Martinje - 10-letnica Camplinove smrti - pridiga

sobota, 17.02.2018

Spoštovani gospod generalni vikar Lojze Kozar, petrovski in markovski župnik Dejan Horvat, dekan Ivan Kranjec, voditelj Pastoralne službe dr. Franc Zorec, dragi bratje in sestre!

Z vsako sekundo, ki mineva, se naše življenje oddaljuje v nepovratno preteklost. Samo vera lahko ustavi to minevanje življenja. Vera namreč naše življenje usmerja v večnost.
Mineva 10 let, ko se je naš rojak, duhovnik, narodni buditelj, pisatelj in pesnik, predvsem pa človek z velikim zlatim srcem, častni kanonik Ivan Camplin iz Srebrnega brega od nas začasno poslovil, da vstopi v nebeški Jeruzalem, mesto živega Boga, ki s svojim veličastjem blaženo razsvetljuje tiste naše brate in sestre, ki so po smrti postali prebivalci tega mesta.
Kako lepo je tam, ne moremo slutiti in ne povedati. To čuti samo srce, ki veruje. V tej slutnji vere je naš gospod Ivan zastavil svoje življenje, da bi kot duhovnik Katoliške cerkve čim več ljudi usmeril na pot do tega nepojmljivo lepega večnega mesta Jeruzalem. V svoji veri je upal, da bo tudi sam nekoč prispel do blaženega gledanja Boga v tem sijajnem večnem mestu.
Vsaka poklicanost v Kristusovo duhovništvo je povsem podobna Levijevi poklicanosti. Po Kristusovi milosti je nekoč neki prevarantski cestninar Levi začutil, da ni dobro, če svoje življenje preživotari kot nekakšen davčni goljuf. Življenje je potrebno živeti na polno. V življenju se je treba radoživo razživeti. Levi ni bil zadovoljen seboj. Kristus ga je popeljal v njegove globine, kjer je odkrival nove možnosti. Levi se je sramoval svoje povprečnosti. Hotel se je osvoboditi spon ošabnosti, neizživetosti, ozkosrčne preračunljivosti. Preprosto je hotel več. Hotel biti tako kot Kristus. Levi se je prepustil Kristusu, ki je iz njegove cestninarske bede napravil apostolsko služabništvo in evangeljsko veličastje (prim. Lk 5, 27-32). Tako je kot apostol in evangelist Matej postal eden od vogelnih kamnov nebeškega Jeruzalema.
Vsakemu človeku Bog daje poslanstvo že ob njegovem spočetju. Nihče se ne rodi brez poslanstva. V čem je pomen tega poslanstva? Da sebi in drugim pomagamo priti do vere in hoditi po poti vere. To je modrost, s katero se odločamo o tem, kakšno bo naše življenje. Brez te modrosti ne moremo izpolniti svojega poslanstva. Imeti modro in razumno srce, do tega ne moremo priti kar tako. Najprej potrebujemo dobre starše z modrim in razumnim srcem. Nato potrebujemo dobre vzgojitelje, ki poznajo cilj, do katerega nas želijo pripeljati. Brez dobrih staršev in brez dobrih vzgojiteljev se v mladem človeku ne more zgoditi nič dobrega. Če ni dobrih staršev in dobrih vzgojiteljev, je vse prepuščeno slučajnosti in brezciljnosti. Izgubljeni mladi pomenijo za starše in vzgojitelje strašno odgovornost in celo obsodbo.
Gospod Ivan je imel dobre in verne starše. Imel je odličnega mentorja v osebi velikana Slovenske okrogline, duhovnika Jožefa Klekla st. Pri salezijancih v soboškem Martinišču in potem v mariborskem bogoslovju je dozoreval v duhovniško osebnost. Vse duhovniško življenje je delal na tem, da ne more in ne sme ostati povprečen duhovnik, ki bi bil bolj podoben cestninarju kot pa Kristusu. Duhovništvo je živel na polno. Zato je bil v stalnem pogonu duhovnega poglabljanja in dušnopastirskega delovanja. Bil je nekakšna duhovniška iskrica, na moč podobna tistim, ki prasketajo, migetajo in s prijetno ognjeno svetlobo ljudi razveseljujejo ob božiču, novem letu, rojstnih dnevih, godovih in ob drugih veličastnih praznikih. Gospod Ivan je bil iskrica, njegova dela pa so bila prijeten ognjemet na nebu zgodovine naše Cerkve in Slovenske okrogline.
Prerok Izaija pravi, da tisti, ki iz svoje srede odpravlja zatiranje, iztezanje prstov in prevarljivo govorjenje ter lačnemu nudi, kar ima sam rad in nasiti potrtega, je vreden, da postane kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tak človek je zazidalec razpok in obnovitelj cest do bivališč (prim. Iz 58, 9b-14).
Kako bi si nekoč naši izseljenci v Franciji lahko domišljali, da jim bo gospod Ivan pri francoskih oblasteh pomagal priti do primernih pokojnin? Kdo bi lahko upal, da bodo svete maše gospoda Ivana, ki jih je v slovenskem jeziku daroval v Porabju, vedno bolj odpirala vrata med soboško in sombotelsko škofijo?
Njegovo dušno pastirsko delo je bilo več kot zgolj narodnobuditeljsko prizadevanje, da bi Porabci ostali Slovenci. To delo je bilo odpiranje meja med Slovenijo in Madžarsko. Bilo je delo utrjevanja prijateljstva med Slovenci in tudi Madžari obeh škofij. Delo gospoda Camplina je preroško napovedovalo, da meje niso ovira, ampak so lahko kraj srečavanja, povezovanja ter celo duhovnega napredovanja. In če meje odpadejo, morajo odpasti predvsem v srcu. Tudi gospod Ivan je bil zazidalec razpok med narodi in obnovitelj cest do bivališč.
Novomašno geslo gospoda Ivana se je glasilo: ?Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo? (Mt 2,11). Ko duhovnik prične maševati, se počuti zelo nevrednega. Ko duhovnik prične spovedovati, občuti svojo neprimernost. Ko duhovnik začne pridigati, mu kmalu zmanjkuje besed. Tudi duhovnik potrebuje naklonjenost in zaščito. Ljudje smo pač takšni, da v tem hitro odpovemo. Nagonsko najprej poskrbimo zase in za svoje potrebe. Če še ostane kaj volje in moči, potem stopimo do drugega. Nebeška Mati Marija zelo ljubi svojega sina Jezusa. Ni ji bilo vseeno, kaj se je dogajalo z njim, ko je oznanjal Božje kraljestvo. Imela je polno skrbi, ki jih je nosila v skritosti svojega srca. Tudi kot poveličana Mati v nebesih ji ni vseeno, kaj se dogaja z duhovniki, ki med ljudmi nadaljujemo Jezusovo poslanstvo. Duhovniki potrebujemo takšno varstvo, ki nam je zagotovljeno in ki se nikoli ne neha. Varstvo nebeške Matere Marije je zagotovljeno in učinkovito. Gospod Ivan je to začutil že kot mlad duhovnik in se je zato zatekel k nebeški Materi Mariji. V starejšem obdobju svojega življenja je vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Mislil si je: ?Če papež Janez XXIII. lahko vsak dan zmoli vse tri dele rožnega venca, to lahko storim tudi jaz.?
Duhovnik, ki ljubi in časti nebeško Mater Marijo, je tudi sam deležen veličastne slave, ki jo ima Mati Marija pri Očetu v nebesih.
Poleg tega, da se danes spominjamo osebnosti gospoda Ivana Camplina, se Bogu zahvaljujemo, da smo lahko na njem gledali zunanje izraze Božje slave, ki se je razodevala v njegovi človeški svežini in duhovniški gorečnosti.
Gospod Ivan je bil in še je tudi za nas velik spomin in hkrati opomin naj širimo Božjo slavo zdaj in v prihodnje, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi nas povabil, da preko praga smrti vstopimo v večni Jeruzalem.

Ankete

Kako je naslov križevega pota Slovencev ob Muri, avtorja Lojzeta Kozarja ml.?
Naša pot	3	8%
Skupaj z Gospodom	7	20%
Reka upanja	1	2%
In vendar živimo	13	38%
Smo tukaj	1	2%
Prehojena pot	8	23%
Vera nas utrjuje	0	0%
In vendar smo tukaj	1	2%
Skupaj glasov:	34

Ostale ankete