Beltinci - srečanje kolednikov - pridiga

Koledniki ste imeli dvojno poslanstvo: oznanjevanje vesele novice, da je Jezus rojen in zbiranje darov za otroke v misijonskih deželah. Zbirati darove je potrebno, saj je še veliko ljudi, tudi otrok, ki nimajo osnovnih sredstev za življenje. Oznanjati novico, da je Jezus rojen, pa med nami ni potrebno. Kdo ne ve, da je Jezus rojen, da je Jezus med nami? To vendar vedo vsi!

Toda če bolje pogledamo, vidimo, da mnogi tega ne vedo. Če bi zares vedeli, kdo je Jezus, bi drugače živeli, bi vsako nedeljo bile cerkve polne, pa tudi ob delavnikih bi marsikdo prišel k sv. maši. Tudi več dobrega bi delali drug drugemu in manj slabega. Zato je potrebna služba kolednikov tudi danes med nami. Da oznanjate vsako leto znova: Jezus, Božji Sin, je med nami.

Koledniki posnemate svete tri kralje. Spoznali so posebno zvezdo na nebu, šli za njo, niso se bali napora, vztrajali so, iskali in končno prišli do Jezusa.

Še danes nas zvezda vodi k Jezusu. Ta zvezda ne sveti na nebu, ne sveti samo ponoči, temveč sveti dan in noč na zemlji, na prav posebnem kraju. Vidimo jo, pa je vendar večkrat ne opazimo, se ne zavedamo, kaj nam sporoča. Tudi v naših župnijah sveti ta zvezda, ki nam kaže pot k Jezusu. Ta zvezda se imenuje večna luč, ki gori v cerkvi pred tabernakljem.

Tako lahko tudi mi najdemo pot k Jezusu. Jezus nas čaka v cerkvi, v tabernaklju, v svetem Rešnjem telesu, v svetem obhajilu. Jezus v sveti hostiji je prav isti Jezus, ki se je pred dva tisoč leti rodil v Betlehemu, ki je trpel in umrl na križu. Isti Jezus pri sveti maši sprejema kruh za svoje telo.

To je poudarjal tudi Božji služabnik Danijel Halas. V letu svoje nove maše, ves v žaru mašniškega posvečenja in božje bližine, je v Marijinem listu zapisal: ?Pred dva tisoč leti je prišel Gospod v Betlehem in znova prihaja vsako leto, vsak dan v svoj novi Betlehem, v Sveto Rešnje Telo in iz njega v srce vsakega kristjana.?

Halas je zato zelo spoštoval in častil Sveto Rešnje Telo. Zato je pogosto prihajal v cerkev, vsaj za nekaj trenutkov, da je izkazal čast Jezusu, ki med nami prebiva. Iz te tesne povezanosti z Jezusom je črpal moč za svoje delo, za žrtve in tudi za največjo žrtev, za darovanje svojega življenja.

Večna luč v naših cerkvah je torej tista betlehemska zvezda, ki nas danes vodi k Jezusu. A so še druge zvezde, druge luči, čeprav manj svetle, manj opazne. A vendar dragocene in tudi vodijo k Jezusu. To so npr. verska znamenja po naših domovih: križi, svete podobe, jaslice, adventni venec, blagoslovljena jedila, sveče. Take zvezde, take luči so tudi ljudje, dobri, zvesti in požrtvovalni. Take zvezde so tudi naši slovenski vzorniki, svetniški kandidati, Božji služabniki in služabnice. Cela vrsta jih je in pridružujejo se jim še novi. Tudi iz naše škofije imamo dva Božja služabnika, poleg že omenjenega Danijela Halasa imamo še Božjega služabnika Alojzija Kozarja, ki je bil župnik v Odrancih in je z veliko ljubeznijo oznanjal evangelij in veliko pretrpel zaradi evangelija od ljudi, ki so nasprotovali Jezusu in Cerkvi. Take zvezde so svetniki, naši krstni zavetniki. Dovolj je na nebu zvezd, da lahko najdemo pot, da ne tavamo v temi. Samo oči je potrebno odpreti, se ustaviti, se zazreti v nebo.

Na pečatu predsednika ZDA je orel, ki v enem kremplju drži puščico (simbol vojne), v drugem pa oljčno vejico (simbol miru). Ko je postal predsednik Harry Truman, je naročil, naj pečat popravijo. Orel je namreč gledal na puščico. Truman pa je naročil, naj orel gleda na oljčno vejico. S tem je pokazal, da mora biti država usmerjena v mir, ne v vojno.

Kaj pa naša življenja? Kam so usmerjena? K Jezusu ali proč od njega? Po zgledu sv. treh kraljev glejmo na zvezdo, na znamenja, na dobre ljudi, na svetnike in se bližajmo Jezusu.

Lojze Kozar