Srečanje bogoslužnih sodelavcev - škofov nagovor

ponedeljek, 10.02.2014

Molitveno srečanje bogoslužnih sodelavcev v soboški stolnici, 9. februar 2014

Nagovor škofa msgr. dr. Petra Štumpfa

Spoštovani sodelavci škofa in duhovnikov pri bogoslužju!

Prvi del nagovora:

Papež Frančišek v letošnji poslanici mladim pravi, da so blagri pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu in vstajenja. Blagri so pot sreče. Vendar ne takšne sreče, kot jo danes ponuja svet, ampak sreče, ki jo ponuja Jezus.
Zakaj so nam starši omogočili življenje in bivanje? Da bi bili srečni mi in oni. Njihova ljubezen, oplemenitena v veri, gre onkraj tega življenja. Ko so nam omogočili prejem zakramenta svetega krsta, so hoteli, da bi bili srečni za vso večnost. Omogočili so nam vstop v nebesa. S tem so tudi priznali, da je Bog naš Oče.
Pot od krsta do nebes ni lahka. Na njej je polno nevarnosti, preprek, ovinkov. Tisti, ki nam je nevoščljiv, ker smo Božji otroci, nam postavlja tudi smerokaze, ki vodijo drugam. Celo nam asfaltira druge poti, širše, ugodne, navidez varne, brez vzponov, vendar ne vodijo do nebes, ampak vodijo k njemu, ki je laž, prevara in smrt. Hudi duh je dober cestar, zvit in pregnan v strategijah, kako nas prevarati in pridobiti. Bog Oče ga dobro pozna, zato nam je na pot, ki vodi od krsta do nebes, poslal svojega lastnega Sina Jezusa Kristusa. Da bi pot lahko prehodili in da ne bi skrenili s poti, nam je Jezus dal devet prometnih znakov ali blagrov (prim. Mt 5, 1-12a). Na prvi pogled so zelo preprosti, vendar jih osvojimo lahko samo, če jih poznamo. Morali bi jih vedeti na pamet, tako kot poznamo deset Božjih zapovedi. Tako bi se v vsakdanjih situacijah lažje ravnali po njih.
Blagri niso zgolj odgovor na socialna vprašanja in medčloveške odnose. Blagri imajo mnogo globlji pomen. Blagri so razodetje Svetega Duha. Po blagrih nam Sveti Duh govori, kakšen je Bog. Blagri razodevajo, kakšen značaj ima Bog. Po blagrih Bog posega v življenje vsakega človeka. Kako?
Pri krstu izbira, pri birmi pa usposobi in pošlje vsakega, ki je prejel darove Svetega Duha, da v Božjem imenu živi in dela tako, kot mu naročajo blagri. Izbrani in potrjeni smo torej v Svetem Duhu, da imamo takšen značaj, kot ga ima Bog.
Da mislimo tako, kot misli Bog. Da čutimo tako, kot čuti Bog, da delamo tako, kot dela Bog. Nismo bogovi, smo Božji otroci. Polni napak, a tudi polni milosti in moči Svetega Duha. Bolj, ko imamo značaj nebeškega Očeta, bolj nas je vesel in veseli smo tudi mi, ker je naše srce mirno in počiva v Očetovem srcu.
Vaša služba pri bogoslužju ni nič drugega kot pričevanje, da imate značaj, kot ga ima Bog. Bogoslužje je namreč kraj, kjer se Bog srečuje z ljudmi osebno in učinkovito. V bogoslužju se Božja noga dotika zemlje. V bogoslužju se Božje srce odpira za izlitje neizmerne ljubezni v naša srca. Bogoslužje je torej edinstveno srečanje Boga z nami. Ni naša volja, da prihajamo k bogoslužju in pri njem sodelujemo. Sploh ne! Bog je dal prvi pobudo, da On pride k nam in zato nas je poklical, da mi pridemo k Njemu in s svojimi duhovnimi darovi usposobil, da smo sodelavci pri Njegovem srečanju z ljudmi. Zato so ljudje toliko bolj pozorni na to: Kakšni smo? Kako živimo? Kaj delamo? Kako se obnašamo? Kaj govorimo? Kako razmišljamo? Ljudje opazijo, ali imamo Božji značaj ali ga nimamo? Naša služba Bogu hkrati pomeni pomoč drugim, da tudi oni spreminjajo svoj značaj v Božji značaj.
Prosimo Boga za pomoč. Naj nam Sveti Duh pomaga razumeti in živeti blagre, da bi imeli Božji značaj.

Drugi del nagovora:

Papež Frančišek je tako ob nastopu papeške službe dal jasno videti, kako mora Cerkev danes negovati in pričevati svoj Božji značaj. Sama v sebi se mora prenoviti. To bo najlažje storila tako, da se bo posvetila službi revnim. Papež hoče takšno Cerkev, kot jo ima v zamislih njen ženin Jezus Kristus: preprosta Cerkev, Cerkev za revne in Cerkev z revnimi.
Rimski škof ali papež, ki smo ga navajeni gledati v sijaju in veličastju, si je nadel ime Frančišek. Apostol Peter je postal Frančišek Asiški, da bi Cerkev bila bližje ljudem. Ali če hočete, Frančišek Asiški, ubogi redovnik, je v sedanjem papežu sedel na papeški prestol, da bi ljudje bili bližje Cerkvi. To je preobrat, ki ga mnogim ni lahko razumeti, še težje pa ga bo uresničevati.
Vsi bi radi, verni in neverni, da se Cerkev prenovi. Težava pa je v tem, da verni in neverni pri sebi ne bi radi napravili korakov prenove, ker potem je potrebno spremeniti srce, navade, dejanja, opustiti koristi, ki so drugim škodljive. In posledice že vsi občutimo; tudi pri nas, v naši škofiji.
Že dolgo, preden je bila ustanovljena soboška škofija, so v Pomurju zelo potihoma umirali in še umirajo mnogi otroci, še preden se rodijo. Ne smejo živeti, ker jim starši, medicina in družba tega ne dovolijo.
Že dolgo, preden je bila ustanovljena soboška škofija, so v Pomurju postale izvenzakonske skupnosti normalen način življenja večine fantov in deklet. Starši, prvi vzgojitelji, so pri tem dejanju njihovih otrok povsem umolknili. Še tisti, ki jim je vest narekovala opomin otrokom, morajo utihniti, ker jih okolica zasmehuje.
Že dolgo, preden je nastala soboška škofija, se je v Pomurju med mladimi pričelo uživanje mamil. To danes skoraj nikogar več ne zanima. Še pod okno mojega stanovanja ob večerih včasih prihajajo mladi, da se drogirajo ali pa zalivajo z alkoholom. Pomurje se utaplja v veselicah, na katerih so mladi in stari.
Vsako leto je več tega in ni vasi, ki ne bi v poletnih mesecih pozno v noč veseljačila. Ljudje bi radi bili srečni in kjer se vedno bolj nesrečni, se zadevajo z narkotiki vseh vrst. Kaj je povzročilo to praznino? Zadovoljiti potrebo po sreči na način, ki pušča za seboj otožnost in žalost.
Že dolgo, preden je bila ustanovljena soboška škofija, je Pomurje postalo lahek plen okrajnih mogočnikov, ki so si s protipravnimi sredstvi pridobili nepremičnine in jih mnogi celo smatrajo za dobrotnike naše pokrajine. Tudi ti so odgovorni za slabo socialno stanje naših ljudi. Ali ni grozno, da zaradi politikanskih zdrah mnoge mestne in vaške občine ne morejo in nočejo sprejeti proračunov? Ljudje v stiski pa čakajo na pomoč. In tako zamujajo ali celo propadajo nujni socialni projekti, ki bi blažili stisko mnogih revnih ljudi.
Že dolgo, preden je nastala soboška škofija, je Pomurje prepleteno z obrekovanji in opravljanji. Vse več je sovraštva,  ki zastruplja ljudi. Papež Frančišek svari, da je takšno početje ubijanje z besedami. Kaj je temu vzrok? Nevoščljivost? Premajhna izobrazba? Nizka kultura duha?
Že dolgo, preden je nastala soboška škofija, tudi med nami duhovniki ni iskrene bratske povezanosti, edinosti in pričevalnosti glede duhovniškega življenja. Premalo se zavedamo, kako to slabo vpliva na ljudi in njihovo versko zorenje!
Vse to so glavni krivci, da svojo povezanost z Jezusom gojimo samo ob nedeljah in praznikih, med tednom pa živimo, kot da Jezusa ne bi poznali. Nimamo Božje milosti in blagoslova. Bog bi bil rad naklonjen Pomurju. Rad bi kaj storil. Ampak, kdo se še zmeni zanj?

Za postni čas bom vsem ljudem v škofiji napisal pismo z naslovom: Ali hočete tudi vi oditi? Tako Jezus sprašuje učence, ki so se pohujševali nad tem, da bi jim on lahko dal svoje meso v jed in svojo kri v pijačo.
S  tem pismom bom najavil misijon, ki ga bomo skozi celo leto 2016 obhajali po vsej škofiji. Vrniti se k Jezusu pomeni, vrniti se najprej k sebi in k mojim bližnjim. Ta vrnitev je nujna.
Če te vrnitve ne bo, Pomurju ni rešitve. Nujna je najprej moralna prenova! Prav tako pa je nujna tudi duhovna prenova, da se lahko vrnemo k Jezusu. Kaj bo pri tem naredila soboška škofija?
Najprej molimo. Prosimo Boga za pomoč. V ta namen imate natisnjeno molitev, ki jo lahko molite po prošnjah vernikov ali pred ali pa ob koncu svete maše, oziroma pri čaščenju Najsvetejšega. Prosim, da to molitev molite tudi doma.
Pojdite tudi h klarisam v Turnišče. Tam je sedaj naša duhovna ambulanta. Skupaj s klarisami prosite Jezusa, ki je tam ves dan pod podobo kruha, da bi v sebi poglobili vero in ljubezen do Njega.
Ker pa je naša vera brez del mrtva, bodite dobri in gostoljubni do revežev. Papež Frančišek nas k temu zavezuje. V prostorih škofijske stavbe je bil mnogo let župnijski vrtec Lavra Vikunja. Sedaj je ta vrtec dobil lepe, nove prostore. In kaj s prostori v škofijski stavbi, kjer je bil vrtec? Odločili smo se, da bomo spomladi odprli Lazarjev dom. Kaj to pomeni? Uredili bomo menzo, kjer bomo tistim, ki so na robu preživetja, med tednom zastonj ponudili topel obrok hrane. Uredili bomo tudi splošno ambulanto za tiste, ki nimajo socialnega zavarovanja in namestili nekaj pogradov za ljudi, predvsem brezdomce, ki bi lahko pozimi kakšno noč tukaj dobili zavetje. To je velik izziv za škofijsko Karitas, ki bo to dejavnost vodila, tudi za soboško župnijsko Karitas in druge župnijske Karitas, da predvsem s prostovoljstvom to dejavnost podprejo.
Župnijske Karitas, oba domova za ostarele v Veliki Polani in v Beltincih, otroški vrtec Lavra, pa vzgoja otrok za dobrodelnost pri veroučnih urah, prostovoljne dejavnosti pri obnovah župnišč in cerkva in druge dobrodelne pobude po škofiji so že vzpostavile široko mrežo solidarnosti med nami, ki hkrati pomeni sočutje Boga do ljudi.
Lazarjev dom bi naj pomenil dodatno priložnost, da našo vero globaliziramo s tem, da se sklonimo pred skrajno ubogimi in v njih spoznamo Jezusa. Niso oni naši podrejeni. Mi smo podrejeni njim, ker jim lahko služimo. Jezus pa pravi, da kdor hoče biti prvi, mora biti služabnik.  
V četrtek, 13. februarja, ob 18. uri, bom v tukaj, v stolnici skupaj z duhovniki daroval sveto mašo, kjer bomo prosili Boga, naj blagoslovi pripravljalne dejavnosti in nato samo delo Lazarjevega doma. Tudi vas prosim, da tudi vi molite, da bi to delo postalo in ostalo zares samo Božje delo.
Škofijski misijon ni začetek neke poti. Škofijski misijon je trebljenje grmovja, osata, plevela, skratka vsega, kar je preraslo pot, po kateri Bog Pomurje vabi k sebi. Takšno delo je težaško, vendar se ne bojmo. Bog bo dal svojo pomoč. Bogoslužni sodelavci pri tem lahko veliko napravite, saj imate mnogo sposobnosti in tudi Božje, duhovne darove. Dajte jih na razpolago najprej vašim župnikom in tudi škofu.
Bog naj bo zahvaljen za vse vas, da vas je poklical, izbral in s krstom ter birmo posvetil. Bog naj bo zahvaljen za vašo pripravljenost in služenje pri bogoslužju. Vaš značaj naj bo Božji značaj, da boste eno z Bogom v blaženem gledanju Njegovega veličastva v nebesih.

+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof