Molitveni dan za življenje - pridiga

torek, 30.09.2014

Nagovor murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši ob Dnevu za življenje, 30. septembra 2014 v murskosoboški stolnici:
Kultura smrti naproti kulturi življenja

Božja beseda nam predstavi pretresljivo izpoved svetopisemskega trpina Joba (prim. Job 3, 1-23). Vsak človek se lahko znajde v situaciji brezizhodnega trpljenja, ki se zdi kot nesmisel. Vprašanja o smislu življenja so v trpljenju še posebej pretresljiva. V trpljenju se človek naenkrat znajde v boju s samim Bogom: Zakaj prav jaz? Zakaj je mene doletelo? Česa sem kriv? Zakaj je Bog to dopustil?

Svetopisemski Job si želi smrti. V smrti poskuša iskati odgovor in rešitev pred trpljenjem. Misli, da bi bilo bolje, če se ne bi rodil. Imel bi mir med mrtvimi. Grob bi bil njegovo zavetje.

Bog Jobovega jadikovanja ne jemlje kot bogokletje, saj trpljenje je povezano s smrtjo. To pot je nastopil tudi Jezus. Naložil si je trpljenje in smrt iz enega samega razloga ? iz nesmisla trpljenja in grožnje smrti nam je podaril novo življenje -  življenje brez bolečin, življenje blaženega gledanja Boga v nebesih. Križ je drevo, na katerem brstijo poganjki neuničljivega in polnega življenja, ki ne pozna več trpljenja in smrti.

Bog je Jobovo preizkušnjo spremenil in mu dal novo možnost za življenje. Ker je Job ostal zvest Bogu, ni bil razočaran. Bog ga je preizkusil in ga našel pravičnega, kljub nadlogam trpljenja. Job Boga ni zapustil.

Prav v tem je drama človeštva: ostati z Bogom ali pa Boga zapustiti. Biti z Bogom, pomeni odločiti se za življenje, tudi če je polno trpljenja. Zapustiti Boga pa pomeni, oddaljiti se v smrt.

Papež Janez Pavel II. v encikliki Evangelij življenja (Evangelium Vitae), ki je izšla leta 1995, razmišlja o sodobni družbi kot dramatičnem stičišču dveh superkultur - to je kulture življenja in kulture smrti.

Papež pravi: "To obzorje luči in senc nas mora vse ozavestiti, da smo pred silnim in dramatičnim spopadom med zlim in dobrim, med smrtjo in življenjem, med "kulturo smrti" in "kulturo življenja". Smo ne samo "pred", ampak nujno "sredi" takega spopada: vsi smo pritegnjeni in udeleženi z neizogibno odgovornostjo, da se brezpogojno odločamo v prid življenju." (EV 28).

Vsak dan pomeni odločitev med življenjem in smrtjo. To pa pomeni vedno znova si utemeljevati razloge za življenje. Življenje je lahko samo življenje, če ima smisel. Brez smisla življenja ni.

Že dlje časa se tudi v naši družbi slišijo vprašanja o vrednotah, ki bi nam pomagale znova najti smisel življenju. Vendar nastane velika težava: Kje najti te vrednote? Nekateri jih poskušajo ponovno odkriti v etiki, drugi v kulturi in v umetnosti. Najdejo jih, jih ponudijo družbi, družba pa teh vrednot nikakor ne more sprejeti niti zaživeti. Ni gonilne sile, ki bi te vrednote pognala v nekakšen pogon, da bi zaživele med ljudmi. Tako ostajajo zgolj na papirju raznih predavanj in manifestov?komaj so bile izrečene, že se izgubijo.

Postavlja se vprašanje, ali ne bi te vrednote uzakonili, da bi življenje potem bilo smiselno. Vendar je vrednote nemogoče uzakoniti. Pred to skušnjavo so bili tudi učenci. Samarijani niso sprejeli njihovo oznanilo o Jezusu. Jezus je bil učencem najvišja vrednota in te vrednote poganski Samarijani niso hoteli sprejeti. Apostola Janez in Jakob sta se odločila za nasilje. Hotela sta nad Samarijo poklicati ogenj z neba, da jo pokonča. Jezus ju je posvaril nad to brezmiselno grožnjo ( prim. Lk 9, 51-56).

Uzakoniti vrednote pomeni uzakoniti nasilje. Nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vrednote sprejel in po njih živel. Ljudje smo svobodni in se za vrednote svobodno odločamo. Odločamo pa se lahko samo, če smo za vrednote pravilno vzgojeni.

Islamistični terorizem hoče vsemu svetu vsiliti svoje vrednote. Pri tem uporablja nasilje. Svoja početja opravičuje z vero. Ne moremo si misliti, da so še danes na svetu ljudje, ki se izgovarjajo, da ubijajo za najvišjo vrednoto ? v imenu Boga.

Papež Frančišek je v Albaniji opozoril, da gre za najhujšo žalitev Boga. Boga, ki je življenje, spreminjajo v vzrok za ubijanje. Življenje so spremenili v smrt. Boga so spremenili v grožnjo. S tem dejanjem so se sprevrgli v lastno nasprotje: fanatiki so Boga zlorabili za svoje morilske cilje in se od Boga oddaljili.

Druga skrajnost pa se dogaja v zahodni civilizaciji. Dobro so nam poznane vrednote humanosti, vendar te humanosti ni zadosti za vse. Eni imajo vse pravice, drugi jih nimajo. Eni lahko živijo, drugi ne. Kot pri islamistih življenje nima cene,  tako v zahodni civilizaciji življenje nima cene.

Če nas sedaj ogroža islamski terorizem, nas je mnogo prej že ogrožal terorizem, uzakonjen v mnogih evropskih ustavah: splav nerojenih otrok. Nerojeni nenehno doživljajo grožnjo nasilja. V mnogih porodnišnicah bodoče matere najprej vprašajo, ali bodo splavile. In če vztrajajo pri tem, da bodo rodile, jih šele nato pripravljajo na dogodek rojstva. Nerojeni otroci se ne morejo braniti. Nimajo glasu obrambe. Njihove rokice nemočno stegujejo po pomoči. Srčece utripa v prošnji za življenje. Nerojeni otrok prosi samo za eno: ?Pustite me živeti!?

Redki, zelo redki se postavljajo v bran nerojenim. Terorizem obeh sort ni nič drugega kot ošabnost, ki je hudičeva zanka: vzeti si pravico odločati o življenju in smrti. Terorizem obeh sort se ne ozira na Boga, ki edini daje življenje. Pri islamistih se to izraža v klanjih, posilstvih in suženjstvu nemočnih ljudi, zahod pa še k splavu dodaja evtanazijo, genske poizkuse, teorijo spolov in končno uničevanje družine. Civilizacije se tako srečujejo v smrti in ne v življenju. In ker je tako, na žalost ni možen dialog o tem, kako bi med seboj lahko sobivali kot ljudje, kaj šele kot bratje in sestre!

Tako kot so sedaj nastavljene reči po zakonodajnih institucijah in tako kot sedaj funkcionirajo odgovorne ustanove za življenje in tako kot sedaj mediji obravnavajo življenje, se ne bomo izvili iz primeža smrti. Življenje preprosto ni več vrednota.

Če po zakonodaji in v miselnosti večine ljudi človek ni že človek ob spočetju, potem  je v materinem telesu še kar nekaj časa samo medicinski produkt. To ponižuje nerojene, to ponižuje starše. Barantanje s tedni nosečnosti, kdaj je človek že človek, skrajno žali dostojanstvo samega Boga, ki že ob spočetju vsakemu človeku daje dostojanstvo Božjega otroka in daje mu tudi poslanstvo.

Krščanstvo je v zgodovino že večkrat posegalo zelo odločilno. S tem se je vedno znova pokazalo kot prinašalec upanja. V teh težkih časih za življenje Bog kliče posameznike in skupine, da postajajo preroki življenja.

Zakonske skupine po župnijah vse bolj v moči vere sprejemajo v življenje več otrok. To zmorejo, ker možje in žene živijo v Kristusu. Celo nekatere civilne in cerkvene iniciative po Sloveniji, ki se bogatijo z evangeljskimi vrednotami,  imajo vse večji odmev v javnosti, kar obeta tudi več humanosti v  družinski zakonodaji in tudi v miselnosti ljudi.

Prihajajoča izredna sinoda škofov, ki se bo odvijala na temo ?Pastoralni izzivi družine v okviru evangelizacije? ter branje ?znamenj časov?, sta nas v soboški škofiji spodbudila, da bi ustanovili Družinski center. Glavni namen tega centra bo promovirati kulturo življenja, družine in zakona, se pravi, delovati kot struktura, ki bo spremljala ter podpirala družino in njene člane v vseh njihovih življenjskih etapah.

Tudi domova za ostarele ? dom Danijela Halasa v Veliki Polani in Doma Janka Škrabana v Beltincih sta prava šola življenja, ki nas uči, da je življenje zorenje. Drugačno je življenje dojenčka in drugačno je življenje odraslega človeka.

Najprej se življenje zdi nemočno, potem pa se počasi razvije in postane dejavno: rodi sadove, osrečuje druge in se tako pripravlja na dokončno izpolnitev pri Bogu v nebesih.

Zato je življenje ugašajočega, starega človeka razodetje Boga Očeta, ki je moder. Ušesa, ki se v naglušnosti zapirajo, se odpirajo za to, kar uho še ni slišalo. Oči, ki pešajo v vidu, se odpirajo za to, ker na zemlji ni mogoče videti. Srce, ki bije vse bolj počasi, se pripravlja, da okusi to, kar še na zemlji ni okusilo. Ostareli človek se pripravlja tudi s čutili, da bo kmalu okusil nepojmljivo blaženost nebeškega doma.

Jezus nam obljublja bližino in moč Svetega Duha tudi v težkih časih. Kristjani svoje življenje stavimo na Jezusa. Naj se zgodi karkoli, tudi hudo, življenje se vedno začne in po smrti nadaljuje z Jezusom. Smrt je samo posrkanje v Jezusa. Kot je Jezus vstal od mrtvih v moči Svetega Duha, tudi mi vstajamo v tej isti moči. Za večnost smo bili usposobljeni s krstom. Zato so v nas že kali nesmrtnosti.

Z apostolom Pavlom vzklikamo: ?Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?? (1 Kor 15, 55)

Bog nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato naš trud za kulturo življenja v Gospodu ni prazen.

+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof