Murska Sobota - zaprtje svetoletnih vrat

nedelja, 13.11.2016

Zapiranje svetih vrat v letu usmiljenja, soboška stolnica, 33. navadna nedelja, leto C ? 13.11.2016

Dragi bratje in sestre!

Meseca septembra letos, smo nekateri ob 10-letnici naše škofije romali na grobove apostolskih prvakov Petra in Pavla. Iz soboške dekanije se je tega romanja udeležil tudi stolni kaplan, gospod Goran Merica. Svete maše, ki smo jih obhajali v najpomembnejših krščanskih bazilikah v Rimu in Asisiju, potem srečanje in pogovor s svetim očetom Frančiškom, ogled starega Rima, molitev in petje na avtobusu ? vse to je name napravilo globok v vtis. Tudi škofje smo se skupaj z romarji potili po cestah Rima.

Med glavnimi rimskimi bazilikami smo obiskali tudi baziliko svetega Janeza v Lateranu. Ta cerkev je sedež rimskega škofa, oziroma papeža. Cesar Konstantin je to svetišče leta 324 podaril Cerkvi. Vhodna vrata v lateransko baziliko sv. Janeza so nekaj posebnega. Poleg izjemne umetniške vrednosti, so tudi zelo velika. Narejena so iz brona. Stara so dva tisoč let. Iz Kurije, kjer je včasih zasedal senat starega Rima, so jih namestili na to veličastno cerkev. Simbolno to pomeni mnogo reči: Cesarstva in kraljestva so minljiva, Cerkev ostaja. Vrata, ki so včasih odpirala prostore, kjer so cesar in senatorji krojili politiko rimskega cesarstva, so postala vrata svetega prostora, kje se s papeževe katedre sliši oznanjevanje Božje besede in kjer se na oltarju Kristus kot žrtev daruje svojemu Očetu. Bronasta vrata na baziliki sv. Janeza pomenijo pot od človeškega prestola do Božjega prestola, od minljivih reči do večnih dobrin. V davnini rimskega cesarstva so ta veličastna bronasta vrata sprejemala človeške vodnike. Sedaj sprejemajo potujočo Cerkev: papeža, škofe, duhovnike in vse vernike.

V svetem letu usmiljenja in v letu škofijskega misijona smo vodili drug drugega skozi vrata usmiljenja tudi v naši stolni cerkvi. Skupaj smo hodili kot misijonarji in kot tisti, ki smo misijona potrebni. Skozi vrata usmiljenja smo vstopali v veri: včasih v duhu hvaležnosti Bogu za vse, kar nam daje, včasih v duhu žalosti in celo obupa, včasih pa v strtosti od greha.
Skozi vrata usmiljenja smo vstopali, da bi skupaj in posamič očistili dušo pri spovedi, da bi se v molitvi, v poslušanju Božje besede lahko ozrli v Kristusa v tabernaklju, v monštranci in pri sveti maši. Pri mnogih se je zaradi Kristusovega usmiljenega pogleda na njih spremenilo njihovo življenje. Postali so drugačni, kot so bili prej. Postali so bolj usmiljeni, bolj miroljubni, bolj spravljivi. Postali so bolj Kristusovi. Vrata usmiljenja so takim postala vrata v skupni dom, v to cerkev, kjer se odslej z veseljem srečujejo kot bratje in sestre v Kristusu. 

V svetem letu usmiljenja in v letu škofijskega misijona se je Kristusov milostni pogled nenehno oziral tudi na tiste, ki niso vstopali skozi vrata usmiljenja. Kristus je gledal tudi na tiste, ki hodijo po naših cestah in ulicah brez misli na Kristusa. Kristus je gledal tudi na tiste, ki po njihovih domovih živijo brez Kristusa. Kristus je gledal tudi na tiste, ki so razočarani, ker jih Kristus ni mogel uslišati v kaki prošnji ali v kaki zahtevi. Kristus je pogleda tudi na tiste, ki jih je to leto povabil k sebi v nebesa.

Danes zapirajo sveta vrata usmiljenja, ne zapiramo pa vrat te stolne cerkve. Če bi zaprli vrata te cerkve, bi to bilo isto, kot bi zaprli vrata doma. Kako žalostno je tam, kjer so vrata doma že dolgo zaprta, ker tam nihče več ne prebiva. V naši škofiji je mnogo takšnih domov, ki propadajo. Ali so prebivalci teh domov odšli ali so umrli ali pa se ne morejo zmeniti, kdo bo v teh domovih prebival. Po Evropi so stalno zaprta vrata tudi mnogih cerkva in kapel. Zaprta vrata pomenijo, da nihče več ne vstopa, ker so ljudje izgubili vero. Po slovenskih cerkvah se vrata še odpirajo, kar pomeni, da je še vedno nekdo, ki ima toliko vere, da vrata cerkve ali kapele odpre.

V mesecu avgustu smo končali devetmesečni škofijski misijon. Danes v naši škofiji zapiramo sveta vrata usmiljenja. Na praznik Kristusa Kralja pa bo sveti oče, papež Frančišek, zaprl sveta vrata bazilike svetega Petra v Rimu in bo tako tudi uradno zaključil sveto leto usmiljenja. Priznam, da nekako čutim nostalgijo po tem svetem letu usmiljenja. Sam sem si moral namreč v tem letu večkrat izprašati vest, kako pa sem jaz kot prvi pastir v tej škofiji bil usmiljen do svojih duhovnikov, do sodelavcev na škofiji in do vas vernikov.
Ni bilo vedno lahko. Včasih je šlo, včasih bolj težko, včasih pa tudi ne. Sveto leto usmiljenja je bilo tudi zame čas možnosti za spreobrnjenje, za poravnavo dolgov sprave in za popravo hotene ali nehotene krivičnost. Nekaj sem uspel, nekaj pa na žalost ne. Tudi na poti moje vere in škofovskega delovanja so še kakšne posamezne ovire do kakšnega brata duhovnika ali do nekaterih vernikov, ki bi jih moral odstraniti, pa jih še nisem uspel. Potrebujem Kristusovo pomoč in potrebujem tudi vašo pomoč v molitvi in tudi v spodbudi in v opogumljanju. 

Mnogo reči nas bega in nam vznemirja srce. Sedaj že premišljujemo, kaj bo prinesel izid volitev ameriškega predsednika. Preračunavanj, sklepanj in analiz glede tega je mnogo. Nekateri kujejo zavezništva, da bi obstali. Drugi bežijo v varna zavetja, ki jih iščejo drugod po svetu, da bi preživeli. Vse to samo znamenja časa. Ne vemo, koliko časa nam še ostane na poti do večnosti. Nikdar ne moremo vedeti, kdaj bo prišel trenutek srečanja s Sodnikom v nebesih. Kristus nas v evangeliju svari: ?Čas se je približal?. Ta čas še nujno ne pomeni, da je prišel konec sveta. Čas se je približal, pomeni, da Kristus vedno prihaja. Prihaja tudi po zapiranju vrat usmiljenja. Kako dolgo bo še prihajal ne vemo. Gotovo pa je, da pa bo vsak od nas slej ali prej prišel h Kristusu, ko bomo v smrti poklicani na odgovor in obračun za sodbo usmiljenja v pravičnosti.

Kot vodniku drug drugemu še vedno ostajamo na poti vere za Kristusom. Bodimo še bolj blizu drug drugemu. Z nami naj hodi Mati Marija!
- amen

Sobota, 13.11.2016

dr. Peter Štumpf
soboški škof

Foto: s. M

FOTOGRAFIJE