Pismo staršem in vsem, ki skrbite za otroke

Dragi in spoštovani starši ter skrbniki!

Občudujem vašo skrb in zavzetost, ko skoraj ves mesec avgust hitite od trgovine do trgovine in iščete stvari, ki jih je potrebno priskrbeti vašemu otroku za novo šolsko leto. Iz leta v leto je seznam potrebščin daljši. V skrbi, da bi vaši otroci lahko napredovali v različnih šolskih in obšolskih dejavnostih ter da bi se čim bolj vsestransko pripravili na življenje, jim poleg osnovne izobrazbe omogočate še glasbeno, športno, kulturno in morda še kakšno usposabljanje. Mnogi starši se odločate, da bo vaš otrok obiskoval tudi župnijsko katehezo in se tako usposobil za versko življenje. Najbrž iz izkušnje veste, da le-to ni enostavna dejavnost, saj obsega življenje vse od najpreprostejših izbir pa do zahtevnih in odločilnih dejanj, pri katerih pa ni moč delati popravnega izpita.
       Zakaj naj bi pravzaprav otrok obiskoval verouk oz. katehezo? Najbolj preprost in vsakdanji odgovor bi se verjetno glasil: ?Zato, da bi bil obvarovan pred nesrečo, da bi se izognil slabi družbi in da bi mu bila odprta pot v zakramentalno življenje.? Še bolj preprost (a nekoliko prazen) odgovor pa je: ?Tam se ne bo naučil nič slabega; do birme naj hodi. Vsaj vem, da je tisti čas pod kontrolo.?
       Kateheti se s takimi odgovori ne strinjamo, ali pa se z njimi strinjamo le delno. Smisel kateheze vidimo v tem, da otrok ali odrasel, ki je pri katehezi, odkrije Boga in svoje življenje vedno bolj oblikuje po Jezusovem nauku ter tako pride do osebne vere v Boga.
       V tem katehetskem letu nam bo ta cilj še posebej pred očmi, saj v vesoljni Cerkvi obhajamo leto vere. Da bi mogli doseči ta cilj, ni dovolj, da se srečamo enkrat na teden v katehetski učilnici. Vse naše življenje, razmišljanje, delovanje, govorjenje bi moralo postati prepleteno z vsebino vere, da bi se lahko znotraj nas zgodil premik in bi naredili korak k osebni veri.
       Kaj lahko za to naredite vi, dragi starši in skrbniki? Ogromno! Najprej to, da tudi sebi zastavite cilj, da boste v tem letu bolj prepričljivo živeli svojo vero.
       Če pa se je vaša vera nekoliko izgubila, da bi jo ponovno iskali skupaj s svojimi otroki in s celotno družino.
        V nadaljevanju vam posredujem nekaj namigov kot pomoč v tej smeri:
       Vsaj enkrat na dan uvedite skupno molitev pred jedjo ali zvečer, ko ste vsi doma. Najbrž ne bo enostavno ugasniti vseh računalnikov, televizije, prekiniti delo v garaži ali se odtrgati od likanja perila. Vendar vam bo v molitvi doživeta povezanost med seboj in z Bogom dala blagoslov in bo ohranjala vašo družino.
        Vsaj enkrat na teden se skupno usedite za pol ure in se pogovarjajte o vsakdanjih stvareh, kakor jih vsak posameznik doživlja. Zavzemite stališča tudi o aktualnih temah o veri, o Cerkvi, o duhovnikih. Vendar skušajte poleg komercialnih novic iskati globljo resnico z branjem verskega tiska, poslušanjem katoliškega radia Ognjišče in gledanjem katoliškega programa Exodus.
Preživite nedeljo kot verna družina, ki gre skupaj k maši in se doma pogovarjajte o božji besedi, ki ste jo slišali in o pridigi.
        V župniji boste v letu vere znotraj kateheze in na sploh gotovo deležni veliko spodbud za sodelovanje pri raznih župnijskih dogodkih. Bodite pripravljeni pomagati pri njih in povabite tudi otroke, da se aktivno vključujejo v življenje župnije.
Priti do osebne vere zahteva nekaj napora. Vendar, dragi starši in skrbniki, a poznate katero vredno stvar, do katere je možno priti po lahki poti in brez vsakršnega napora? Kako lep je razgled z vrha planine in kako prijetno svež zrak napolnjuje pljuča tistega, ki se je povzpel nanjo! Vendar je prej potrebno nekaj znoja in vztrajnih korakov, da si lahko to privoščimo.
        Želim vam, da bi se ne ustrašili, ampak stopili na pot vzpenjanja na hrib osebne vere in živega odnosa z Bogom ter tako z zgledom pokazali, kaj je tisto resnično vredno v vašem življenju. Toliko pomembnih korakov ste že naredili za svojega otroka in za svojo družino. V tem letu z roko v roki med seboj in s kateheti ter z Božjo pomočjo naredite še enega!

                                                                                                  dr. Franc Zorec
                                                                                          voditelj Pastoralne službe