Škofijski misijon - misijonarjenje duhovnikov

nedelja, 08.05.2016

V okviru škofijskega misijona so duhovniki odšli na sosednje župnije v posamezni dekaniji in tam oznanjali in spodbujali vernike, da bi vsak dan znova odpirali vrata svojih src, svojih družin in drugih skupnosti, da bi tako sprejemali Kristusa v svoje življenje. Na razpolago so bili tudi za sveto spoved. V tem služenju se jim je pridružil tudi škof dr. Peter Štumpf, ki je vse dopoldne spovedoval v stolnici v Murski Soboti. Verniki so prejeli spominske podobice in skupno zapeli himno škofijskega misijona ter priložnostno pesem o vsebini prvih štirih dni.



Odpiram vrata Kristusu,
ko strpen sem do vseh ljudi,
ko si priznam: sem grešnik le,
ki prosi za usmiljenje.

Nagovor:
"Kako težko ljudje prenašamo drugačnost! Kako težko sprejemamo nekoga, ki drugače misli, drugače govori, drugače dela kakor mi! O tem piše tudi pisatelj Apostolskih del. Diakon Štefan je bil poln Svetega Duha, videl je nebesa odprta, videl je torej nekaj več, kot so videli drugi ljudje. Javno je govoril o Jezusu in ga slavil kot Božjega Sina, kot Odrešenika. Kako so to sprejeli ljudje okrog njega? ?Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali.?
Ljudje ob Štefanu niso prenesli drugačnosti, bili so nestrpni in krivični. Zatisnili so si ušesa, zaprli so svoje srce. Poslušali so le sebe, videli so le sebe. Zato drug, drugačen človek ni smel obstajati. Zato so ga ubili.
Na žalost se nestrpnost prenaša iz roda v rod. Če je ne krotimo, se razraste in začne povzročati zlo.
Tudi Božji služabnik Danijel Halas je bil poln Svetega Duha, oznanjal je Kristusa, nekateri ljudje pa tega niso prenesli in so ga utišali in ubili.
Med drugo svetovno vojno in v letih po njej je ta nestrpnost dosegla vrhunec in utišala ter v jame in rudniške jaške zmetala na tisoče življenj.
Nestrpnost tudi danes po različnih delih sveta ubija kristjane, preganja ljudi z njihovih domov in povzroča ogromno trpljenja.
Tudi mi nismo imuni na ta bacil nestrpnosti. Ali se nam ne dvigne pritisk, ko že samo zagledamo politika, ki pripada drugi politični usmeritvi, kakor je naša? Ali nam ne zavre kri, ko srečamo sodelavca, ki bolje uspeva, ki je bolj priljubljen pri predpostavljenih in uživa razne privilegije?
Nestrpnost se začne v srcu, se krepi ob dogodkih in ljudeh, ki nam niso po volji. Če ji pustimo prosto pot, lahko preraste naš razum, omreži naše srce in potem si samo še zatiskamo ušesa in planemo na drugačne.
Jezus pa nas vabi k drugačnemu ravnanju. Ob sebi je imel apostole, ki so bili omahljivi, zaletavi, slabotni, grešni. A je z njimi potrpel, jih tudi grajal, predvsem pa jim odpuščal in jim izkazoval svojo ljubezen vse do križa in še čez.
V Nazaretu so ga rojaki hoteli pahniti v prepad, a se ni odzval z nestrpnostjo, temveč je molče odhajal od njih in na veliki petek tudi zanje sprejel križ.
Da je strpnost pomembna vrednota, govori tudi to, da je Generalna skupščina združenih narodov 16. november razglasila za mednarodni dan strpnosti. Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun je poudaril, da je strpnost najmočnejši temelj za mir in harmonijo. Strpnosti se lahko učimo in se jo tudi moramo učiti. Otroke moramo po njegovem mnenju naučiti ne samo, kako živeti skupaj, ampak kako delovati skupaj kot državljani sveta.
Koliko bolj si moramo za strpnost prizadevati kristjani, saj je razlog naše strpnosti ne samo gradnja miru in harmonije, temveč sam Jezus Kristus. On je tudi temelj lepe prihodnosti človeštva. On je temelj naše srečne večnosti.
Dobrohotno glejmo na vsakega človeka, potrpimo drug z drugim, prenašajmo drug drugega, bodimo strpni, da bomo tako odpirali vrata, skozi katera bo Kristus vstopal v naše družine in v druge skupnosti." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu

ŠKOFIJSKI MISIJON