Grad: Škofova pridiga

ponedeljek, 11.08.2014

Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa na srečanju ŽPS murskosoboške škofije pri Gradu, 10. avgusta 2014

Spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Zopet smo prišli skupaj ? prejšnje leto v Apačah, sedaj tukaj pri Gradu. Hvala vam za čas, voljo, pripravljenost, predvsem pa za podaritev molitvenih darov za vaše župnije, za našo škofijo, za družine in škofijski misijon. Vaši molitveni darovi za Cerkev še posebej pomenijo žlahtni sad vaše vere.
Ne vem, če je kdo od nas že doživel vihar na morju. Najbrž ne. Zato si je težko predstavljati, kaj to pomeni. Nekateri, ki več potujemo z letali, pa smo že doživeli turbolence visoko v zraku. Ko zaradi zračnih tokov trese in premetava letalo, res ni prijetno. V želodcu te stiska in samo misliš, kako bo letalo razpadlo in potem je konec. Na zemlji so še samo razbitine in tvoje telo raztreščeno nekje, brez možnosti identifikacije. Zaradi strahu pred tem mnogi ne gredo na letalo.
Grozna je tudi klaustrofobija, kar pomeni strah pred zaprtim prostorom. Tisti, ki imajo to psihično motnjo, jim res ni lepo na letalu. Tudi zato imajo na sedežih nameščene televizijske ekrane, da se potniki lahko kratkočasijo in čas poleta hitreje mine. 
Tudi na morskih in oceanskih ladjah je podobno. Čeprav so velika ladje opremljene tako zelo, da se zdi, da so povsem varne v viharjih, se vseeno zgodijo nesreče. Spomnite se velike križarke Costa Concordia, ki je pred leti nasedla zaradi neodgovornosti ladijskih krmarjev. Prva velikanska ladja Titanik je postala že legenda o tragedijah na morju.
Nevarnost na velikem genezareškem jezeru so doživeli tudi apostoli. Jezus jih je poslal same, da odrinejo na drugo stran obale, medtem ko je on razpustil množice, ki jih je pravkar nasitil ob pomnožitvi kruha in rib. Na goro je šel molit. Medtem se je čoln, v katerem so bili apostoli, oddaljil od obale.
Nastal je nepredvidljiv vihar. Jezusa ni bilo v čolnu, apostoli so bili sami. Zagrabila jih je panika. V paniki pa človek ne zmore ravnati razumno, kajti strah zablokira celotnega človeka. Časa ni bilo za premislek in trezne odločitve, kako ravnati z vesli. Niti Jezusa niso utegnili prepoznati, ki se jim je približeval, ko je hodil po vodi. Mislili so, da je prikazen. Apostol Peter je kar po vodi hotel stopiti do Jezusa. Pozabil pa je na svojo šibko vero. Zaradi močnega viharja se je zbal in podvomil ter se začel potapljati. V grozi je zavpil: ?Jezus, reši me!? In Jezus je stegnil roko ter ga rešil. Peter je bil deležen Jezusovega opomina: ?Malovernež, zakaj si podvomil?? (prim. Mt 14, 22-33)
Pred nekaj tedni sem srečal hrvaško družino, ki se je odpravljala na križarjenje po Sredozemlju. Njihov 12 letni fant Jakov se je tega zelo veselil. Njegova mama mi je pripovedovala, da so že enkrat bili na takšnem križarjenju in da mu je to zelo všeč. Najraje pa se smuka po restavraciji. Vsako jed bi rad poskusil. Starša ga opozarjata, da bo imel bolan želodec, saj so na morju. On pa se brani:  ?Moram poskusiti. Doma tega nimamo. Saj smo vse to plačali.? Pa sem tega fantka vprašal: ?Te nič ni strah? Kaj pa če se ladja prevrne? Kaj boš pa potem?? Odgovoril mi je: ?Hm, kaj pa naj. Za vrat se bom oklenil mame in očeta in klical: ?Jezus, pomagaj nam! To pa mora pomagati! Jezus že ne bo zatajil!?
Nek pilot, ki je pilotiral letala različnih svetovnih letalskih družb, mi je priznal, da so letala narejena tako, da je za njih najbolje, če so nenehno v zraku. Letalo mora biti čimmanj na zemlji, da se ne pokvari. Za letalske nesreče so skoraj stoodstotno krivi piloti ali pa slaba napačna navodila iz kontrolnih stolpov. Letalo redko odpove.
Da se je fantek Jakov pripravljen v hudi uri okleniti mame in očeta ter klicati Jezusa na pomoč, ga je moral nekdo za to vzgojiti. Ni kar sam od sebe prišel do takšne rešitve. Njegova mama mi je povedala, da vsak večer skupaj molijo večerne molitve. In kdo sta ta starša? Mama je profesorica hrvaškega jezika na srednji šoli v Zagrebu, oče pa je diplomat ? pred nekaj leti je bil konzul v Nemčiji.
Napovedal sem škofijski misijon z enim samim namenom, da bi se vsi ponovno in še bolj oklenili Jezusa. Čolni, v katerih plujemo, so precej razmajani. Viharji mnogih dogodkov so jih dodobra načeli. Naše družine so se zaletele v mnoge reči, ki ogrožajo njihovo varnost: množičen pojav izvenzakonskih skupnosti, nove oblike družin, kjer ni več očeta in mame, moralna zmeda, socialne stiske in še mnogo drugega. Vedno težje je poprijeti in krmariti družino.
Če pa smo se na življenjske viharje že navadili kot na normalno stanje, je brodolom neizbežen. Nihče več ne poprime za vesla.
Ne upam si niti pomisliti, kaj bi lahko pomenil tak brodolom: Ali smo doživeli razkroj družbe?
Ali je to propad življenja in začetek pustošenja smrti?
Ali je to propad zahodne civilizacije in vdor islama, ki pa je močan prav zaradi življenja, ki kar kipi po muslimanskih družinah?
Kje je rešitev?  To je veliko vprašanje, bratje in sestre!
Če je Jezus dejal, da smo kristjani sol in kvas, potem tudi drži, da pa vseeno zmoremo ukrepati. Ni treba gledati okrog nemoč drugih. Brodolomci ne smejo biti deležni obsodb, pomilovanja ali napadov. Brodolomci so preprosto potrebni pomoči.
Že na postni duhovni obnovi sem vam dejal, da nas papež Frančišek močno vabi k usmiljenju do vseh ljudi. Usmiljenje ne pomeni toleranco grehu, ampak pripravljenost na spreobrnjenje. Najprej sem usmiljen do sebe, zato se hočem spreobrniti. Nato sem usmiljen tudi do drugih in jim pomagati pri krmarjenju njihovega čolna do Jezusa. Ne zahtevam od njih spreobrnjenja, ampak jim samo pokažem na Jezusa.
Starši prav zaradi usmiljenja morate dopustiti, da se vas otroci oklenejo in prosijo pomoči. Pri tem imate priložnost. Ponovno jim pokažite na Jezusa in ponovno jih učite, da bodo klicali: ?Gospod, reši me!?
Pričujte vašim otrokom in ljudem okrog vas, da Jezus za vas ni prikazen na vodi, ampak resnično živi Bog, ki ga imate v srcu, ki ga srečujete v ljudeh, ki ga častite v sveti evharistiji, ki ga prejemate pri sveti maši in ki ga molite v vaših molitvah in ki ga spoznavate v Svetem pismu.
Veselje in prijateljstvo med možem in ženo, zavzetost za duhovno in tudi karitativno blaginjo župnije, predvsem pa poštenost v odnosih in poštenost do materialnih dobrin ? to je sol in kvas, ki druge spodbujata k posnemanju. Biti veselo in pošteno z ljudmi kaže pot k Jezusu.
Sveta ne bomo mogli spremeniti. Z veseljem in poštenostjo pa lahko spreminjamo naše družine in tudi župnije v močne in varne čolne, ki zmorejo kljubovati viharjem.
Škofijski misijon je samo sklic teh zdravih in varnih čolnov, da se strnemo skupaj in varno pljujemo na ono drugo stran obale, kjer se bomo zasidrali, da vstopimo v večno življenje.
Na tej poti bomo naleteli tudi na brodolomce Poberimo jih. Ne bojmo se. Naši čolni se ne bodo potopili. Mesta je dovolj za vse. Vsakemu Jezus izteguje svojo roko v rešitev, saj je prav zato prišel med nas, da nas reši in da vsi spoznajo, da je Božji Sin.
Gospod Jezus, usmili se nas in nas reši!

-amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof