Dobrovnik - duhovna obnova ŽPS - pridiga

sobota, 11.03.2017

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumfa pri sv. maši na postnem molitvenem srečanju članov ŽPS soboške škofije v Dobrobniku, 11. marca 2017

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi člani župnijskih pastoralnih svetov, dragi organisti in organistke!

Najbrž ni človeka, ki se ne bi razveselil daru ? ob rojstnem dnevu, ob godovnem dnevu, ob materinskem dnevu, ob življenjskih obletnicah, celo ob prejemu zakramentov krsta, birme, poroke in tudi duhovniškega posvečenja. Dar ima vedno namen izkazovanja ljubezni in spoštovanja. Dar pomeni skrb za pozornost do drugega. Če dar ni zastonjski, ni dar, ampak je opozorilo:  če jaz kaj darujem tebi, ti moraš darovati meni. Tako lahko dar postane obveznost in celo grožnja. Tako dar lahko postane podkupovanje, ki nekoga zavezuje k nehotenim ali nedovoljenim dejanjem. Takšen dar ponavadi imenujemo korupcija. Meja med darom in korupcijo je danes postala zelo tenka in je potrebno zelo veliko modrosti ter previdnosti, kdaj kakšen dar sprejeti ali kdaj kakšen dar zavrniti.

Največji dar je življenje, ki sproža proces darovanja drugih darov. Po starših nam je Bog namenil življenje za poslanstvo. Vsak človek mora odkriti poslanstvo s katerim on sam pomeni dar za druge in hkrati tudi drugim omogoči, da so tudi drugi njemu dar. Nekateri imajo velike težave: Navajeni so se samo darovati, niso pa navajeni, da bi se drugi darovali zanje. Te težave so največkrat opazne pri ženah in mamah, ki z nenehnim darovanjem možu in otrokom v zakonu in v družini nehote ustvarijo situacijo izkoriščanja, ki mu ni videti konca. To privede do skrajnega izčrpavanja, načenjanja zdravja in krhanja medosebnih odnosov.

Tudi v župniji se lahko dogaja, da se župnik ali kaplan ter nekateri njuni sodelavci nenehno darujejo za župljane, ki to vedno bolj razumejo kot samoumevno dolžnost. Vedno bolj slišimo opazke, da župnija postaja servis za tiste, ki vanjo nič ali pa zelo malo vložijo. Tako postaja razkorak med tistim, ki se darujejo za župnijo in tistimi, ki za župnijo ne napravijo nič ali bore malo vse večji. Med te razpoke med enimi in drugimi se počasi naseli očitanje, jeza, slaba volja in nemalokrat celo sovraštvo.

Tudi v samih skupinah, ki so dejavne v župniji lahko pride do podobnih razpok, ko so eni bolj dejavni drugi pa manj. Za duhovnike pa tudi za voditelje in člane skupin lahko taka razmerja postanejo naporna in včasih celo nevzdržna. Nemalo skupin je že razpadlo prav zaradi tega. Skupine životarijo ali razpadajo, jeza ali pa celo sovraštvo pa se širita po župniji.

Jezus nam danes spregovori o preseganju sebe. To je najbrž najtežje za vsakega človeka. Jezus je s svojo smrtjo presegel sebe, da ne bi umrl na križu. Dobro vemo za njegov strašni boj v Getsemaniju, ko je potil krvavi pot. Toda Jezus se je presegel in sprejel Očetovo voljo, da nas odreši na križu. Ko duhovnik postane duhovnik, mora preseči sebe, da ne bi postal duhovnik. Ko moški postane mož svoji ženi, mora preseči sebe, da ne bi postal njen mož. Ko žena postane žena svojemu možu, mora preseči sebe, da ne bi postala njegova žena. Ko oče in mati postaneta starša svojim otrokom, morata preseči sebe, da ne bi postala starša. Da bi postali nekaj, moramo vedno presegati sebe. Brez tega preprosto ni življenja in brez tega ni napredka. Isto velja za našo vero in druge nadnaravne in naravne kreposti. Da bi verovali, smo morali preseči sebe, da ne bi verovali. Da bi prišli v nebesa, moramo preseči sebe, da ne bi prišli v nebesa. Preseganje samega sebe pomeni križanje samega sebe.

Kdaj pride do krize v zakonu? Ko mož in žena nehata presegati sebe in tako nehati biti drug drugemu dar. Kdaj pride do kriz v župniji? Ko župnik in kaplan prenehata presegati sebe in nehata biti dar drugim. Kdaj pride do krize v župnijskih skupinah? Ko voditelji prenehajo presegati sebe in ko člani skupin prenehajo presegati sebe in tako nehajo biti dar drug drugemu. Kdaj pride do krize vere? Ko neham presegati sebe v zaupanju Bogu in tako neham biti dar Bogu.

V življenju je večkrat potrebno reči ?da? in je tudi potrebni reči ?ne?. Kdaj rečem drugim ?da?? Ko presegam sebe, da ne bi bil dar sebi in drugim in kljub vsem še vedno hočem biti dar sebi in drugim. Kdaj rečem drugim ?ne?? Ko presegam sebe, ko vidim, da je drugim moje početje všeč, v resnici pa to početje ni dobro ne zame in ne za druge. In takrat moram reči ?ne?!

Reči ?da? in reči ?ne? ob pravem trenutku in na pravem mestu, je velika modrost življenja. Ne morem priti do te modrosti brez intenzivnega duhovnega življenja in nenehnega preverjanja kako je z menoj in kako je z drugimi.

Kardinal T. Špidlik DJ pravi, da razlagalci Božje besede menijo, da beseda ?sovražiti? v Svetem pismu največkrat pomeni povsem nekaj drugega, kot to ponavadi mi razumemo. Beseda ?sovražiti? v Svetem pismu pomeni: ?Pusti ga na miru! Ne zmeni se zanj!? Ponavadi se zanimamo za tiste, ki so nam blizu ali tiste, ki jih poznamo. Kogar ne poznamo dobro, z njim nimamo opravka, ga ne pozdravljamo, oziroma ga niti ne opazimo. Jezus pa nam pravi, da so vsi, prav vsi, naši bližnji. Krščanska ljubezen gre onkraj osebne antipatije. Antipatija je vedno skrivnostna, saj se dostikrat v nas vseli brez pravega motiva, oziroma je posledica slabe vzgoje, je lahko znamenje celo primitivnosti ali trdoglavosti. Jezus nam je dal vzgled, kako premagovati antipatijo: ozdravljal je gobavce, za mizo je sedel s farizeji in grešniki.

Povsem naravno je, da ljubimo tiste, ki nas ljubijo. Toda komaj nas kdo razžali, ljubezen usahne in takoj smo pripravljeni na maščevanje oko za oko: ?Ti si to storil meni, zato bom jaz isto storil tebi.? Jezus pa pravi: ?Ljubite  svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo? (Mt 5, 44). In takoj k temu dodaja: ? (?) da boste otroci Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim? (Mt 5, 45). Tako kot sonce ne izbira na koga bo sijalo in na koga ne bo sijalo, tako tudi kristjan ne izbira do koga bo dober in do koga ne bo dober. Kristjan mora biti dar za verne in neverne ter za svete in grešnike. Sovražniki so v bistvu zelo pomembni za našo duhovno rast. Čistost naše ljubezni, ki ne pričakuje povratnega daru od ljudi, ampak samo od ljubečega Boga, se najbolj razodeva v odnosu do sovražnikov.

Slišali smo v meditaciji o letošnjem postnem pismu papeža Frančiška da je Božje beseda dar, ki nam ga daje Bog, da bi s pomočjo Božje besede odkrivali, kakor biti dar drugim. Brez Božje besede tega ne bomo mogli. Božja beseda je namreč živa in učinkovita in v nas dela velike spremembe. Kdor ljubi Božjo besedo in jo bere ter premišljuje, dobiva o sebi in drugih takšna spoznanja, kot jih ima o nas in drugih Bog. Gre za Božja spoznanja v nas. Bogataš očitno ni bral Božje besede in zato ni mogel videti v Lazarju nobenega daru za sebe. S tem, ko je bogataš bil brezbrižen do ubogega Lazarja, je bil v bistvu do njega sovražen. Brezbrižnost je sovraštvo. Brezbrižnost ni nedolžno nezanimanje za druge. Brezbrižnost je celo bogokletje. Brezbrižen človek se ne zanima za nikogar, niti za Boga. Kot smo lahko slišali je brezbrižnost bogataša zelo velika stala. Brezbrižnost do Boga in do Lazarja ga je stala nesrečne večnosti v pogubljenju.

Če se na našem Svetem pismu, ki ga imamo doma, slučajno nabira prah, je ta postni čas za nas tudi dar, ki nas spodbuja, da otresemo prah iz Svetega pisma in ga beremo, da Božja beseda v nas oživi in v nas prebudi nova spoznanja o sebi in drugih.

Naj nam naproti pride Sveti Duh in nam pomaga, da bomo budni in goreči do Božje besede.

- amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof