Pridiga - Dies

sreda, 10.06.2015

Iz škofove pridige na dan posvečenja, 10.6.2015

Kaj naj z bratom?

(?) Plakati v nekaterih naših župnijah na javnih mestih ljudi vabijo: Odprite vrata. Mišljen je namreč škofijski misijon. Večkrat slišimo željo, da bi se duhovniki več družili med seboj. Občasno pa slišim pomislek, če se res vsi sprejemamo med seboj tako, da bi se vsi hoteli srečavati. Kakšen reče: ?Ne vem, če sem dobrodošel.?
Odvisno, kaj prinesem s seboj - dobronamernost ali slabonamernost. Ali sem prišel kot brat k bratu ali zgolj kot škofov poslanec ali kot poizvedovalec ali kot prinašalec novic iz življenja drugih duhovnikov.
To samo po sebi lahko ni nič slabega. Moramo se pogovarjati, moramo čutiti en z drugim. Moramo tudi izpolnjevati dolžnosti, ki nam jih predpisuje Cerkev. Vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko odidem in se za menoj zaprejo vrata. Kaj je ostalo v srcu tistega, ki je ostal za vrati in tistega, ki je odšel in so se vrata za njim zaprla? Ali je ostalo lepo in želja po ponovnem srečanju? Ali pa je ostalo grenko in spoznanje, da bi bilo bolje, če ne bi prišel, oziroma če ne bi drugemu odprl vrat. 
Nismo vsi enakega značaja. Eni imajo potrebo, da vse, kar nosijo v srcu, lepo in slabo, razkrijejo drugim. Zopet drugi pa raje molčijo in nosijo skrivnosti s seboj. Sam se precej sprašujem. kdaj je za škofa dobro, da spregovori in kdaj je za škofa dobro, da molči. Priznam, da se učim. Ne gre mi vedno najbolje. O drugem spregovoriti je vedno najbolje, ko je drugi zraven. Drugače je bolje molčati. Edino, ko o drugem govoriš pohvalno, lahko to delaš tudi v njegovi odsotnosti ali prisotnosti. Vse drugo potem dobiva svoje zgodbe, svoje razlage, svoje ?zakaje?. In to pride do srca tistega, o katerem smo govorili in ga prizadene. Upravičeno.
(?) Tukaj gre za globlje, kot samo poznati. Gre za podoživljati človeka. Vživeti se v drugega, čutiti z njim, gojiti do njega empatijo, priznati mu poklicanost. Vse to odpira vrata in prebuja zaupanje. Včasih je treba samo poslušati. Včasih pa izreči kako besedo. Ne kakršnokoli besedo, ampak besedo, ki jo govori Kristus. Kaj pa govori Kristus? To, kar mu naroča Oče. Spoznati Očetove misli, v tem je vsa modrost duhovniškega dialoga.

Pred kratkim mi je nek duhovnik dejal: ?Če je Bog zadovoljen z nami, kakršni pač smo in nas je kljub vsemu izbral in posvetil, potem tudi mi moramo biti zadovoljni drug z drugim.? Nismo boljši ne slabši od drugih. Taki smo, kot so vsi drugi.     In drugi so taki kot smo mi. Jaz ustvarjam druge in drugi ustvarjajo mene.
Če ostajamo samo pri duhovniškem bratstvu, smo zakramentalni legalisti. Zakramentalno bratstvo nam ne prinese kaj dosti. Kvečjemu samo bremena za rekolekcije, za nujno udeležbo na seminarjih, sestankih ter dekanijskih in škofijskih srečanjih. Zakramentalno bratstvo potrebuje tisto bratstvo, kjer se bratje ljubijo med seboj. Bratstvo je duhovna kategorija, ki je ni mogoče izsiliti. Mogoče si jo je samo želeti. Za tisto, kar želim, da si pridobim, pa storim vse, da dosežem. Bratstvo vedno zahteva od mene, da pozabljam nase, da bi drugi imel več prostora v meni. To si enostavno moram želeti.
(?) Bratstvo je kot eksodus. Eksodus pomeni izhod iz  dežele suženjstva v obljubljeno deželo. Če ni hrepenenja, potem ni eksodusa. Šele v obljubljeni deželi so postali Izraelci narod. Prej so bili krdela. Mojzes je mora vložiti ogromno moči, da je v ljudeh prebujal hrepenenje bo obljubljeni deželi. Stalno se jim je kolcalo po egiptovskih loncih.
Ko grem k bratu, grem k njemu, ker po njem hrepenim. Iskati moram načine, kako v sebi prebuditi hrepenenje po sobratu. Če mi ne ostane nič drugega, mi ostane molitev. Od brata si ne obetam dobička niti pomoči. K bratu grem zato, ker čutim ob njem svojo izpolnitev. Priti do brata pomeni, priti k sebi. Najti brata pomeni, najti sebe. Poslušati brata pomeni, poslušati sebe. Govoriti z bratom pomeni, govoriti s seboj. Brat mi razodene, kdo sem jaz. Brez brata sam sebe ne morem poznati. Bratstvo je slepo za zamere. Bratstvo ničesar ne želi zase. Bratstvo si želi samo tebe. Šele ob bratu lahko spoznam kakšen sem jaz in kakšen lahko postanem.
Za Kristusa jaz nisem nič več in nič manj, kot je za Kristusa moj brat. Duhovniško zakramentalno bratstvo ima samo v Kristusu smisel in svojevrsten značaj. (?) Kaj sem jaz, kar ne bi prejel od Kristusa? Nič nisem. Vse, kar imam, imam od Kristusa. Kar pa imam od Kristusa nimam zase. Vse, kar imam, imam za brate. Šele bratje mi lahko vrnejo to, kar mi pripada v Kristusu.

(?) Če grem tudi k tistemu bratu, ki mi najbolj po volji, izpraznim sebe in si prevzamem podobo služabnika. Ne postajam podoben ljudem, ampak Kristusu. Iti k takemu bratu je zame gotovo tudi ponižanje.
(?) Ljudje imamo velika težave s ponižanjem. Skoraj vedno se čutimo samo ponižane. Če bi Kristus meril vatle, koliko bo ponižan pri svoji smrti, ne bi nikdar dopustil, da bi ga križali. Ne bi nikdar ustanovil evharistije, da bi ga uživali pod podobo kruha in vina. Ne bi nikdar dopustil, da bi mi sploh kdaj lahko dosegli večno življenje v nebesih. Tam bi se namreč pred svojim Očetom sramoval nas, ki smo ga ponižali.
(?) Ponižati se in iti do brata, kateregakoli brata, razodeva Kristusovo ljubezen. V Kristusu pa to ne more biti več ponižanje. To je lahko samo še bratska ljubezen. (?)

Dr. Peter Štumpf
soboški škof