Svečnica - škofova pridiga

petek, 02.02.2018

Pridiga škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na praznik Jezusovega darovanja, 2. februarja 2018 v samostanu sester klaris v Turnišču

Spoštovane sestre klarise, spoštovane sestre redovnice, spoštovani sobratje redovniki!

Praznik svečnice ali praznik Jezusovega darovanja v templju je praznik judovske tradicije, ki hoče iztrgati dojenčka iz izgubljenosti brez narodnega značaja in ga usidrati v Izvoljen narod ali Božje ljudstvo. Jezus je tako bil tudi od templja priznan in sprejet kot Jud, ki bo vzgojen v postavi starozaveznih očakov in v navadah njegove družine. Pripadnost človeka nekomu je nujna za njegov obstoj in razvoj. Če nikomur ne pripadaš, ne moreš preživeti. Vendar pripadnost je značilna tudi za živali. Tudi živali pripadajo svojim vrstam in svoji čredi. Nasprotne vrste se izključujejo in celo uničujejo. Tej nagonski logiki lahko hitro zapademo tudi ljudje. Kdor ni član moje rase ali moje vere, naroda kulture in navad, ne spada k meni.

Jezus je prišel, da bi nam kot Jud prinesel državljanstvo Božjega kraljestva. Starček Simeon je to napovedal: »Moje oči so videle zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela tvojega ljudstva« (Lk 2, 30-32).  Izrael je postal izvoljen narod zaradi Jezusa in ni imel nobene zasluge za ta privilegij. Gre za Božjo izbiro, ki je povsem svobodna in nam nerazumljiva. Jezus je na križu vse rase in narode pritegnil k sebi. In prav takrat je postal takšno pohujšanje najprej za svoj narod, da se je povsem uresničila Simeonova prerokba: »Ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo« (Lk 2, 34).

Že takoj od njegovega pojavljanja, je redovništvo v Cerkvi pomenilo nenehno poskušanje, kako ta svet spraviti s križem. Vse redovne karizme so namreč v službi križa in so tudi v službi tega sveta. In zato so vse redovne karizme tako dragocene, ker ta svet, ki ne razume križa in se nad njim pohujšuje, z lastnim načinom vodijo pred križ, kjer lahko v redovnih karizmah spoznava nujnost in pomen Jezusovega ponižanja, služenja, trpljenja in umiranja na križu.

Jezus na križu temu svetu ponuja to, kar je samo od njegovega Očeta v nebesih: odpuščanje grehov, vstajenje od mrtvih in večno življenje. Jezus to lahko ponudi, ker je ljubljeni Očetov Sin.

Služenje redovništva temu svetu pred križem, pa je seveda nekaj, kar ta svet ne razume ali pa zelo težko razume. Zato se tudi mnogi redovniki ali redovnice še vedno soočajo s preganjanji in celo z mučeništvom. Vse redovne ustanove imajo tudi mučence in mučenke. Redki so tudi redovniki in redovnice, ki se ne bi bali mučeništva. Radi bi bili Kristusovi učenci, vendar brez mučeništva. Radi bi bili redovniki in redovnice, vendar brez mučeništva.

Krvavo mučeništvo zadane nekatere, nekrvavo pa skoraj vse redovnike in redovnice. Ni treba iti daleč. Samo stopiš na cesto, pa že čutiš na sebi neprijetne poglede, tudi besede, ki ponižujejo. Ko si v javnosti enkrat prepoznan ali prepoznana kot redovnik ali redovnica, si že predmet pogovorov, namigovanj, tudi obrekovanj ali pa celo šikaniranj. V tem prebadanju redovniške duše se ljudje hočejo ogniti križa, čeprav dobro vedo, da se pri tem v bistvu ogibajo sebi, in svojim nerešenim vprašanjem o veri in življenjskem smislu.

Vztrajanje redovnic in redovnikov v njihovi karizmi je čudovito junaštvo pričevanja temu svetu, kako velika je vera v Jezusa in kako velike so dobrine, ki nam jih vera obeta.

Ko je Mati Marija zaslišala prerokbo starčka Simeona, da bo njeno dušo presunil meč (prim. Lk 2, 35), ne vem, če si je prav zelo želela hitro oditi iz templja in nadaljevati korake skozi življenje, ki jo bodo nekoč pripeljali pod križ. Večkrat se sprašujem ali je hudi duh tudi skušal Marijo, kot je v puščavi skušal njenega Sina Jezusa? Čeprav je Marija Brezmadežna in zato okrepljena z mogočno Božjo milostjo, se ji nesramnost hudega duha najbrž ni ognila, da ji ne bi nastavljal zanke mnogih preizkušenj. Vendar je Marija neosvojljiva trdnjava, katere hudi duh nikdar ni mogel zavzeti.

Med mnogimi ljudmi velja mnenje, da so redovne skupnosti varne, kamor vplivi, tegobe in grožnje sveta ne sežejo. Če svet ne more priti v redovno skupnost, pa v njo lahko vedno pride knez tega sveta – hudi duh. Ta vedno išče svoje poti in načine, kako osvojiti tudi redovne skupnosti. Ni novo, če ponovim, da je posvetnost zelo učinkovita taktika, s katero hudi duh prihaja v redovne skupnosti.

Posvetnost ni od zdaj. S posvetnostjo se Cerkev ubada od apostolov naprej. Hudi duh s preganjanji ne bo uničil Cerkve. S posvetnostjo pa jo lahko povsem razdrobi. Posvetnost je hčerka ošabnosti, ki vedno streže samo sebi in svojemu ugodju.

Redovnik in redovnice imamo zato nešteto razlogov, da se v svojem življenju zatekamo k Jezusu. On je naša obramba, naša moč in naše upanje. V tem upanju si ne moremo dovoliti posvetnosti.

Čeprav smo otroci časa in smo zato otroci tudi tega sveta, nas Jezus vabi pod svoj križ. Posvetnost pa nas hoče na vsak način odvleči stran od križa in nas zadržati v navadah tega sveta, v njegovih upih, v njegovih ponudbah in v njegovih razvajanjih. To je mikavno, vendar uničuje karizme, uničuje redovne skupnosti in tudi druga občestva v Cerkvi. Posvetnost nas oddaljuje od naših molivcev, dobrotnikov in podpornikov naših ustanov in našega dela. Posvetni ljudje so vredni pomilovanja, posvetne redovne skupnosti pa razpustitve.

Redovnice in redovniki smo bratje in sestre v Jezusu in smo zato tudi bratje in sestre drug drugemu – z imenom, s svojo življenjsko zgodbo in duhovnim poklicem ter s poslanstvom, pa tudi s svojimi padci in vstajanji. Brez Jezusa smo samo nič in smo povsem nesmiselni. V to logiko je vstopila tudi Mati Marija. Brez Jezusa Marije ne bi bilo. Šele Jezus daje Mariji smisel obstoja in poslanstva, ki pomeni, da je Božja Mati. Marija je vse, kar je, zaradi Jezusa.

Tudi mi, smo vse kar smo, zaradi Jezusa. Marija je zato tudi Mati naše redovniške identitete. Kako bi si lahko predstavljali redovne skupnosti brez Matere Marije? Tam, kjer si to prestavljajo, so samo posvetne in brezmiselne stavbe, kjer živijo posvetni ljudje, ki se še smatrajo za redovnike in redovnice, vendar to v resnici niso več.

V redovnih skupnostih, kjer pa je doma Mati Marija, je doma tudi redovniška identiteta, ki še vedno neguje in poglablja karizmo redovnega ustanovitelja ali ustanoviteljice.

Za nas in za naše sobrate in sosestre ter za naše redovne skupnosti in ustanove danes še posebej goreče prosimo Mater Marijo: »Svojemu Sinu nas izroči!«

+msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof