Velika Polana - škofova pridiga

ponedeljek, 21.04.2014

Velikonočni ponedeljek, Velika Polana, 21.4.2014 ? dekanijski dan lendavske dekanije

V sijaju velike noči obhajamo v Veliki Polani dekanijski dan lendavske dekanije. Kot so žene pred dva tisoč leti pohitele h Kristusovemu grobu, da bi z zelišči in mazili preprečile trohnenje Kristusovega mrtvega telesa, smo mi ta večer pohiteli v to svetišče in na Halasov grob, da bi z molitvijo, prošnjami in zahvalami doživeli srečanje z vstalim Kristusom in si še bolj okrepili vero tudi v naše vstajenje od mrtvih. Žene v grobu niso našle mrtvega telesa, kajti srečale so Vstalega Kristusa, ki jim takoj poveri poslanstvo, naj sporočijo apostolom, da gredo v Galilejo, kajti tam ga bodo videli (prim. Mt 2 8, 19). Žene so to naročilo tudi izvršile.
Toda, ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so jih podkupili z denarjem in naročili: ?Recite: 'Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali' (Mt 28, 13).?
Laž je takoj udarila z vso močjo in se zoperstavila resnici. Lažnivci so taktiko slabo izdelali. Nemogoče je bilo ukrasti Jezusovo mrtvo telo, saj je bil grob dobro zapečaten in tudi zastražen. Nemogoče je bilo ukrasti Jezusovo telo, kajti stražniki niso upali spati že zaradi težke kazni, ki jim je pretila, če bi spali. Veliki duhovniki so dobro vedeli, da je Jezus govoril o tem, da bo vstal in zato so bili stražniki skrbno izbrani. Da bi se pa vsi napili in bili pijani, je absurd.
V Halasovem primeru je bilo podobno. Različna ugibanja, kdo je umoril Halasa, so ostala do današnjih dni. Nekateri so z lažjo hoteli prikriti resnico in odgovornost. Drugi so spregovorili, vendar njihova pričevanje izpodbijajo ena drugo. Tisti, ki so res poznali resnico o Halasovem umoru, so ostali tiho in so to odnesli v grob. Ali so bili za to plačani z denarjem ali s strahom? Možno je, da so prekmurski komunisti in madžarski njilaši skupaj združili moči za to zločin.  Eni in drugi so sovražili Halasa zaradi krščanske vere in gorečnosti za Kristusa.
V Sloveniji še noben od teh, ki so morili med in po vojni, ni stopil pred sodnike in dejal: ?Jaz sem tisti! Sem kriv! Čakam sodbo!?
Tega najbrž ne bomo dočakali, ker so zločinci že pomrli. Vedno bolj tonejo v pozabo, a tisoči, po nedolžnem pobiti, so vedno bolj živi. Mi jih oživljamo v spominu in molitvi. Ne moremo jih pozabiti. Ne smemo jih pozabiti! Čakajo na vstajenje telesa v 600 grobiščih, ki so razsejana po Sloveniji.
Ne bomo nasedali lažem, ki jih med nami še vedno širijo ideologi revolucionarnega boja! Ne bomo se bali morebitnih groženj! Iščimo raje resnico o tem, kaj je sedaj s Halasom? Kaj se sedaj z njim dogaja?
Ko so Halasa ustrelili s štirimi streli v glavo, je njegova podoba bila izmaličena. Hoteli so ponižati njegovo telo. Vrgli so ga v Muro in ga zavrgli kot človeka. Znebili so se ga kot nepotrebno smet. Saj veste, kam vse ljudje mečejo odpadke, samo da jih ne bi imeli več doma?
Toda reka Mura je bila pravičnejša od zločincev. Sprala je Halasove smrtne rane krvi in blata ter mrtvo telo položila v naročje dobrim in žalostnim ljudem. Tudi Kristusa so sneli s križa in ga položili Materi Mariji v naročje. Zanj ni bilo prostora v človeškem grobu. Hoteli so ga vreči med trupla ostalih obsojencev kot nezaželeno smet. Dobri Jožef iz Arimateje se ga je usmilil in mu omogočil dostojen pokop, žene pa so očistile Jezusovo okrvavljeno in popljuvano telo. Tudi tukaj v Veliki Polani so dobri ljudje in duhovniki Halasovo izmučeno telo pokopali zelo dostojno. Halas je bil položen v grob s štirimi smrtnimi ranami. Kristusa so položili v grob prebičanega in na petih mestih prebodenega.
Po svojem vstajenju je Kristus pustil svojo srčno rano odprto. Ni je zacelil. Ta rana je dokaz, da Kristus večno živi. Toda ta rana ga boli. Vsakič, ko poči puška in naredi nekomu smrtno rano, Kristusova rana zakrvavi. Krvavela bo do konca sveta v vseh mučencih.
Zaradi Kristusove srčne rane mučenci ne padejo v grob in tam ne strohnijo, ampak prav skozi to rano vstopijo v vstajenje od mrtvih. Kristusova srčna rana je slava in nesmrtnost mučencev.
Ko me je prefekt na Kongregaciji za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato vprašal: ?Zakaj ste tako pozno pričeli s postopkom za Halasovo proglasitev za blaženega??, sem mu rekel, da zaradi družbenih razmer v takratni Jugoslaviji. Vendar so bila v tem vprašanju skrita še tri vprašanja, ki jih je bilo takoj mogoče razumeti: ?Česa vas je bilo strah? Kako ste v času komunizma ohranjali spomin na Halasa? In zakaj bi radi  častili Halasa na oltarju??

Kardinalu sem razložil: ?Ljudje so živeli pod močnim pritiskom takratnih oblasti. Nihče ni vedel, kam kdo spada, s kom drži, kaj kdo hoče in kaj ga lahko stane resnice o Halasu in njegovi smrti. Prikrit strah je hromil prijateljske in iskrene odnose.
Krivdo so čutili tudi tisti, ki niso bili nič krivi, pa si niso upali spregovoriti. Raje so tiho molili za odpuščanje in usmiljenje. Mislim, da je prav to v Prekmurju ohranjalo spomin na Halasa. Ljudje so vedeli, da je mučenec in v srcu gojili željo, da ne bi ostalo samo pri zamolčanosti in pozabi. Če bi Halasa zamolčali zaradi ljubega miru, bi to bil v nebo vpijoči greh, ki bi Prekmurje strahotno bremenil. Lagali bi sebi in drugim, da smo svobodni, srečni in pomirjeni. V laži pa ni mogoče zdržati ? ali zblazniš ali pa zakrkneš v svojih grehih. Halas je postajal vedno bolj tudi simbol tistih, ki ljubijo resnico in nočejo živeti v laži. Trpljenje in molitev mnogih je Bog uslišal tudi zaradi Halasove mučeniške krvi. Zato je Prekmurje bilo žitnica duhovnih poklicev.
Po osamosvojitvi so duhovniki pričeli zbirati ljudi, tukaj v Veliki Polani, v Lendavi, v Črenšovcih in sedaj tudi na križevem potu na Hotizi. Kot da bi se romarji na teh poteh radi okrepili s Halasovim pogumom in duhovno močjo. Njegova priprošnja pri Bogu je že zelo otipljiva. Zato bi radi, da bi mu Cerkev priznala čast oltarja.?
Kardinal mi je povedal, kako pomembno je, da Halas združuje in ne ločuje. Mučeniška smrt še nikogar ne obsoja, ampak kliče po spravi, odpuščanju in ljubezni. Kardinal meni, da je prav v tem prednost Halasovega primera. Vse vernike škofije kardinal vabi, da bi molili, ne samo za Halasovo beatifikacijo, ker do te bo enkrat prišlo, kot je sam mnenja, ampak da bi hodili po Halasovi poti vere, trpljenja in upanja v vstajenje od mrtvih.
Ne bomo iskali morilcev, čeprav to zahteva pravičnost. Halasove morilce je Bog že našel. Upamo in molimo lahko, da jim je milostljiv v sodbi. Halas si ne želi njihovega pogubljenja v peklu. Prepričan sem, da jim privošči dušni mir, ki ga zaradi zločina na zemlji niso imeli. Ni hujše kazni na tem svetu, kot očitajoča in nemirna vest. Takšna vest zločinca zelo počasi ugonobi in ga celo spravi v grob. Če so bile Halasove zadnje besede: Jezus, Marija, Jožef - te svete besede moramo razumeti kot molitev za odpuščanje: Jezus, Marija, Jožef, odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo!
Mislim, da je povsem upravičeno, da v procesu Halasove beatifikacije molimo tudi za njegove ubijalce. Bog se bo na to našo držo odzval z velikim blagoslovom. Takšna molitev bo med nami izzvala velike spremembe: naučila nas bo usmiljenja in odpuščanja, med smrtne sovražnike bo prinesla spravo, vedno bolj bomo pomirjeni. Naša vest bo mirna, ker bo v njej počival Božji duh. Mir in veselje v Svetem Duhu pa pomenita Božje kraljestvo med nami.
Čez nekaj mesecev bomo najbrž morali odkopati Halasove posmrtne ostanke, narediti sodno medicinsko preiskavo, ugotoviti pristnost mučenega telesa in seveda poročilo predati Kongregaciji za svetnike. Kosti, ki jih bomo našli, niso Halas! To so samo Halasove zemeljske sledi. Halas je drugje. Ni v grobu. Ker je z mučeniško smrtjo stopil skozi Kristusovo srčno rano, je s Kristusom premagal svojo smrt in pridobil večno življenje.
Apostolska dela podobno govorijo o očaku Davidu, da je umrl in je bil pokopan ? ker pa je bil prerok ?, se je ozrl v prihodnost in povedal o Kristusovem vstajenju, da ne bo puščen v podzemlju in da tudi njegovo telo ne bo trohnelo. Apostoli so bili priče, da ga je Bog obudil od mrtvih (prim. Apd 2, 29-32).
Dobri Bog naj nam bo naklonjen, da bi bili priče Halasove proglasitve za mučenca in blaženega! Tisti dan bo preroški dan za vso soboško škofijo in tudi Cerkev na Slovenskem: Kdo je proti nam, če je Kristus z nami? Ne ponižanja, ne trpljenje, ne smrt nam ne morejo škoditi. Življenje s Kristusom in za Kristusa edino ostane, nikoli ne umrje. Kristus večno živi! V Kristusu je naše vstajenje in večno življenje!
- amen