| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
OBISKANJE DEVICE MARIJE
31.05.
Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše evangelist Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji - v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče - povedal, da je njena sorodnica Elizabeta v pozni starosti spočela sina. Ko je Marija za to izvedela, je takoj pohitela k njej. Od Nazaeta do doma Elizabeta je 150 km. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka.
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je - za razliko od večine Marijinih praznikov - nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Lahko bi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje oenega od važnih trenutkov božjega odrešenjskega delovanja: je posvečenje in nekakšna umestitev Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene Božje besede na zemlji.
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je - za razliko od večine Marijinih praznikov - nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Lahko bi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje oenega od važnih trenutkov božjega odrešenjskega delovanja: je posvečenje in nekakšna umestitev Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene Božje besede na zemlji.
