| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
JULIJAN UBOGI
29.01.
spokornik
Julijan Ubogi nosi tudi vzdevek Hospitator, kar v prevodu pomeni »dobri gostitelj«. Zanj težko rečemo, da je resnična osebnost, saj gre bolj za lik, ki ga je oblikovalo legendarno izročilo. Trdi se, da je zgodba o Julijanu Ubogemu, krščanska različica grškega mita o Ojdipu, ki mu je usoda namenila, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil pokoro s tem, da se je oslepil. Kdaj in kje je Julijan Ubogi živel je težko določiti. Njegovo zgodbo postavljajo v različne kraje v Španiji, Italiji, Franciji in tudi v Belgiji, kjer je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom.
Zgodbo o Julijanu Ubogem je zapisal sv. Antonin, florentinski nadškof, ki je umrl leta 1459. Po pripovedovanju, je mladi Julijan na lovu zasledoval jelena, ki ga je nenadoma ogovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« Julijan, ki se je prerokbe ustrašil, je odšel od doma v tujino, da se jelenove besede ne bi uresničile. Pri bogatem posestniku je dobil službo, si postavil domačijo in se oženil. Njegova oče in mati sta ga po neutrudnem iskanju našla. A ko sta prišla na njegov dom, je Julijan bil zdoma in sprejela ju je njegova žena. Ko je izvedela, kdo sta, ju je pogostila in jima odstopila lastno posteljo. Žena je zjutraj odšla v cerkev in v tem času se je Julijan vrnil domov. Našel je dva tujca v postelji, pomislil na najhujše in oba do smrti zabodel. Ko se je domov vrnila Julijanova žena, mu je povedala kdo sta: Julijan je nevede umoril lastne starše. Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče in se odpravila v Rim, da bi jima papež dal odvezo. Nato sta se naselila ob deroči reki in si naložila pokoro: zastonj sta prevažala reveže, predvsem romarje, ter jih gostila. Poleg opravljanja pokore, se je Julijan posvečal tudi molitvi. Po dolgih letih je neke noči zaslišal klic na pomoč, ki je prihajal z druge strani reke. Kljub mrazu in viharju se je odpravil čez reko in tam našel gobavega reveža. Prepeljal ga je v svojo hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Naslednje jutro je Julijan v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Zgodbo o Julijanu Ubogem je zapisal sv. Antonin, florentinski nadškof, ki je umrl leta 1459. Po pripovedovanju, je mladi Julijan na lovu zasledoval jelena, ki ga je nenadoma ogovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« Julijan, ki se je prerokbe ustrašil, je odšel od doma v tujino, da se jelenove besede ne bi uresničile. Pri bogatem posestniku je dobil službo, si postavil domačijo in se oženil. Njegova oče in mati sta ga po neutrudnem iskanju našla. A ko sta prišla na njegov dom, je Julijan bil zdoma in sprejela ju je njegova žena. Ko je izvedela, kdo sta, ju je pogostila in jima odstopila lastno posteljo. Žena je zjutraj odšla v cerkev in v tem času se je Julijan vrnil domov. Našel je dva tujca v postelji, pomislil na najhujše in oba do smrti zabodel. Ko se je domov vrnila Julijanova žena, mu je povedala kdo sta: Julijan je nevede umoril lastne starše. Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče in se odpravila v Rim, da bi jima papež dal odvezo. Nato sta se naselila ob deroči reki in si naložila pokoro: zastonj sta prevažala reveže, predvsem romarje, ter jih gostila. Poleg opravljanja pokore, se je Julijan posvečal tudi molitvi. Po dolgih letih je neke noči zaslišal klic na pomoč, ki je prihajal z druge strani reke. Kljub mrazu in viharju se je odpravil čez reko in tam našel gobavega reveža. Prepeljal ga je v svojo hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Naslednje jutro je Julijan v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Julijana Ubogega upodabljajo s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali pa ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Je zavetnik popotnikov, romarjev in gostilničarjev.
Danes godujejo vsi z imenom Julijan.
