Turnišče - rubinska maša škofa Smeja - pridiga

ponedeljek, 17.11.2014

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri rubinski sv. maši ob 70. letnici duhovništva škofa dr. Jožefa Smeja, klariški samostan Marije, Matere Cerkve v Turnišču, 16. 11. 2014

Evangelij 33. navadne nedelje nam spregovori o nekem človeku, ki je odpotoval. Še prej pa je sklical svoje tri služabnike in jim v upravljanje zaupal svoje imetje. Gre za zelo veliko bogastvo. En talent je včasih bila valuta, ki je pomenila vrednost približno petdesetih kilogramov zlata.

Prvemu služabniku je gospodar zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Očitno je gospodar dobro ocenil sposobnosti treh služabnikov in to je tudi upošteval.

Odločilen je čas med odhodom in prihodom gospodarja. Vse je odvisno od tega, kako se bodo odločili služabniki, ki pa niso gospodarji, temveč samo upravitelji tega bogastva.

Prvi služabnik se je takoj vrgel v poslovanje in tako je pridobil še pet drugih talentov. Evangelist Matej daje poudarek na takoj. Služabnik ni okleval, ni preračunaval, ampak je ukrepal. Čutil je odgovornost in pri tem gospodarja ni hotel razočarati. Enako je storil tudi drugi služabnik. Tudi on je pridobil dva talenta. Tretji služabnik pa je enostavno zakopal talent in čakal, da se gospodar vrne. Talenta ni zapravil, niti ga ni oplemenitil. Hotel je ostati čistih rok, brez da bi bil za kaj kriv.

Ko se je gospodar vrnil je zahteval obračun. Prva dva služabnika je pohvalil, ker sta prigospodarila nove talente. Tretji pa se je izgovarjal, da je ga bilo strah. Bal se je strogega gospodarja in je zato talent zakopal.

Strah je nekaj zelo hudega. Strah paralizira bistre misli in povzroča paniko. Tretji služabnik se je pustil premagati od strahu in to mu je navrglo hudo gospodarjevo obsodbo na najglobljo temo, kjer sta jok in škripanje z zobmi (prim. Mt 25, 26-30).

Gospodar je moral dobro poznati svoje služabnike in jim ni prvič zaupal svojega bogastva. To so bili prekaljeni ekonomisti, ki so znali z denarjem. Kdo ve, kolikokrat jim gospodar že prej zaupal talente, preden je odpotoval. Kaj se je torej zgodilo s tretjim služabnikom? Zakaj ga je sedaj naenkrat postalo strah?

Že Adam v raju se je pred Bogom zagovarjal, da ga je strah, ker je spoznal svojo nagoto in se je skril (prim. 1 Mz 3, 10). Adam je grešil in postalo ga je strah. Kaj bo sedaj z njim? Strah ni od Boga, ampak je od hudega duha.

Sveti Janez Bosko je rad svoje gojence svaril pred skušnjavami hudega duha, da ne bi prav zaradi strahu šli k spovedi in se tam osvobodili svojih grehov. Mlade je opozarjal, da hudi duh stori vse, da se ne bi spovedali. Imel je celo videnja, kako hudi duh stoji pred spovednico in mladim ovija zanko okrog vratu ter jih duši. Ne pusti jim svobode.

Strah je vzrok pogube. Jezus nas svari, nas se ne bojimo tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojmo se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini (prim. Mt 10, 28).

Kako premagati strah? To je mogoče samo z vero. Vera je premagovala strahove v Dachahu, na Teharjah, v Kočevskem Rogu, v Hudi jami. Vera daje upanje v vstalega Kristusa. Bog nikogar ne preskuša čez njegove moči. Vsakemu daje potrebno pomoč. Kristjani sploh nismo super ljudje, ampak smo vsi samo bolj ali manj koristni služabniki.

Kdor v sebi zakopa talent, počasi občuti njegovo težo. Zakopani talent duši in lahko celo zaduši. Zakopani duhovniški ali redovniški klic lahko sčasoma postane veliko breme za poklicanega, ki se ni odzval na Božje povabilo. Zakopani odnosi med možem in ženo so vzrok za uničenje mnogih družin. Zakopano prijateljstvo lahko porodi sovraštvo. Zakopan dialog je seme za predsodke in celo za vojne.

Kako zelo Božji je človek, ki nima strahu in svojih talentov ne zakoplje, temveč jih da na svetlo in privoščim drugim, da si z njimi pomagajo in celo z njimi bogatijo.

Danes se tukaj v samostanu Marije, Matere Cerkve pri sestrah klarisah dobremu Bogu zahvaljujemo za 70 let duhovništva našega gospoda škofa dr. Jožefa Smeja. To je rubinska sveta maša. Rubin je zelo dragocen, kot kri rdeč, kristal. V sedmih desetletjih duhovništva so gospod škof Jožef vsak dan s posvetilnimi besedami z oltarja prelivali na ljudi Jezusovo kri. Tako so posvečevali Božje ljudstvo in tudi sebe. Njihova daritev svete maše je bila vedno izrazito pričevanje neizmerne Jezusove ljubezni do nas. Gospod škof Jožef so nam prikazali Jezusa ne kot strogega, ampak kot blagega Gospodarja, ki ni prišel na svet, da bi nas strašil, ampak da bi nam izkazal sovjo ljubezen do konca, do smrti na križu. Marsikdo se je spraševal: če so gospod škof tako dobrega in plemenitega srca, kako dober mora biti šele Jezus. Kako bi ga potem lahko razočarali?

Dobri Bog je podaril mnogo talentov gospodu škofu Jožefu. Do skrajne natančnosti in velike odgovornosti so gospod škof te talente pomnožili za Cerkev in v slavo Bogu. Niso iskali, kar ji njihovega, temveč kar je Božjega. Velikodušno so spisali ali prevedli lepe in poučne knjige, in nam pomenijo sledi Božje modrosti. V njihovih knjigah oživijo velikani Prekmurja: Mikloš Küzmič, Franc Ivanocy, Ivan Baša, Jožef Klekl. st. Gospod škof Jožef nam pri teh duhovnikih pomagajo odkriti mnogo čudovitih talentov, ki so jih uporabili, da bi mi sedaj še imeli katoliško vero, da bi še lahko ljubili Jezusa in Marijo. Če bi ti možje zakopali svoje talente, kaj bi bilo sedaj z nami? Kakšne vere bi bili? Kakšen jezik bi govorili? Bi sploh obstajali?

V vrsto naših velikih mož so vstopili tudi gospod škof Jožef. Oni še berejo sveto pismo v grščini, latinščini in v drugih evropskih jezikih. Zato so odličen poznavalec, razlagalec in tudi prevajalec Božje besede v slovenščino. Njihova strokovnost je tako temeljita, da pomiri največje biblične, jezikovne ali tudi literarne strokovnjake. Gospod škof Jožef so zadnji velikan Prekmurja.

Rubinska sveta maša gospoda škofa Jožefa je zato tudi spomin na velika dela, ki so jih opravili in hkrati opomin: Kdo bi lahko stopil z njimi? Kdo zmore tako zelo pomnožiti talente v korist Božjega ljudstva?

Gospodu škofu Jožefu se v molitvi z njih in pri tej daritvi zahvaljujemo, da se niso prestrašili vojnih razmer ali drugih težav in bi zaradi tega zakopali svoje talente. Ponižali so se pred Vsemogočnim Bogom. Zato so bili sposobni svoj talente dati na razpolago duhovnikom pri vodenju mnogih slovesnosti na župnijah, sestram in redovnikom pri vodenju duhovnih vaj, bogoslovcem pri poučevanju svetih teoloških ved. Tudi ubogim so gospod škof Jožef delili duhovno tolažbo, košček kruha, del svojega oblačila ali kakšen evro. Škof Jožef so postali vsem ? vse. Radi se zatekajo k Materi Mariji, pri nje se počutijo doma. Saj veste, kako je lepo doma, kjer mati skrbi za domače ognjišče in ljubeče počutje v družini. Tako je tudi pri Materi Mariji.

Blaženi papež Pavel VI. je začutil, kako zelo Cerkev potrebuje Mater. V baziliki sv. Petra, je 18. novembra 1964, torej pred petdesetimi leti, je Mariji pripoznal naslov, ki ji pripada, - Marija, Mati Cerkve. Papež je Cerkev spomnil, da Marija ne bo nikdar odtegnila svojega nebeškega zavezništva Kristusovi Cerkvi ter da bo izkazovala zveličavno pomoč vsemu človeškemu rodu.

Tudi za Cerkev so današnji časi zelo težki. Čutimo, da se moramo obračati k Jezusu, ki je gospodar Cerkve in gospodar človeške zgodovine. Zato nas samo Marije lahko uvede v skrivnost Cerkve. Kdor časti in ljubi Marijo, lahko razume Cerkev, z njo trpi in ji pomaga pri spreobrnjenju in pri rasti v svetosti.

Papež Pavel VI. je čutil potrebo, da Cerkev bolj vneto in vsak dan več moli. Samo molitev lahko doseže, da nas težki časi ne bodo s uničili svojimi krizami. Z molitvijo težki časi lahko postanejo izviri novih pobud za rešitve, ki nam jih lahko ponudi samo Bog.

Samostan Marije, Matere Cerkve, v Turnišču je zato kraj, kjer sestre klarise v nenehni molitvi vztrajajo z Jezusovo materjo Marijo, kot so po Jezusovem vnebohodu vztrajali njegovi apostoli in učenci. Zato je ta samostan tudi binkoštna dvorana, kjer sveti Duh v obilju deli Božje talente.

Zahvaljujem se materi opatinji, s. Katarini in sestram klarisam, da smo lahko prišli in se ob gospodu škofu Jožefu dobremu Bogu zahvaljujemo za mnoge talente, ki jim jih je podaril. Njihovi talenti nam pomenijo Božjo naklonjenosti in pomoč, da bolj varno hodimo na poti v nebesa.

Gospod škof Jožef, naj vas dobri Bog živi, krepi in ohranja med nami.

+ msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof