Krizmena maša - pridiga

četrtek, 28.03.2013

V dneh izvolitve papeža Frančiška sem se večkrat spraševal: ?Kaj vse bi danes ljudje radi od tega papeža?? O sebi je povedal, da prihaja od daleč. Papež simpaticus, kot se ga je že prijel vzdevek, je ves svet preprosto in ponižno prosil za molitev, opozoril pred nevarnostjo pesimizma, ki prihaja od hudega duha ter nas spodbil k pogumu. Zdi se, da Cerkev usmerja po stopinjah asiškega ubožca sv. Frančiška.

Papež Frančišek se ni prestrašil programskih zahtev, ki jih predenj postavlja služba rimskega škofa. Skrb ni zasenčila njegovega obraza, čeprav jo gotovo nosi v srcu. To, kar vse od njega zahteva javnost, je tako hudo breme, da bi že zaradi tega lahko obupoval. Vedro in mirno je začel svoje poslanstvo.

Presenetila me je izjava nekaterih novinarjev iz civilnih medijev: ?Papež bo moral približati vero najbolj ubogim.? ? Ali Cerkev tega do sedaj ni delala? Na misijonskem in karitativnem področju prav gotovo, da je! Z žarom? ? Odvisno od posameznikov in skupin. Papež Frančišek je tukaj potegnil odločno potezo. Vse, brez razlike, ne glede na idejno prepričanje in versko usmeritev, je pri nagovoru ob začetku papeške službe povabil, naj bomo varuhi ljudi.

Lahko predvidevamo, da bosta skrb za sočloveka in okolje njegovi programski shemi. Papež tako obvezuje Cerkev za še večjo občutljivost do verskih, moralnih in socialnih težav v svetu. Če mnogi Cerkev smatrajo za grešno in nepopolno, potem jo papež želi spremeniti v skesano, ljubečo in čutečo mater, ki bo skrbela za svoje otroke. Papež Frančišek želi, da Cerkev postane nova skupnost; takšna, kot je družinska skupnost. Če je družina normalna in zdrava, potem člani z veseljem skrbijo drug za drugega.

Kako bo duhovnik skrbel za druge, če v nekem trenutku začuti, da nihče ne skrbi zanj? Jezus je svoje učence stalno vabil v mistiko občestva z Njim. Ne biti sam! Biti samo z Njim!

Spomnimo se Njegove obljube: ?Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek? (Mt 11,28). Biti z Jezusom pomeni odpočiti se, pomeni okrepiti se, pomeni razživeti se, pomeni osmisliti se. Če smo z Jezusom, potem današnji dan ni več breme, ampak postane vesela in nestrpna čakalnica prihodnjega dne. Vse začeti z Jezusom, vse delati z Jezusom in vse končati z Jezusom, omogoča čudovito izkušnjo mistike bivanja. Nihče ni več najpomembnejši, nikogar med nami ni, ki bi bil nesposoben. Nihče ni več nezaželen. Vsi smo tukaj, vsi smo skupaj. Biti zdrav ali bolan nista odločilna kriterija za našo vrednost pred Bogom. Sposobnost ali nesposobnost duhovništvu ne dajeta bistvene kakovosti. Za duhovnikovo poslanstvo tudi ni pomembno ali le-ta živi na župniji ali v domu za ostarele. Gre za zavest. Mi smo duhovniki, pa kjer koli že smo. Ne sami, ampak skupaj z Jezusom!

Kaj se zgodi, če nismo skupaj, če nismo mi, ampak vsak zase? ? Takrat se začne životarjenje. Vsak po svoje se muči v pastorali, pri pridobivanju gmotnih sredstev za delo in preživetje. ? In če se to zgodi, potem izgine neposrednost. Vsak zase se boji, kaj bo z njim v prihodnje. Ta bojazen preusmeri pozornost in energijo, ki bi ju morali imeti za Božje kraljestvo drugam. Ukvarjamo se samo še s kalkulacijami in skrbmi. Gorečnost za Božjo kraljestvo ugaša.

Sedaj bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sveto krizmo. V Svetem pismu olje pomeni izobilje, zdravje, veselje, izbranost in posvetitev. Vsi ti darovi prihajajo na človeka samo od Boga. Tudi danes na veliki četrtek prihaja nad nas Duh Gospodov, ki nas je mazilil, da nas pošlje ubogim oznanjat blagovest, da naznanimo jetnikom oproščenje in slepim pogled, da zatirane izpustimo v prostost in oznanimo leto Božjega usmiljenja (prim. Mt 13,16?19). Posvetitev in blagoslovitev svetih olj naj nas v duši poživi in med nami okrepi duhovniške vezi. Ko s svetimi olji mazilimo ljudi, jim dajemo gotovost, da je Bog njihov varuh. Bog nam je z maziljenjem po svojem Svetem Duhu v dušo zasadil kali nesmrtnosti in nas okrepil, da oznanjamo in pričujemo upanje. Duhovniki smo učinkovito znamenje vstajenja. Skupaj hodimo po Jezusovih stopinjah: najprej do Kalvarije, od tam pa do gledanja Boga v nebesih. To je velikonočna vera. V tej veri živimo, delamo in se posvečujemo!

Dragi sobratje duhovniki, diakon, bogoslovci, sestre redovnice, bratje redovniki in vi, dragi verniki, naj Vam bo blagoslovljena velika noč!

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof