Blagoslov oltarja - škofova pridiga

ponedeljek, 08.10.2012

Rožnovenska Mati Božja ? klarise, Turnišče 7.10.2012 ? blagoslov oltarja v kapeli Marije, Matere Cerkve

Star pregovor pravi: ?Roke, ki zibajo zibko - vladajo svetu.?
Pomen pregovora je dvojen. Matere, ki imajo otroke imajo prihodnost. Njihovi otroci bodo telesno napolnili svet. Ravno tako pa ima prihodnost njihova družba, kultura, jezik pa tudi gospodarstvo. Drugi pomen pregovora pa je, da imajo matere večji vpliv pri oblikovanju svojih otrok kot kdorkoli drugi.
Dejstvo je, da je vpliv matere na svoje otroke zlasti v prvih letih njihovega življenja neprecenljiv.
Sodobna mlada mati je šla na seminar o starševstvu. Po predavanju je odšla k predavatelju in ga vprašala: ?Katera leta v otrokovem življenju so najpomembnejša za njegovo oblikovanje?? Predavatelj jo je vprašal: ?Koliko pa je vaš otrok star?? ?Pet let,? mu je odgovorila. ?Tecite domov!? ji je odvrnil. ?Zamudila ste pet najpomembnejših let v otrokovi vzgoji.?
Žal pa naša sodobna kultura materinstva ne ceni dovolj. Matere se kdaj počutijo nelagodno, ker družba pripisuje materinstvu nepomembno in lenobno vlogo.
Nelagodno se počutijo tudi zaradi pomanjkanja materialnih prihodkov v tistem času, ko bi jih družina najbolj potrebovala. Materi, ki pestuje v naročju otroka ne pomenijo vsi zakladi sveta več kot otrok. Otrok je podoba Boga.
Otrok se enkrat rodi, odraste, gre svojo pot in odide s tega sveta, vendar njegovo življenje se ne izgubi ali uniči. Vsak otrok se rodi za večnost. Kot se tudi ne pozabi in ne uniči vloga matere, ki je posredovala človeku to življenje. Vsaka mati ostaja svojemu sinu mati za vedno.
Velikega pomena materinstva so se naši predniki dobro zavedali, zato so tako častili tudi Marijino materinstvo. O tem nam pričajo povsod posejane njej posvečene cerkve. Zaradi pomembne vloge matere v zgodovini našega naroda: mati, ki nesebično sprejema življenje;... mati, ki modro svetuje, versko vzgaja;.... mati, ki je pripravljena vse žrtvovati za svoje otroke;.... mati mučenica...zaradi takšne matere  - je slovenski narod zlahka sprejel podobo Marije.
Previdnostno so naše sestre klarise to kapelo posvetile Mariji, Matere Cerkve. Tukaj se lahko zbiramo ob Materi Mariji in njenem Sinu Jezusu. Ko se tudi v tej kapeli daruje sveta maša, meč bolečina prebada Marijino Srce. Na skrivnosten način se ponavlja dogodek na Kalvariji, ko pred pobesnelo množico, ki neizmerno sovraži Jezusa in ga pribije na križ, Marija ostane njegova mati. Ni je sram.
Prvak apostolov Peter se je skril, drugi učenci so se razbežali. Toda Marija ostane pod križem. Njen otrok ostane njen, čeprav je obsojenec. Niti meč bolečin Marije ne more ločiti od Jezusa. Svojemu otroku se noče odpovedati v najhujši uri ponižanja, ko jo vsi smatrajo za mater zločinca.
Jezus ji je pred smrtjo namesto sebe podaril nas. Kakšna klavrna zamenjava je to! Ljudi, ki so ji pribili Sina na križ, sprejme za svoje otroke. Pa vendar nas nima nič manj rada kot svojega Sina Jezusa.
Blagoslovitev oltarja, ambona in sedež pomeni našo povezanost z Jezusom in Marijo. Na oltarju križa smo Mariji izročeni kot otroci. Ljubi nas, kot to zmore samo mati svoje otroke.
To sinovsko in hčerinsko ljubečo povezanost z Marijo in tudi med nami lahko ohranjamo z najlepšo od molitev: z rožnim vencem. Ko prihajam čez dan v to kapelo Marije, Matere Cerkve, z molitvijo rožnega venca okoli tabernaklja ovijamo venec rož, ki naj dehtijo Jezusu v zahvalo. Z molitvijo rožnega venca privezujemo svoje srce na Jezusovo in Marijino Srce.
Ko so leta 1995 po naročilu Kongregacije za zadeve svetnikov odprli krsto škofa Antona Martina Slomška, so našli jagode njegovega rožnega venca. Slomšek je rožni venec imel v rokah tudi kot duhovnik in škof. Dali so mu ga tudi v krsto z namenom, da bi mu bil kot zlata nitka iz labirinta tega življenja do nebeških vrat, kakor je Slomšek rad ponavljal v svojih spisih in nagovorih.
Tam pa naj bi mu bil kot "ključ" tistih vrat, katere nam je Jezus odprl s svojim življenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.
Blaženi škof Slomšek je bil dušni pastir in narodni buditelj z rožnim vencem v rokah in z zaupljivo molitvijo v srcu.
Geslo svetovnega gibanja Družinski rožni venec, ki vključuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec, se glasi: "Družina, ki moli rožni venec, ostane združena - narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir."

Molitev rožnega venca je lepo v verzih opisal Ivan Likar: "Vrvca črnih jagod vsak večer skoz prste je polzela, nanjo pa ljubezen silna prošnje vroče je vezala: za otroke, za moža, za ženo, za srečo pri živini in pri delu, za mir in zdravje in za konec vojne. Prav na koncu prošnjo še za duše v vicah. Glej, zato Slovenci v raju pod Triglavom smo ostali. Nezlomljivi smo Slovenci bili prav zato, ker smo molili, ker smo v rožnem vencu Jezusa, njegovo Mater na pomoč klicali; ker so naše matere, očetje vsak večer pred tabo na kolena pali in molili tiho, vdano, nezlomljivo."

Potrebno pa je stalno moliti za zdravo pamet, usmiljenje, solidarnost in enotnost. Molitev morda nima neposrednega vpliva na razvoj dogodkov v svetu in v naših družinah, trdno pa sem prepričan, da ima izjemno moč. To je duhovna sila, je moč duha, ki premaguje sovraštvo v srcih in na svet kliče delovanje in milosti Boga. Če se ljudje znajo povezati med seboj za sovraštvo, razprtije, vojne, pridobivanje dobička in bogastva, zakaj se ne bi še mi še povezali v molitvi rožnega venca za nas osebni in narodov blagor? Po župnijah v naši škofiji je več tisoč ljudi vključenih v Rože rožnega venca, kjer vsak član zmoli na dan vsaj eno desetko. Molitev rožnega venca prižiga luč v svetu, in preganja temo. Vemo, da nebesa na zemlji niso mogoča, smo pa odgovorni, da po svojih močeh prispevamo, da bo med nami čimveč lepega in božjega.

Sporočila iz Fatime in Lurda so zelo jasna. Marija nas roti, da molimo rožni venec za spreobrnjenje ljudi iz za vrnitev k Bogu.  Če molitve ne bo, svet nima prihodnosti. Več kot preveč je že znamenj, ki v naravi in v družbi nakazujejo, da se majejo naravne in tudi duhovne sile. Lahko bi rekli, da je rožni venec specialna, nujna molitev za rešitev bolnega človeštva. Če imamo v policiji, vojski ter pri gasilcih posebne enote za reševanje kriznih območij, potem lahko rečemo, da imamo v Cerkvi posebno enoto, molivce rožnega venca. V mesecu oktobru imamo dva pomembna namena: začetek leta vere in pa sinoda škofov o novi evangelizaciji. Stopimo skozi vrata vere z molitvijo rožnega venca za blagor vseh nas.   

                                                                                              + Peter Štumpf

                                                                                                soboški škof