Pridiga - razglasitev leta družine

Dragi otroci, matere in očetje, dragi duhovniki, bogoslovci, redovnice in redovniki!
Na angelsko nedeljo, zbrani pri lepi cerkvi Svetega Duha na Stari Gori na našem škofijskem »družinafestu« pod geslom »za družino«, želimo zavestno vstopiti v novo pastoralno leto, ki bo v Cerkvi na Slovenskem obarvano izrazito družinsko pod skupnim motom »Za življenje in družino«. Tu smo najprej s prvo prošnjo k Svetemu Duhu, da naj on navdihuje in vodi pastoralno delo tudi v tem letu in še posebej živo navdihuje vse člane naših družin, da bi z velikodušno razpoložljivostjo poglobili življenje krščanskih vrednot v svojih družinskih občestvih. Z drugo prošnjo pa se priporočamo angelom, tem čudovitim duhovnim bitjem, ki se jih danes pri bogoslužju spominjamo in jih je Stvarnik ustvaril tudi zato, da so njegovi poslanci med nami in naši pomočniki: naj nam tudi oni v tem letu pomagajo utrditi družinske temelje, oplemenititi medosebne odnose med družinskimi člani in se družinam pravilno odpreti tudi navzven.
Zaustavimo se ob Božji besedi, ki nam jo z današnjo angelsko nedeljo daje na pot Cerkev. Evangeljski odlomek (prim. Lk 14,1.7-14) je usidran med »ozkimi vrati« iz evangelija prejšnje nedelje (Lk 13) in Božjo voljo, ki je, da bi se vsi zveličali, in je močno poudarjena v poglavju, ki sledi današnjemu odlomku in govori o izgubljenem sinu (Lk 15). Sporoča nam, da skozi ta ozka vrata lahko vstopijo samo ponižni; napuhnjeni skoznje ne morejo, saj »za naduteževo rano ni zdravila,« sporoča modri Sirah (Sir 3,28). Povabljeni v evangeliju pokažejo ponižnost z izbiro zadnjega mesta. Nasprotje temu je izbiranje prvih mest, to je iskanje slave pri ljudeh. Svatbena gostija je podoba Božjega kraljestva, ki je v združitvi z Bogom in v življenju z Njim; kar za človeka pomeni resnično polno življenje. Zadnje mesto je namreč Božje mesto, saj si ga je izbral tudi Jezus Kristus, ko je živel na zemlji. Zadnje mesto – ponižnost naj izberemo zato, ker tam najdemo Jezusa. Napuhnjeni zato ne more prepoznati in srečati Boga, saj gre bedno mimo njega. Napak bi razumeli evangelij, če bi menili, da to pomeni zakopati talente; ne zakopati, ampak uporabiti jih v pravo, božjo smer. Zanimivo je, da evangelij tistega, ki se je odločil za zadnje mesto, imenuje prijatelja. Kdor ne išče slave pri ljudeh, jo je deležen od Boga in je njegov prijatelj. Bog napolni ponižnega s svojim sijajem, ker v njem prepozna lastni obraz. Kristus, ki je Očetovo obličje, je izbral »zadnje mesto«, zato tudi v življenju ponižnega odseva Kristusov obraz. Kristus je ponižen, ubog in majhen, ker je ljubezen: to je njegova veličina. Ljubezen se namreč ne napihuje (prim. 1 Kor 13,4).
In v čem je ponižnost? Prva značilnost ponižnega človeka je učljivost: od vsakega se lahko nekaj nauči, tudi od največjega reveža, največjega grešnika in tudi največjega zavoženca. Tudi v družini se prav vsak lahko od vsakega nekaj nauči. Druga značilnost ponižnega je služenje, ki se ne ravna po simpatiji, ampak ravna z vsemi ljudmi približno enako; zato zmore ljubiti tudi sovražnike, torej tudi nesimpatične, tiste, ki mu dela slabo; to pa predpostavlja sposobnost odpuščanja. In takšnega človeka lahko Gospodar življenja povabi: »Prijatelj, pomakni se više!« (Lk 14,10).
Ob tej Božji besedi lahko rečemo, da Gospod kliče na začetku leta družine: »Družina, pomakni se više!« Pomakni se više v kvaliteti svojega življenja. To leto družine naj ne bo leto tarnanja, ampak predvsem veselega iskanja in prizadevanja, pri katerem se medsebojno vzpodbujajmo, da bi vsak v svoji družini naredil nekaj konkretnega za rast pozitivnih odnosov prave ponižnosti: želeti se drug od drugega kaj naučiti, služiti drug drugemu, odpuščati in ljubiti, tudi ko se pojavi nesimpatičnost. Konkretno to pomeni: poglobiti zakonski odnos, predvsem z izboljšanjem pogovora med zakoncema, prav tako poživiti pogovor med starši in otroki ter z Bogom; zato si je potrebno vzeti čas. Zasesti zadnje mesto v družini pomeni, da smo pripravljeni drugemu služiti, se zanj darovati, ga izbrati pred seboj. Za odrasle člane družine je to vsakdanji kruh družinske ljubezni, za otroke pa poleg kruha še prva šole ljubezni, dobrote in darovanja za sočloveka, iskrenosti, delavnosti, spoštovanja resnice in pravičnosti. To je življenjski vzorec, ki bo otrokom mogel vse življenje pomagati živeti po največji zapovedi ljubezni. K temu vzorcu spada tudi zvestoba v zakonski podaritvi do smrti, ki vključuje čisto življenje pred sklenitvijo zakramenta zakona in po njej. Spolnost je v človeka položena kot izjemen dar za uresničitev vrhuncev ljubezni, zato naj ne postane sredstvo zadovoljevanja sebičnih potreb, še manj orodje zlorab in zadajanja ran. Tudi temelji življenja te človekove resničnosti so položeni že v družini. V očeh sveta je danes še posebej na zadnjem mestu tisti, ki izbere krščansko možnost življenja v čistosti in zakonski zvestobi. Mladi in zakonci, ne bojte se odločitve za čistost, saj boste doživeli osrečujoč klic: »Prijatelj, pomakni se više!« Kajti življenje v njej dobi nove poživljenje odtenke sreče in polnosti.
Odločitev »za življenje in družino« je tudi v odpiranju družin navzven, v povezovanju med seboj. Iščite možnosti, kako tudi drugim družinam pomagati k bolj kvalitetnemu družinskemu življenju. Zato vas vabim, drage družine: izberite si eno družino iz svoje okolice, sorodstva ali poznanstva, za katero se vam zdi, da je odtujena sebi, Bogu in Cerkvi, in začnite zanjo vsak dan moliti, pojdite na obisk, po svojih močeh jim pomagajte pri njihovih potrebah, bodite jim na razpolago za pogovor, povabite jih na družinska ali zakonska dogajanja v župniji ali drugje … in jim tako odpirajte možnost, da se člani te družine spet približajo pravemu viru življenja. Pomagajte v župnijah organizirati nove zakonske skupine ali druge oblike pomoči družinam, ki so v takšnih ali drugačnih potrebah. Morda nam uspe pomagati rešiti kakšen zakon in družino pred bolečimi življenjskimi brodolomi. V tem letu želimo biti pozorni tudi do tistih družin, ki zaradi različnih razlogov živijo v zgolj civilnem zakonu ali izvenzakonski skupnosti in zato ne morejo živeti polnosti krščanskega družinskega življenja. Tudi te družine spadajo v našo in Kristusovo skupnost – Cerkev.

Dragi bratje in sestre, Bog se je že odločil »za družino«: že pri stvarjenju človeka po svoji podobi kot moža in ženo in je zapisal v njuno naravo, da bosta zapustila očeta in mater, postala eno telo ter napolnila zemljo (prim. 1 Mz 1,27; 2,24). Nato je odločil »za družino« potrdil, ko je sam z učlovečenjem postal član Svete družine in nato temelj te osnovne človeške ustanove postavil na zakrament svetega zakona. Zato je prav, da se »za družino« ponovno zavestno odločimo tudi mi in nekaj več storimo za njeno bolj kvalitetno življenje. S tem pa bomo naredili največ tudi za kvalitetnejše življenje družbe, ki ji pripadamo.
Zato naj bo današnje srečanje vabilo, in prenesite ga tudi drugim, da storimo vse, kar zmoremo, da bi v letu družine vsaka družina zaslišala tolažilen glas: »Družina, pomakni se više v kvaliteti življenja!«
Zato kot škof kličem in vabim vsako družino v naši škofiji, starše in otroke:
Družina, vrni si ponižnost!
Družina, vrni si vsakdanjo molitev!
Družina, vrni si čas zase!
Družina, vrni si krščanske vrednote!
Družina, vrni si vsakdanje pozornosti svojih članov!
Družina, vrni si krepost čistosti in zvestobe!
Družina, vrni si velikodušnost in veselje do življenja!
Družina, vrni si svetost!

Bog si to želi, angeli pa nam bodo po njegovem naročilu gotovo pri tem pomagali!
Amen!