Blagoslov Lazarjevega doma - pridiga

sreda, 14.05.2014

Nagovor škofa ordinarija dr. Petra Štumpfa ob blagoslovitvi Lazarjevega doma v Murski Soboti, 14. 5. 2014

 Danes je resnično dan, ki se ga veselimo! Dobri Bog se je tudi tokrat sklonil do ubogih, ki živijo med nami in jim po naših rokah podaril Lazarjev dom. Tudi v soboški škofiji se tako izpolnjuje želja papeža Frančiška, da naj bi škofje del škofijskih stavb namenili ubogim. V teh prostorih je bil nekdaj vrtec Lavra Vicunja, sedaj je Lazarjev dom ? najprej otroci, sedaj ubogi. Dokler bo tako, se soboški škof nima kaj bati za svojo škofijo. Otroci in ubogi so njeni zagovorniki pred Bogom in prosilci za njen obstoj in blagoslov.
Kdo je Lazar? V evangeliju dve osebi nosita to ime. Najprej ubogi Lazar iz Jezusove prilike, ki se je želel nasititi z drobtinami iz bogatinove mize, pa mu jih nihče ni dal. Psi so lizali njegove rane, ki jih je dobil zaradi revščine in bolezni. Umrl je Lazar, umrl je bogatin. Lazar je bile sprejet v večno življenje, bogatin pa je bil pogubljen v peklu (Lk 16, 19-31).
Nista revščina ali bogastvo tisti, ki bi odločali o naši večnosti, temveč odnos med bogatimi in revnimi. Priznam, da me je zaradi tega vedno precej strah. Jezus namreč v tej priliki o ubogem Lazarju natančno pove, kdo so tisti, ki jim je potrebno verjeti. Takrat so bili to Mojzes in preroki. Sedaj pa Jezus direktno misli name, na soboškega škofa. Kaj bo z mojo večnostjo, ko vem, da bodo tisti, ki so lačni, žejni, brez pravice, v bolnišnici ali v zaporu moji zagovorniki ali pa moji tožniki pred Bogom? Nisem sicer jaz država, ki bi morala skrbeti za blagostanje državljanov. Sem pa škof, ki moram dati neko spodbudo, nek vzgled, neko upanje vsem, ki so obupani. Jezus je oznanjal Božje kraljestvo, a je to oznanilo podkrepil z dejanji: ozdravljal je bolne, nasičeval lačne in obujal mrtve. Bil je sredi ljudi. Ni se skrival pred ljudmi in ni bežal od njihovi stisk.
Dostikrat pridigam, dajem spodbude, nasvete, ob praznikih izrekam voščila in dobre želje. Čutil pa sem, da vse te besede, morajo končno spremljati tudi neka dejanja.
Papež Frančišek nas škofe in duhovnike dobesedno rine k ljudem. Hoče, da dišimo po ljudeh. Samo tako smo lahko voditelji ali pastirji, ki vodimo k Jezusu.

Pred vrati stolnice se že pojavljajo ljudje, ki prihajajo tudi iz drugih držav. Prosijo miloščino. Pozimi sem kakemu dal topel čaj, kakšen sendvič. Vendar to so samo geste za pomirjanje vesti. Zaprosil sem škofijsko Karitas, njenega predsednika g. Jožeta Hozjana in tajnika, gospoda Jožeta Kocipra, ter stolnega župnika Gorana Kuharja, da preidemo k dejanjem. Na mestni občini Murska Sobota, predvsem pri gospodu županu mag. Antonu Štihcu in njegovih sodelavcih, Centru za socialno delo in drugih socialnih ustanovah, pri tajniku Slovenske Karitas g. Imretu Jerebicu in namestnici ravnatelja Škofijske karitas Koper go. Jožici Ličen, smo naleteli na široko odprta vrata.
Ideja je tako tudi s pomočjo vseh teh konkretnost postala ? in to praznujemo danes in to tudi blagoslavljamo danes. Beseda ni več samo beseda, ampak beseda je postala kruh in tudi zdravstvena oskrba. Sodelavci škofijske, soboške župnijske in drugih Karitas, prostovoljci bodo pomagali deliti ta kruh. K temu kruhu še en pomemben dodatek: Dr. Dejan Koveš, naš priznani zdravnik s sodelavci, pristopa k zdravljenju tistih, ki si ne morejo privoščiti zdravstvenega zavarovanja.
 Okrog Lazarjevega doma se je spletla veriga plemenitih ljudi, ki se je zelo povečala z mojstri zidarji, mizarji, pleskarji, mojstri za vodovodno in električno napeljavo, ključavničarji, z delavci javnih del in še s posamezniki, ki so prihajali pomagat. Ta veriga se je spletla v močno mrežo solidarnosti, za katero želim, da se nebi nikdar strgala.
Drugi Lazar, ki ga evangelij omenja, pa je Lazar iz Betanije, brat Marte in Marije, Jezusov prijatelj. V njegovo hišo je Jezus rad zahajal, da se je odpočil v domačnosti in gostoljubju. Lazarja je Jezus celo obudil od mrtvih (prim. Lk 10,38-42; Jn 11, 1-55). V današnjem, nekoliko tehničnem jeziku, bi lahko rekli, da si je Jezus v Lazarjevi hiši ?napolnil baterije?.
Oba Lazarja imata močno sporočilo za nas. Ubogi Lazar je zaradi revščine umrl. Ob sebi ni imel Lazarja iz Betanije, da bi mu pomagal in mu ponudil gostoljubje. Zato naj bo Lazarjev dom tukaj v Soboti, res  dom, kjer bodo ubogi našli nekoga, ki jih ima rad, ki jih sprejema, ki jim z veseljem nudi gostoljubje in ki jim priznava človeško dostojanstvo. Želim, da bi se tudi v tem, soboškem Lazarjevem domu, Jezus dobro počutil.
Dobri Bog naj sedaj blagoslovi te prostore in vse, ki bodo tukaj opravljali poslanstvo služenja!
 
+ dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof