Črensovci: Sv. maša za pobite v 2. svetovni vojni in po njej - pridiga

petek, 11.09.2015

Nagovor murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa ob blagoslovu spomenika Živim in mrtvim v Parku spomina v Črensovcih ter sv. maša za vse padle med in po 2. svetovni vojni,  11. septembra 2015 v župnijski cerkvi Povišanja Sv. križa v Črensovcih


Spoštovani bratje in sestre!

Pred leti sem v kraju, kjer sem bil župnik, srečal ostarelega partizanskega poročnika. Med 2. svetovno vojno je bil ranjen v bojih na Dolenjskem, zato si je pri hoji pomagal s palico. Po vojni je imel zelo odgovorno službo v Ljubljani. Ustanovo, kjer je bil mnoga desetletja upravnik, vsi dobro poznamo. Njegovi znanci so mi zaupali, da toliko, kolikor ve ta človek o vojnem in povojnem času v Sloveniji, ne ve nihče. Ta partizanski poročnik je bil sosed stare podružne cerkvice, ki sem jo obnavljal. Z ženo sta mi zelo pomagala. Večkrat sta zidarje postregla z malico in pijačo. Vsi so ga imeli za velikega poštenjaka. Nekoč sem ga naravnost vprašal: ?Gospod, ali ste vi koga ubili v bojih?? Blago me je pogledal in dejal: ?Nikogar nisem ubil! Tudi v bojih sem streljal tako, da nisem ubijal ali koga ranil.? Povabil me je v svojo skromno mizarsko delavnico in odprl omarico. V njej so bila mizarska orodja. Vendar so bila za to omarico še ena, neopazna, vratca. Odprl jih je in na moje veliko presenečenje vzel iz omarice porcelanast kipec Matere Božje in dva porcelanasta svečnika. Partizanski poročnik mi je dejal: ?Zaradi tega kipca nisem ubijal!? Mati mi ga je dala na začetku vojne in mi položila na srce: 'Kjerkoli boš, ostani človek'!?

Biti in ostati človek! Nihče ne more natančno določiti, kaj je tisto, da nekdo ostane človek in kaj je tisto, da nekdo neha biti človek. Človek je skrivnost. Resnica o človeku je vedno samo ena: ali si dober ali nisi dober. Človek ne more bivati tako, da bi bil nekaj vmes. V sebi nosimo kali dobrega in kali slabega, ki nas izzivajo za odločitev. Biti dober, je odločitev in ne biti dober, je prav tako odločitev. Nihče se ne more izgovarjati, da je takšen kot je po naravi. Vsak je dober ali slab, ker je takšen postal. Za to se je odločil.

Biti in ostati človek, je poklicanost in dolžnost. V tej poklicanosti je veličina človekovega dostojanstva, ki je nedotakljivo in vredno vsega spoštovanja. V tej poklicanost pa je tudi dolžnost do osebnostnega razvoja.

Četrta Mojzesova knjiga nam predstavi dramo izhoda Izraelcev iz egiptovskega suženjstva. Bog je Izraelcem ponudil svobodo, vendar so se uprli. Niso hoteli postati narod. Raje bi ostali ljudstvo, zasužnjeno od egiptovskih loncev čebule in mesa. Kače, ki so se pojavile med Izraelci in jih pikale, so posledice zla, ki ga hotena zasužnjenost kliče nad ljudi. Bronasta kača na drogu je prapodoba križa. Kdor se je ozrl na bronasto kačo, ki jo je Mojzes obesil na drog, je bil rešen pred kačami (prim. 4 Mz).

Tudi Kristus je v Kalvarijo zabil križ, da bi nam tam povedal, naj bomo ljudje in naj ostanemo ljudje. Kristusa na križu je žejalo po človeškem usmiljenju. Namesto tega je dobil v srce udarec s sulico. Koliko ljudi danes prosi za usmiljenje! Množice beguncev, ki bežijo v Evropo, ne prosijo za nič drugega kot za usmiljenje. Ti ljudje nas gledajo in čakajo, da jih odžejamo in potešimo z usmiljenjem. Ne glede na to, kaj je vzrok za njihovo begunstvo, so sedaj tukaj in so v stiski! Jim bomo dali svoje srce ali pa jim bomo zadali udarec neusmiljenosti v srce? V beguncih Kristus ponovno trpi na križu in s križa kliče po naši človečnosti.

Begunska kriza Evropo pošilja na popravni izpit iz človečnosti, ki ga ni uspešno opravila med in po 2. svetovni vojni. Evropa še sedaj nima ustreznih odgovorov na tragiko, ki sta jo povzročila Berlinski zid in Balkanska vojna. Pojavljajo se skrajni nacionalizem, verski fundamentalizem in egoizem. Ta trojček je postal gojišče nestrpnosti in sovraštva, ki se po Evropi širi kot požar. Vrednote človečnosti so se razblinile. Na obzorju Evrope se izrisujeta propadli svetopisemski mesti Sodoma in Gomora.

Papež Frančišek je povabil vse župnije, samostane, cerkve, naj beguncem odprejo vrata usmiljenja. Zakaj?  Če se bojimo za svoje preživetje, je eno gotovo: ne bomo preživeli z zapiranjem meja in s postavljanjem novih zidov. Velja namreč evangeljska logika reševanja življenja. Kdor življenje izgubi zaradi Kristusa, življenje reši. Tu se postavlja vprašanje: Ali je rešitev življenja v ohranitvi tradicionalne Evrope ali pa v uresničitvi Jezusove zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega?

Spomenik našega rojaka, akademskega slikarja Štefana Hauka, ki je posvečen Živim in Mrtvim ima za nas pomembno sporočilo. Vsak od padlih v 2. svetovni vojni in po njej je imel mater in očeta. Vsak se je rodil, da bi živel. Vsak je imel nekoga, ki ga je imel rad in ga je čakal, da se vrne domov. Vsak je imel svojo življenjsko zgodbo, svoja pričakovanja, hrepenenja ter sanje o prihodnosti. Vsakega od teh pobitih je sprejela zemlja, ki še nikogar ni izvrgla iz svojega naročja. Čeprav je njihova smrt grozovita, ne smejo ostati pozabljeni, zasramovani in tako onečaščeni. Ne moremo presojati, kdo od teh je v življenju ostal človeški in kdo ni. Vsak človek je vreden življenja.

Apostol Janez nam danes v svojem evangeliju sporoča, da Bog ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal (prim. Jn 3, 27). Bog nam s križa ponuja življenje, čeprav smrt ves čas grozi. Grozne se te lobanje ob vznožju spomenika. Njihov votel pogled in zaničljivo režanje nam povedo, kako je smrt izzivalna. Smrt ves čas izziva življenje. Smrt poziva življenje na boj. S svojo agresivnostjo je smrt neizprosna do življenja. Smrt vedno nastopi dramatično in zmagoslavno. Toda prav takrat, ko smrt slavi zmago, se pojavi novo življenje.

Kristus je s svojim vstajenjem od mrtvih napravil smrt za prag, ob katerem si življenje obriše noge, ko  vstopi v večnost.

Tudi križev pot na Hotizi po sledeh poslednjih korakov Božjega služabnika Danijela Halasa na kraj njegove smrti, hoče povedati prav to: Preko smrti vstopamo skozi vrata življenja.

Otročiček na spomeniku Živim in Mrtvim raste iz mrtvaških lobanj. Predniki so padli, njihovo življenje pa ni uničeno. Iz prednikov klije novo življenje. Že ob rojstvu otročiček razširja svoje rokice v obliki križa. Staršem se zahvaljuje za življenje in prosi za usmiljenje, naj mu pomagajo biti in ostati človek.

Otrokova nemoč je podobna Kristusovi nemoči na križu. Prav v tej nemoči je vsa žlahtnost in neuničljivost življenja, ki ga je treba ljubiti, spoštovati in negovati vse od spočetja do njegovega naravnega prehoda preko praga smrti v večno življenje pri Bogu.

V otroški očeh se zrcali podoba samega Boga. Božanskost, ki se z vsakim rojstvom otroka pojavi med nami, nakaže tudi zlat obraz otročička na spomeniku. V otroku se Bog vedno znova sklanja k človeštvu in mu naznanja, da je življenje nepremagljivo.

Ob krstu prvi križ na čelu otroka, ob smrti pa poslednji križ na čelu umirajočega pomeni, da je Kristus blagoslov za vse stvarstvo in za vse ljudi, je zapisal zaslužni papež Benedikt XVI. v knjigi Duh liturgije.

Spomenik Živim in Mrtvim nas vabi, da se pokrižamo, ko gremo mimo te cerkve Povišanja sv. Križa v Črenšovcih in tako vstopimo v moč blagoslova Jezusa Kristusa. Pokrižajmo ljudi, katerim želimo blagoslov. Po križu lahko nase in na druge kličemo življenje.

Prisluhnimo, kaj je Múra šepetala bratom na njenem desnem in levem bregu?

murskosoboški škof