Dragi ljudje, a vi sploh še potrebujete duhovnika?

petek, 23.06.2017

Tako pogosto sprašujem ob letošnjih vizitacijah župnij člane Župnijskih pastoralnih svetov. Zakaj takšno izpraševanje? Ko pregledujem knjige po župnijskih pisarnah, me še prav posebej zanimajo ?krstne, poročne in mrliške knjige?. Te tri knjige mi vse povedo o verskem stanju v župniji. Upad cerkvenih porok in krstov ter porast tistih, ki niso poročeni in dajo otroke krstiti in porast umrlih, ki so odšli s tega sveta v večnost brez zakramentov popotništva, pomeni, da se je v veri nekaj zelo izvotlilo: Mnogi ne živijo tega, kar oznanja duhovnik in mnogi ne prejemajo tega, kar nudi duhovnik. Gre namreč za Božjo besedo in svete zakramente. Izguba vere se skriva v tradiciji. Kaj to pomeni? Gremo k maši iz navade. Nesemo h krstu iz navade. Za otroke izsilimo birmo iz navade. Zahtevamo krščanski pogreb iz navade.  Preveč vsega je iz navade in premalo iz vere. Med navado in vero so se vrinili še dobro obiskani ?šanki? ob proščenjih, prilagajanje urnikov verouka in bogoslužja drugim prostočasnim dejavnostim.

Duhovnik kot oznanjevalec vere je izgubil smiselnost poslanstva. V bistvu mu je to bilo odvzeto od tistih, ki z vero nimajo nič, imajo pa opraviti mnogo s tistimi rečmi, ki danes vplivajo na podobo življenja ljudi. Smiselnost duhovniškega poklica je oskubljena na minimum. Za večino ljudi je duhovnik skupaj s pošto, policijo, šolo, zdravnikom in gasilci samo še del krajevne infrastrukture, ki pač bolj ali manj funkcionira v skladu s svojim značajem ali talenti v rečeh, ki jih tisti kraj dojema kot koristne. Za medije in javnost so zato samo še zanimivi tisti duhovniki, ki imajo še kakšno dodatno dejavnost, od katere bi pač nekateri ljudje radi imeli materialne koristi. Duhovno poslanstvo duhovnika mnogi smatrajo za nekoristno opravilo ? razen, ko se bliža prvo obhajilo, birma ali pogreb. Takrat pred duhovnika pridejo tudi tisti, ki sploh ne vedo, kam so vsa ta leta založili svojo vero. Ta uboga vera je sedaj zdelana kot luknjast plašč, ki so ga pozabljenega v omari molji dodobra zdelali. Ko se duhovnik sreča s prvoobhajanci, z birmanci in z njihovimi starši ter botri, ali pa s pogrebci, sreča mnoge, ki mu hočejo prikazati svojo vero, pa mu na žalost lahko prikaže samo versko zdelanost, ki so jo načela leta pozabe, brezbrižnost in celo grešno življenje.

Radi rečemo: Po duhovniki vera gor in po duhovnikih vera dol. Vendar bi k temu dodal: Tudi po ljudeh duhovnikova vera gor in po ljudeh duhovnikova vera dol. Obrekljivi in vedno nezadovoljni ljudje so mnogokrat vzrok, da peša vera duhovnikom. Plemeniti ljudje pa so močna opora veri duhovnikov. Verska in moralna brezbrižnost in pa demografski upad prebivalstva praznita cerkve. Na takšno interakcijo med sekularizacijo in demografskim deficitom nas opozarjajo tudi novomašniki. Vsako leto jih je manj. Letos bodo v Sloveniji posvečeni samo štirje duhovniki. Veseli smo teh štirih. Bog nam jih pošilja.

Župnijske pastoralne svete naše škofije že nekaj časa opozarjam, da v bližnji prihodnosti vse župnije ne bodo mogle imeti svojega duhovnika, ker ga na žalost nimam kje vzeti. Že pet let noben fant iz soboške škofije ni vstopil v bogoslovno semenišče, da bi postal škofijski duhovnik. Tudi to sem že slišal: ?Jaz ne grem za duhovnika, ker nočem, da bi mene ljudje tako obrekovali, kot moji doma obrekujejo župnika.? Duhovniki tudi nismo popolni možje in se na nas nabira kar precej prahu nepopolnosti. Duhovniška nepopolnost je bolj vidna kot tisto, kar je dobro in je kar dobrodošel izgovor, da ni treba hoditi k maši, da ni treba skrbeti za župnijo, da ni treba moliti za nove duhovne poklice, da ni treba slediti Božjemu klicu ?

Kaj napraviti? Marsikaj! Duhovniki moramo premisliti nekatere reči o sebi. Premisliti moramo, kako naprej z veroukom, krstom in birmo. Skupaj z drugimi ljudmi moramo premisliti, kaj nas v župniji dobesedno ?ubija in kaj poživlja?.  Vsi moramo premisliti, kaj je z našo vero. Če se v svojem premišljevanju ustavimo pri veri, je to dobro. Če pa mislimo, da je vera nepotrebna reč, potem pa nastopi logična posledica, da duhovniki nismo več potrebni. Tega si nekateri celo želijo, zelo želijo.

In tukaj se prične vse na novo: Nova evangelizacija, nova gorečnost v veri. Pred dva tisoč leti se je vse pričelo na novo in to samo z enajstimi apostoli, nekaj učenci in ženami. Ni razloga za paniko. Zaenkrat nas je še mnogo več. Kar je staro in dobro, naj ostane. Kar je novo in dobro, naj zaživi. Pridi Sveti Duh in v nas vžgi Ogenj svoje ljubezni!