Turnišče: Marijino vnebovzetje in posvetitev Srcema - nagovor

četrtek, 15.08.2013

Nagovor škofa Štumpfa pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja in posvetitve Srcu Jezusovemu in Marijinemu, Turnišče, 15. avgust 2013

Cerkev danes obhaja praznik Vnebovzetja Device Marije. Kdor živi v stanju raja oziroma je brez slehernega greha, tudi izvirnega, nad njim tudi smrt nima več nobene oblasti. Zato lahko trdimo, da Marija tudi ni smela umreti tako, kot umirajo običajni ljudje. V Jeruzalemu, blizu dvorane zadnje večerje ali na Sionu, je po zahodni krščanski tradiciji cerkev z značilnim imenom: Marijino zaspanje. V njeni kripti ali najbolj spodnjem delu bazilike je upodobitev Marije v poziciji spanja. Prvi kristjani, tisti, ki so Marijo poznali, so že od začetka verovali, da je bila Marija v spanju vzeta v nebo.

Marija je tudi ob svoji smrti bila podobna svojemu Sinu Jezusu, ki je za nas umrl na križu. Kot je Jezus umrl iz ljubezni do nas, je Marija umrla iz ljubezni do Jezusa. Iz dneva v dan je njena ljubezen zorela do te moči, da duša enostavno ni mogla več ostati v telesu, ampak se je smrtjo združila s Sinom v nebesih. Nekateri cerkveni očetje pravijo, da je mrtvo Marijino telo bilo sicer položeno v grob, toda telesa se trohnoba ni dotaknila. Kmalu po pokopu je Jezus obudil telo svoje matere. Tako sta se v nebesih združili duša in telo. Za našo vero to ne predstavlja nobenih ovir. Povsem logično je namreč, da mati, ki je v Betlehemu rodila Boga; ki ga je hranila, vzgajala z ljubeznijo in mu pozneje sledila na poteh javnega delovanja in ga ni zapustila niti pod križem, doživi v polnosti slavo vstajenja in poveličanja njenega Božjega Sina.

Marija je naš pravzor, po njej se zgledujemo in v veri sprejemamo, da to, kar je Mariji že v polnosti uspelo, čaka tudi nas. Tako kot njo, čaka tudi nas poveličanje in večno življenje pri Bogu. Mi sicer še umiramo, nismo še telesno vzeti v nebo, kajti moramo počakati še na čas poslednje sodbe, kar za Marijo ni bilo potrebno.

Današnji praznik nas tako spominja na veličino našega dostojanstva. Tudi človeško telo, čeprav umrljivo, je zapisano večnosti. Ob poslednji sodbi bo to telo vstalo od mrtvih in se bo združilo z dušo za slavo pri Bogu ali pa za sramoto pogubljenja. Telo gre tja, kjer je v večnosti duša.

Papež Benedikt XVI. je v okrožnici v Rešeni v upanju orisal pravo dramo pogubljenih in zveličanih. Papež ugotavlja,  da so nekateri, ki  so v sebi popolnoma uničili voljo do resnice in pripravljenost za ljubezen. Ljudje, v katerih je vse postalo laž. Ljudje, ki so živeli za sovraštvo in v sebi teptali ljubezen. To je strašna misel, toda marsikateri liki nam prav v naši zgodovini dajejo na grozljiv način spoznati takšne človeške podobe. Na takšnih ljudeh naj ne bi bilo ničesar več mogoče ozdraviti, uničenje dobrega naj bi bilo nepreklicno: to označujemo z besedo pekel.

Na drugi strani pa so lahko povsem čisti ljudje, v katerih ljubezen do Boga in bližnjih že zdaj določa vse njihov bitje  in odhod k Bogu samo dopolni to, kar so že zdaj.

Naša prihodnost mora računati s smrtjo. Tudi današnja vzgojna znanost in praksa se zelo izogibata te resničnosti. Mladi ne smejo videti postaranih obrazov, bolnega telesa. Mediji predstavljajo samo mladost, svežino in moč. Še celo stare ljudi, če se pojavijo v mediji, našemijo s pudri, mladostnim videzom. Vendar pa je nemogoče misliti na prihodnost brez meje, ki je smrt. Ljudje danes na splošno verjamemo v obstoj nadnaravnega: ?nekaj pač mora biti?, pravijo.  Zato ni več vprašanje ali obstaja nadnaravno ali ne, ampak samo še: ?Kakšno je to nadnaravno??

Papež Benedikt XVI. se v prej omenjeni okrožnici sprašuje ali sploh hočemo ? večno živeti? Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. - Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira.

Večno ? neskončno ? živeti se dozdeva prej prekletstvo, kakor dar. Gotovo, bi radi smrt odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca ? more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno.
Z ene strani nočemo umreti. Pa tudi drugi, ki nas imajo radi, nočejo, da umremo. Toda z druge strani pa vendar ne bi radi brez konca tako bivali naprej, in tudi zemlja ni ustvarjena za to. Kaj torej dejansko hočemo?

Ta protislovnost našega lastnega zadržanja sproža globlje vprašanje: kaj je pravzaprav ?življenje?? In kaj dejansko pomeni ?večnost?? Tega ?resničnega življenja?, ki je večno življenje, ne poznamo. Vendar pa hrepenimo po njem. Mnogo je zgodb, ki govorijo o vodnjakih večnosti ali napojih neumrljivosti. Vendar pa večnost niso leta neskončnosti, marveč nekaj takega, kakor izpolnjeni trenutek, ki je potopitev v ocean neskončne ljubezni, v katerem ni več časa, ni nobenega prej in potem. Lahko samo poskušamo misliti, da je ta trenutek življenje v polnem smislu, vedno novo potapljanje v prostranost Boga, medtem, ko nas veselje preprosto prevzame. Sodnik ni kdor koli ? ne angeli, ne duhovi, ne umrli, - nobena kozmična energija. Sodnik je samo eden: On, Jezus Kristus; Prvi in Poslednji, samo on, ki je Kralj vsega stvarstva.

Pozno pozimi so mi sestre klarise v Tunišču priporočile, naj na današnji praznik našo, soboško škofijo posvetim Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Moram priznati, da sem bil nekoliko začuden. Povedal sem jim, da je čas priprave prekratek, samo nekaj mesecev. Mati opatinja Katarina me je pomirila: ?Časa je dovolj. Opravite po župnijah Fatimsko pobožnost štirih prvih sobot, ko se bodo ljudje v enourni molitvi lahko pred Najsvetejšim oltarnim zakramentom in v premišljevanju lahko bolj osebno srečali z Jezusom in Marijo ter občutili gorečo ljubezen njunih Presvetih Src.? Mnogi smo opravili to pobožnost zase, pa tudi za tiste, ki jim Bog ne pomeni vsega v življenju in ne razmišljajo, kaj bo z njimi po smrti. Skupaj z duhovniki sem se tako odločil, da danes opravimo to dejanje posvetitve. Ne gre za nek avtomatizem: sedaj pa je vsa škofija na dobri poti, da vsi pridemo v nebesa! Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomeni, da sebe in tiste, ki niti ne vedo, kaj se danes dogaja, preprosto popeljemo v ti dve Srci. V Cerkvi smo namreč tako povezani med seboj, da drug drugemu pripadamo vso večnost. Cerkev je organizem in ne organizacija. Je živo telo in ne zgradba. Eni so v tem telesu bolj krepki in zdravi, drugi bolj slabotni in omahljivi. Vse pa nas povezujeta Jezus in Marija. Cerkev bo trajala dlje kot vesolje in prav tako naše mesto v njej. Tudi med nami živi mnogo duhovnih sirot, ki se ne znajdejo, so brez identitete, ne sprejemajo odgovornosti, so brezbrižni do Boga. Satan zelo ljubi tiste, ki so ločeni od drugih, odrezani od Jezusa in Marije. Ve, da nimajo obrambe in da so pred njim nemočni.  Ti ljudje potrebujejo pomoči. Vsaka župnija bi morala biti učilnica, kjer se učimo, kako shajati tudi s takimi ljudmi. Če smo v rednih stikih z oddaljenimi verniki, lahko izkusimo medsebojno povezanost in tudi to, da smo še kako drug drugemu potrebni. ?Brigaj se zase!? ni krščanska izjava. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega. Nihče ni imun za skušnjave in padce v greh. Zato vsi rabimo nadnaravno zaščito in to lahko najdemo v Jezusovem in Marijinem Srcu. Pobožnost prvih petkov in prvih sobot je nadvse pomembna za poživljanje vere in krepitev duhovne moči, ki premaguje napade hudobnega duha. Posvetitev soboške škofije pomeni, da danes pletemo verigo naših src in jo ovijamo okrog Jezusovega in Marijinega Srca, da se tako lažje skupaj zavihtimo do nebes. V tej verigi ne sme nihče izpasti, ker potem se veriga pretrga in pademo vsi. Vsak je pomemben, vsak mora zdržati, vsak se mora zveličati.

Srečanje z Jezusom in Marijo je odločilno dejanje sodbe. Pred njunim  pogledom se stali vsa neresnica. Srečanje z njima nas v ognju ljubezni njunih Presvetih Src prekali in očisti do tega, kar v resnici smo. Apostol Pavel nas svari: ?Vsi delamo 's strahom in trepetom' za svoje zveličanje (Flp 2,12).?
Naj bo blažena naša večnost!

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof