Nedelja - škofijski misijon

nedelja, 05.06.2016

V okviru škofijskega misijona so duhovniki odšli na sosednje župnije v posamezni dekaniji in tam oznanjali in spodbujali vernike, da bi vsak dan znova odpirali vrata svojih src, svojih družin in drugih skupnosti, da bi tako sprejemali Kristusa v svoje življenje. Na razpolago so bili tudi za sveto spoved. V tem služenju se jim je pridružil tudi škof dr. Peter Štumpf, ki je vse dopoldne spovedoval v stolnici v Murski Soboti. Verniki so prejeli spominske podobice in skupno zapeli himno škofijskega misijona ter priložnostno pesem o vsebini prvih štirih dni.



Odpiram vrata Kristusu,
z iskrenim, trdnim upanjem.
Vem, da Gospod izpolni vse,
kar misli, sklene in pove.


Nagovor:
Je obstajalo kakšno upanje za ženo, za vdovo iz Sarepte, ko je njen sin zbolel in je bolezen že tako napredovala, da že ni več dihal? Ne, ni bilo upanja.
Je obstajalo kakšno upanje za vdovo iz Naina, ko je umrl njen edini sin? Ne, upanja ni bilo več.
Pa vendar je bilo upanje za obe ženi, čeprav na njunem nebu ni gorela niti ena zvezda. Upanje za vdovo iz Sarepte je obstajalo, ker je pri njeni hiši bival prerok Elija, Božji mož. In ta Božji mož je od Boga izprosil čudež, da ?se je dih otrokovega življenja vrnil v njegovo notranjost in je oživel.? Obstajalo je tudi upanje za vdovo iz Naina, ker je po palestinskih krajih hodil Jezus iz Nazareta. In ta Jezus je mrtvemu fantu rekel: ?Mladenič, rečem ti: Vstani!? In mrlič je oživel.
Podobnih situacij je bilo v vseh zgodovinskih časih obilo. Kolikokrat so ljudje stali v temi, pred steno, ko ni bilo videti nobene možnosti za rešitev! A mnogi, ki so svoje upanje naslanjali na trdno skalo, na Kristusa, so doživeli prižiganje zvezd, nov dan, ali celo izpolnitev svojih pričakovanj.
Zgovoren primer skoraj iz našega časa je opisal prvi odranski župnik msgr. Lojze Kozar v knjigi, ki ni roman, temveč pričevanje vernega občestva o moči upanja. To je knjiga z naslovom Neuničljivo upanje. V knjigi beremo o času in ljudeh po drugi svetovni vojni, ki so si prizadevali za gradnjo cerkve. Pa jih je najprej oblast postavila v situacijo svetopisemskih vdov, ki se jima majejo tla. Zaplenila jim je ves gradbeni material za novo cerkev, zaprla je župnika in najožje sodelavce in jih obsodila kot prevarante. Leto za letom jim je nalagala različne denarne kazni, ni jim dovolila imeti pevskih vaj ne na župnikovem stanovanju, ne pri privatni hiši, ne v gostilni. Ovirala je bogoslužje, prepovedala verouk. Najprej je dovolila gradnjo župnišča, nato pa ga zaplenila.
Z vernim občestvom je v prvi vrsti hodil njihov dušni pastir, župnik neuničljivega upanja, ki je zapisal: ?? že osemnajst let hodim od urada do urada, od pisarne do pisarne, od enega šefa do drugega. Trkam na nešteta vrata in pritiskam na toliko kljuk. Srečujem se s tolikimi tajniki in tajnicami, ki se mi že ob vstopu pomilovalno, nekateri pa tudi sočutno nasmihajo. Meni naivnežu, ki moleduje za nekaj tako nesodobnega in nepotrebnega, kakor je cerkev v tej naši novi stvarnosti. Mirno prenašam tudi trpke in pikre opazke, čeprav v meni besni upor, pa se premagam, ker ne morem drugače. V teh dolgih letih se je nabralo za skladovnice prošenj in njihovih zavrnitev, vse na podlagi gesla Smrt fašizmu ? svobodo narodu.?
Ko je bila prošnja za gradbeno dovoljenje leta 1960 ponovno zavrnjena, je v župnijsko kroniko zapisal: ?Zaradi tega neuspeha smo leto zaključili v nekaki potrtosti, toda zaupanja v božjo pomoč in v moč molitev, ki jih toliko src v ta namen opravlja, nismo izgubili.?
Vztrajal je in stopal preko ovir, nosil težo križa v dolgi temni noči, ki je trajala dvajset let in več. In ko je oblast končno izdala gradbeno dovoljenje, je prišla najtežja preizkušnja: med gradnjo cerkve se je podrla kupola in v ruševinah je umrlo osem odranskih ljudi.
Niti ta nesreča nikogar ni zlomila. In kje so odranski verniki skupaj s svojim župnikom jemali moč, kje so krepili svoje upanje? Samo pri Njem, ki je dal življenje za nas, ki je umrl in vstal od mrtvih. Zato jih nič ni moglo zlomiti, nič jih ni moglo odvrniti od prizadevanja za postavitev Božjega svetišča. Celo ?tisti, ki so delo ovirali, ki so ga hoteli preprečiti, so s svojim nasprotovanjem samo še povečali našo željo in upanje, da bomo nekoč kljub vsemu uspeli in se bo med nami naselil On, ki je naše največje in neuničljivo upanje.?
Dograjena župnijska cerkev Svete Trojice v Odrancih, cerkev s tremi zvoniki, z bližnjim spomenikom osmim žrtvam, je trdna priča upanja, ki je neuničljivo. Upanja, katerega temelj je naš Odrešenik.
Jezus Kristus je torej naše največje in neuničljivo upanje. To so izpovedali odranski verniki s svojim župnikom msgr. Lojzetom Kozarjem. To so izpovedali številni kristjani v desetletjih po drugi svetovni vojni, ko so morali za vero veliko prestati, ko so morali skrivaj krščevati otroke, se skrivaj poročati, hoditi k nedeljski sveti maši v oddaljene kraje, kjer niso bili tako izpostavljeni. To izpovedujejo tudi danes številni kristjani pri nas in po svetu s papežem Frančiškom na čelu.
In kakšno je moje upanje? Kako ga krepim? Jezus Kristus nam govori, da ni brezizhodnega stanja. On sam je to potrdil s svojimi čudeži, s svojim vstajenjem in s številnimi primeri v dvatisočletni zgodovini Cerkve, ko je iz smrti vzklilo novo življenje, ko se je obupna situacija v življenju posameznika ali naroda spremenila v novo priložnost za še lepše, bogatejše življenje. Predvsem pa nas krepi upanje, da je to življenje le potovanje k cilju, k Bogu, ki nas čaka na pragu nebes, da nas objame s svojo ljubeznijo in naše srce za vso večnost napolni z mirom in ljubeznijo, kar bo najlepši sad našega upanja." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu

ŠKOFIJSKI MISIJON