Pismo staršem

petek, 11.03.2016

dr. Franc Zorec

Pismo staršem 14

Dragi starši!

Pred kratkim sem bil povabljen na družinsko praznovanje. Dogovorili smo se za dan in uro, pozabil pa sem vprašati, kaj sploh praznujejo. Bil sem prepričan,  da je še dovolj časa, da se pozanimam o tem. Vendar so dnevi hitro minili in različni dogodki so mi misel na praznovanje potisnili v ozadje. Popolnoma nepripravljenega me je le 24 ur pred praznovanjem presenetil opomnik nanj. Hitro sem prestavil nekaj manj pomembnih opravil, da bi imel prost termin, ko me je prešinilo: »Kaj pa naj nesem za darilo?« Ker je knjiga vedno dobra izbira, sem hitro pobrskal po zalogi. In ko sem našel  primerno ter  začel razmišljati o besedah posvetila, ki jih bom zapisal na notranjo naslovno stran, sem se ponovno znašel v zagati. Kaj pravzaprav praznujejo? Kako naj zapišem kaj osebnega, če ne vem niti tega, kaj praznujejo? Zazvonil je telefon: »Pridete jutri, a ne?« »Seveda pridem,« odgovorim, vendar mi je nerodno vprašati o vsebini praznovanja. Ko sem končal pogovor, sem se spomnil, da moram do naslednjega dne pripraviti še nekaj stvari  za katehetski simpozij, zato sem odložil knjigo in misel na posvetilo ter začel iskati potrebno literaturo za simpozij. Naslednji dan me je praznovanje našlo popolnoma nepripravljenega. Nanj sem odšel kar praznih rok, da zaradi napačne vsebine posvetila v knjigi, ne bi bil postavljen v še bolj neprijeten položaj.

Kakšen zajtrk?!

Se je morda tudi vam kdaj zgodilo, da ste prišli na praznovanje nepripravljeni? Predstavljajte si, da je takšno praznovanje vaš družinski velikonočni zajtrk. Zajtrk bi bil preprosto le eden izmed zajtrkov…nič posebnega, nič prazničnega, nič omembe vrednega. Kaj je potrebno narediti, da bi vas letos ne presenetil in vas našel nepripravljene? Najbrž ne bo zadostovalo, da boste kupili dovolj šunke, kruha, jajc in hrena ter vse to nesli na veliko soboto k blagoslovu. Da boste skupni velikonočni praznik doživeli kot praznovanje, je potrebno je še kaj več.

4 + 1

Menim, da je prvi korak priprave na to praznovanje v tem, da boste začutili, da ste drug drugemu dragoceni. Predlagam, da vsak član družine pove 4 dobre stvari, ki jih opazi na drugem ter doda še eno, za katero bi želel, da jo spremeni. Še boljše je, če te stvari tudi napišete in mu jih izročite. Nato naj vsak glasno prebere napisano, se zahvali za dobre stvari in prosi odpuščanja za tiste, ki drugega motijo. Lahko vprašajte tudi za predloge, kako si ostali člani predstavljajo, da bi lahko moteče spremenili. Pogovarjajte se o tem. Vzemite si čas. Morda je za to primeren sobotni ali nedeljski popoldan ali večer, ko boste odložili vse druge obveznosti in dejavnosti, ugasnili računalnik in televizijo, izključili telefon…in se posvetili samo drug drugemu. Na ta način boste pomagali drug drugemu prepoznati vrednost njegovih dejanj za vas. Pogovor lahko vključi tudi presojo dobrote z Božjega vidika. Če naletite na kakšno negotovost, ob priložnosti o tem povprašajte kateheta, duhovnika, morda babico, botra…

Načrt obnove

Koristno je, če ob tem napišete močne točke svojega duhovnega in verskega življenja in naredite načrt, kako jih boste še krepili. Napišite tudi stvari, ki jih je potrebno obžalovati. Opravičite se dotičnemu. To velja tako za starše, kot otroke. In nato se osvobodite teh stvari pri sveti spovedi. Vsak dan pred sveto mašo je duhovnik  v spovednici, ker pa smo v času škofijskega misijona, so v nekaterih cerkvah spovedniki ves dan na razpolago za zakrament svete spovedi (glej razpored na: http://www.skofija-sobota.si/spovedne-cerkve).

Poseben prostor

Posebna oblika družinskega pogovora in priprave na praznovanje velike noči je skupna molitev. Verjamem, da se je v vašem domu že ustalil prostor, ki ga imenujemo »molitveni kotiček«, kjer ste imeli adventni venec, kjer je položena knjiga Svetega pisma, morda križ, sveča ali kakšen drug verski simbol… Naj bo to prostor, kamor vsako prvo nedeljo v mesecu odložite misijonsko podobico, ki jo dobite pri maši in prostor, kamor boste postavili postni križ in knjižico s postnimi molitvami (pred nekaj leti jo je izdal škofijski odbor za družine, dostopna pa je tudi na http://www.skofija-sobota.si/postnaknjižica). Vsaj enkrat na teden, morda kot zaključek družinskega pogovora ali za  uvod vanj, se zberite ob tem prostoru in molite drug za drugega. Naj se zgodijo tudi spontane, glasno izrečene zahvale ali prošnje drug za drugega. Tako »pregneteni« v občutljivosti za življenje in odnose, boste sebe krepili v dobrem in v tej milosti začutili globoko potrebo po zakramentu svete evharistije in svete spovedi.

Beseda z veliko začetnico

Božja beseda, ki jo lahko berete doma, spregovori še močneje pri sveti maši. Tam je tudi  zakramentalno srečanje z učlovečeno Besedo – Jezusom. Tam je tudi priložnost za srečanje s sosedi, prijatelji, sorodniki ter predstavlja medsebojno potrditev v veri. Če se po maši na obisku pri njih pogovarjate o slišani besedi in pridigi, je doživetje Boga in pričevanje za vero še globlje.

Morda vam več ne uspe zbrati vsako nedeljo celotne družine pri maši, molitvi ali pa pri skupnem kosilu, ker že gre preveč vsak po svoje, a je vendarle vredno poskusiti, kolikor se da. Za cvetno nedeljo se lahko sprehodite skozi polja in travnike in tu in tam vtaknete v zemljo blagoslovljeni les. Zemlja in mi, ki hodimo po njej, potrebujemo blagoslov.

Na pravem mestu ob pravem času

Velikonočni zajtrk vam bo gotovo še bolj teknil, ko bo vse postavljeno na svoje pravo mesto. Ne le na mizi, ampak predvsem v vašem življenju, v vaših odnosih drug do drugega in do Boga. Naj vas praznik ne prehiti in ne najde nepripravljenih in nevednih o tem, kaj praznujete. Še imate čas. Pripravite se in ne odlašajte. Vsakega dne, ki se izgubi v množici stvari, ki vas ne osrečujejo in ne izpolnjujejo, je škoda.

Blagoslovljen post in pripravo na veliko noč vam želim.