan in dober državljan. Medsebojno izključevanje bi pomenilo ustvarjanje dvojnosti. Dvojna osebnost ima dvojno mišljenje, dvojna merila, dvojno delovanje. Dvojnost v ljudeh nikakor ne more biti v prid osebne vere, niti se ne more odločati za življenje po veri. Dvojnost človeka lahko privede do takšnega stanja, da v skrajni situaciji celo zataji Jezusovo ime. To ni slabotnost, niti značajska pomanjkljivost. Zatajitev pomeni izdajstvo. Jezus je dosleden: ?Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih? (Mt 10,33). Zatajitev Jezusovega imena ni samo v zanikanju vere pred ljudmi. Pomeni tudi izvenzakonsko življenje krščenih, splav nerojenih, izvenzakonska spolnost, neodgovorno ravnanje na državnih ali občinskih volitvah, utaja davkov, kraja premoženja, sramotenje služabnikov Cerkve in še mnogo tega bi lahko našteval. Priznanje Jezusovega imena namreč pomeni živeti in delovati tako, da se svet ne pohujšuje, ampak iz del spoznava našo vero.
Da bi se lahko ognili dvojnosti v sebi in pričevali svojo vero, si moramo vzgajati vest. To je proces, ki vesti pomaga upoštevati absolutnost moralnega zakona (deset Božjih zapovedi), v katerem prepoznava dolžnost do etičnega in verskega ravnanja. Pomembno je večerno izpraševanje vesti, predem ležemo k počitku. Spoznanje krivde in obžalovanje vedno omogočata vrnitev k Bogu, v katerem moremo najti oporo za zorenje lastne osebnosti. Župnike in kaplane prosim, naj izpraševanje vesti uvajajo kot redno prakso v pripravi na ?veliko spoved? ob veliki noči in božiču. Verniki si želijo pomoč pri vzgoji vesti in pri tem jim moramo pomagati! Služba sprave ali spovedovanje z darom Božjega odpuščanja in usmiljenja jim daje novega poguma, da znova postanejo Kristusovi pričevalci. Ko smo duhovniki vsakodnevno v službi spovedovanja, smo hkrati tudi oznanjevalci, izpovedovalci in pričevalci naše vere.
Župniki in kaplani, povabite vernike, da se ob četrtkih ali petkih, oziroma nedeljah med svetimi mašami udeležijo pol urne ali eno urne molitve pred Najsvetejšim. V vesti nas bo Jezus nagovoril in opogumil za pričevanje vere tudi v javnosti.  V ta namen večkrat oblikujte molitve!

 

5) Mati Marija, sijaj luči vere


Vera je zaupanje v Boga, ki ga ne vidimo. V tem zaupanju ni preračunavanja, kombiniranja in neodločnosti. Marijina zaupljiva vera skozi cel evangelij preseneča. Marija se ne skriva pred Božjim pogledom, ne trepeta pred materinstvom, se ne ogiba posredovanja v Kani, križanega Sina se ne sramuje. V veri ji vse postaja jasno. Jezusovi učenci so lahko na Mariji zlahka opazili močne značajske poteze, ki jih ima samo nekdo, ki zna voditi, vladati, urejevati stvari v pravo smer. Zato je Cerkev vse od svojih začetkov z lahkoto ubirala po Marijini poti korake vere. Če nam je vera luč, je Marija sijaj te luči.
Stopimo skozi vrata vere, skupaj, ne posamič. Mati Marija naj gre pred nami do Kristusa, uničevalca smrti in pekla. Čeprav ga še ne vidimo, verujmo vanj in vriskajmo v neizrekljivem, od nebeškega veličastva poveličanem veselju, ker dosegamo cilj vere: svoje zveličanje (prim. 1 Pt 1,6-9).
Vse vas vabim, da v nedeljo, 14. oktobra 2012, priromate k Materi Mariji v Turnišče. Tam bomo popoldne ob 15. uri skupaj s člani rož rožnega venca molili za našo vero in tako tudi v naši, soboški škofiji, slovesno vstopili v leto vere. Po skupni molitvi pa bo ob 16. uri sveta maša, med katero bo naš bogoslovec Boris Kučko doma iz turniške župnije, posvečen v diakona. Spominjajmo se v molitvi njega in tudi drugih naših bogoslovcev.


Tudi v letu vere naj bo z nami Mati Marija!

Murska Sobota, na praznik Marijinega rojstva 2012

                                                                                           dr. Peter Štumpf
                                                                                             soboški škof

 

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 nedelja, 28.11.2021 - petek, 24.12.2021

Advent

ADVENT začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos  28. novembra več ...


 sobota, 04.12.2021 - ponedeljek, 01.08.2022

Dogodki za mladino

ŠOM pripravlja dogajanja za mlade več ...

Celotni seznam napovedi