Praznik sv. Štefana

sobota, 26.12.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sobota, 26.12. 2020 – soboška stolnica- sv. Štefan

Uvod v sveto mašo:

Dragi bratje in sestre!

Dan po božiču Cerkev obhaja god sv. Štefana, prvega mučenca. V tem starodavnem spominu nas Cerkev hoče opomniti na pomen rojstva za nebesa. Kdor je bil krščen, je bil v Svetem Duhu zaznamovan za pot v nebesa. Ta pot ni lahka. Na to nas na več mestih v evangeliju opozarja tudi Jezus. Na tej poti je potreben boj s hudim duhom, ki nam hoče preprečiti, da bi hodili po poti vere, in se nam zelo jasno razodeva v mnogih človeških hudobijah neznanskih razsežnosti. Svetovne vojne so samo skrajne posledice satanskega zla. Še prej pa se hudobija zla širi od srca do srca, kot koronavirus ali druga nalezljiva bolezen – neopazno, tiho in potuhnjeno, vendar pa učinkovito. Namen hudobije je škoditi nam vsem in nas dokončno pogubiti.

Vsako mučeništvo spremlja hudobija. Tudi Štefana so ubili hudobni ljudje. Pri tem so si ti ljudje vzeli pravico, da ga ubijejo v imenu starozavezne postave. Očitali so mu, da ne upošteva Mojzesovih zakonov. To pa je bil lažni očitek, ker pač Štefanovi ubijalci niso sprejeli Jezusa Kristusa kot Božjega Sina, ki se je učlovečil tudi zato, da  Mojzesove zakone dopolni z zapovedjo ljubezni do Boga in bližnjega.

Mi smo sprejeli Božjega Sina. Včeraj smo se veselili njegovega človeškega rojstva. To veselje naj v nas ostane. Če pa se je v nas ponovno vrnil greh, ga sedaj s kesanjem odpravimo in se tako pripravimo za vredno obhajanje svete maše.

PRIDIGA:

Ko v Sloveniji poleg praznika sv. Štefana praznujemo tudi praznik Dneva samostojnosti in enotnosti Slovenije, tudi naš pogled gre v preteklost, kako je bilo pred 30. leti, ko smo si na plebiscitu enodušno izglasovali lastno in samostojno državo in kakšni smo bili takrat ter kakšni smo danes.

Takrat smo bili enotni, danes pa povsem razdeljeni. Če bi takrat bili takšni, kot smo danes, nikdar ne bi prišli do lastne in samostojne države. Že samo misel na to, kako so žrtve in napori takratnih voditeljev sedaj povsem pozabljeni ali pa danes narobe razumljeni in razlagani, človeku zares jemlje voljo, da bi se še kakorkoli žrtvovali za to državo.

Veliki krivec za takšno stanje je nespoštovanje verske svobode. Ponavadi mislimo, da je to stvar zgolj politike. Pa ni. To je stvar ljudstva. Tudi v Sloveniji velik del ljudstva ne spoštuje verske svobode. Pa bi rekli, 'ja pa vsaj smo v Sloveniji večinoma kristjani'.

Če bi bili večinoma kristjani, bi naša vera vplivala na politično prepričanje in odločitve v državi, pa ne vpliva, temveč je obratno. Politično življenje in delovanje vpliva na vero kristjanov.

Vsekakor položaj krščanstva tudi v Sloveniji daje vtis, da je neizbežno v zatonu. Zdi se, da je krščanstvo blizu smrti. Tako rekoč povsod prevladujejo intelektualne in moralne navade sebičnega materializma, ki je povsem zavrnil krščanske vrednote. Še več, te vrednote celo razglaša kot ljudem kvarne in škodljive in zato sovražne. Nič v družbi ni več naklonjeno krščanstvu. Enostavno se ne moremo prisiliti v vero samo iz strahu pred posledicami njene odsotnosti. Kaj se bo zgodilo, če ne bo več krščanske vere? Kakšne bodo posledice? Jezus se je tudi vprašal: 'Ali bo Sin človekov, ko  bo prišel drugič, še našel vero na zemlji?'

Nihče se zaradi tega vprašanja ne bo spreobrnil. Definitivno smo vstopili v dobo po krščanstvu in kot vidimo tudi kulture, ki jo sedaj večinsko promoviramo in opevamo tudi slovenski kristjani, ne moremo pa se več vračati nazaj k tradicionalnem verovanju.

Dajem primer: Nek nekdanji član Odbora za podeljevanje Prešernovih nagrad, sicer tudi sam prepričan kristjan, mi je nekoč dejal: 'Gospod škof dr. Jožef Smej bi lahko prejel Prešernovo nagrado, če ne bi bil škof.' Torej če si škof ali duhovnik je napaka, družbena in kulturna napaka. Oseba ali pa nekaj, kar je povezano z verovanjem, nima več nobene vrednosti in pomena v javnosti in tudi v kulturi ne.

Lansko leto so v parlamentu na široko in dolgo razpravljali o predlogu pomurskih poslancev, da bi malo dvorano parlamenta poimenovali po duhovniku in narodnem voditelju, doma iz Bučečovec v župniji Križevci pri Ljutomeru, dr. Matiji Slaviču. Ta duhovnik je bil dvakratni rektor Ljubljanske univerze. Bil je odličen profesor Svetega pisma. Bil je odličen politik in pogajalec na mirovni konferenci v Parizu leta 1919  in ima največ zaslug, da je bilo Prekmurje po 1000-letni vključenosti v Madžarsko, pred 100. združeno z matično Slovenijo. Toda slovenski parlament ni hotel poimenovati ene od svojih dvoran po njem. Je pač bil dr. Slavič duhovnik, in zato tam njegovo ime ni dobrodošlo. Ne morem se ogniti vtisu, da je bilo s to zavrnitvijo ponižano celotno Prekmurje, pa tudi Prlekija, saj je dr. Slavič bil Prlek. Ne gre za promoviranje katoliških simbolov v slovenskem parlamentu. Gre za priznanje vrednot, ki jih je katolištvo tudi samo pomenilo, še posebej pa v boju za narodne vrednote in enotnost Slovenije. In tega priznanja politika slovenskemu katolištvu na sposobna dati. Zakaj? Zato ker ji to dovoljujejo ljudje, ki so vsesplošni podporniki te politike, ki ji tako omogočajo njeno protikatoliško razpoloženje.

Podobno zadrego smo občutili tudi ob 100-letnici rojstva velikega Slovenca, nekdanjega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Brez njegove mednarodne veljave in pomoči, bi nam pri naši osamosvojitvi pred 30. leti šlo dosti težje in slabše. Reference in poznanstva nadškofa Šuštarja pa so nam odpirala vrata tam, kjer se sicer ne bi odprla ali pa bi se odprla pozno, morda celo tudi prepozno. Sedanji spomin nanj, ob 100-letnici rojstva je bil razen simpozija in omenjanja v katoliških medijih, zelo skromen. Srbski rek 'Vse to bo narod pozlatil', v Sloveniji ne velja. V Sloveniji zasluge narodnih velikanov narod pozablja. Še posebej hitro pa pozablja, ko gre za katoličane.

Škofje, nekateri duhovniki in nekateri verni laiki se že dolgo zavedamo, da je Cerkev že v puščavi, vedno bolj v izoliranosti in v utišanem glasu. Nato se pripravljamo že dlje časa. Vendar pa se je kar naenkrat zgodilo neprijetno presenečenje. V puščavi se sedaj ni znašla samo Cerkev. V puščavi se je naenkrat in povsem nepričakovano znašel ves svet. Za Cerkev puščava ni katastrofa, ker ima izkušnjo s puščavo. Cerkev je vedno imela puščavnike, ki so za Cerkev zmeraj pomenili svežo sapo. Duhovno življenje in modrostni spisi puščavnikov so Cerkvi zmeraj dovajali svežo sapo Svetega Duha.

Tudi mi smo izolirani, čeprav nehote, pa vendar smo po naših domovih, kot puščavniki po votlinah. Vendar tudi povezani med seboj preko v molitvi, premišljevanju, prebiranju Božje besede in tudi v prenosu te svete maše…

To je znamenje, da se tudi v teh časih Cerkev ne da, kar tako. Je znamenje navdihov Svetega Duha, ki išče nove poti pri oznanjevanju evangelija in pri širjenju Božjega kraljestva v teh novih razmerah.

Ker sta se Evropa in Amerika zaradi sebičnega materializma odrekli krščanstvu, se naša civilizacija spreminja, morda se celo ruši. Nastale so napetosti, ki jih zahodni svet in tisti deli sveta, ki so povezani z njim, nikakor ne morejo premostiti. Kdor v teh tektonskih premikih ne bo zmogel sprejeti puščave kot svojega doma, v katerem bo iskal Boga, da bi ga našel, poslušal in mu sledil, ne bo zmogel obstati v veri. Potrebna bo zavestna odločitev za takšne korake. In teh korakov se učimo.

Ko se danes Bogu zahvaljujemo za samostojno državo Slovenijo, ga prosimo tudi za pomoč, da bi bilo med nami več edinosti tudi glede naših verskih pravic in da bi zmogli več volje in poguma, da se tudi glede tega bolj jasno in pogumno postavimo na stališče. Ne gre zgolj za naše pravice. Gre preprosto za Jezusa. Saj veste tisto Jezusovo opozorilo: 'Vsak, kdor bo mene priznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred nebeškim Očetom'… Priznati Jezusa povsod: doma in drugod, pri sebi in pred drugim, pomeni moj in tvoj obstoj sedaj in v večnosti.

Sveti Štefan, prosi za nas pri Bogu.

- amen