Večne dobrine zdaleč presegajo izgubljeno življenje zaradi Kristusa

četrtek, 26.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Četrtek, 26.11. 2020 – soboška stolnica- 34. navadnega tedna

Večne dobrine zdaleč presegajo izgubljeno življenje zaradi Kristusa.

Evangelij nas danes še posebej močno vabi k razmišljanju o minljivosti sveta. Najbrž med nami ni nikogar, ki ne bi vsaj kdaj pomislil na konec sveta in si v svoji domišljiji skušal predstaviti to kozmično katastrofo. Po strahotnih dogodkih v svetu, ki se dogajajo, se nam konec sveta niti ne zdi ne vem kako daleč. Seveda pa nihče ne ve, kdaj bo konec sveta dejansko nastopil, to ostaja skrivnost, ki jo je Bog pridržal zase.

Gospodov dan, dan njegovega novega prihoda, bo pomenil konec tega časa. Božja moč in njegovo veličastvo se bosta razodela. Takrat bomo jasno vedeli, kaj velja in kaj bo ostalo. Se lahko tega trenutka veselimo? Poslednji dan se je namreč že začel: Bog vodi in usmerja našo zgodovino že sedaj.

Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva; tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan.

Jezus nas s svojo napovedjo konca sveta noče strašiti. Povedati nam hoče, da bo vse kar je minljivo in slabotno, nadomeščeno z neminljivim in popolnim. Minljivi svet bo prešel, vse kar je bilo v njem dobrega in žlahtnega, pa bo preobraženo za novo, neminljivo življenje.

Jezus nikoli ne igra na karto strahu. Pač pa želi zbuditi v človeku tisto, kar je v njem najboljšega in plemenitega: to pa ni strah, ampak ljubezen, zaupanje, prijateljstvo. Vi ste moji prijatelji, pravi svojim učencem.

Strašenje in strahovanje – to je vedno slaba vzgoja. Bog zagotovo ne želi prestrašenih ljudi, ampak trezne, pokončne, pogumne, poštene, delovne, upanja in veselja polne ljudi.
Zato tudi danes Cerkev nasproti vsem prerokbam o koncu sveta izgovarja besede upanja in poguma in te besede postavlja na Kristusa.

Sodni dan bo gotovo dan resnice.
Tedaj se bo dokončno razkrilo, kaj vse  je v posameznem človeku dobro ali  slabo. Tedaj bo moral vsak človek dati Bogu odgovor za vsa svoja dejanja in vse svoje opustitve dobrega. Bog bo razsojal v svoji pravičnosti in svetosti, v svojem usmiljenju in milosrčnosti.

Zato smemo upati na Božje usmiljenje tudi tisti, ki nam ne uspe vedno biti dober, nesebičen in zvest, pa se vendarle trudimo, da bi spolnili Božjo voljo in Božji načrt z nami. Večno življenje ne čaka samo svetnike, temveč tudi tiste, ki se po svojih močeh trudijo za pošteno življenje. Kdor ljubi Boga in si prizadeva živeti v skladu z evangelijem, je lahko prepričan, da bo v trenutku srečanja z Bogom njegov zagovornik Kristus sam. On nam bo vse, kar smo storili komur koli kaj dobrega to štel, kakor da smo storili njemu samemu.

V času preganjanja Jezus od nas pričakuje stanovitnost v veri. Prav nič se ne zgodi brez njegov dopustitve. Tudi če bi za vero izgubili življenje, bo naša stanovitnost pretopljena v večne dobrine, ki presegajo celo izgubljeno življenje.

Jezus nas ne tolaži nas z obljubo, da nas bodo ljudje še dolgo pomnili in nas nosili v srcu. S tem tolaži svet svoje smrtnike. Jezus obljublja neizmerno več: večno življenje.

Misel na konec sveta, oziroma misel na konec našega zemeljskega življenja, naj bo za nas izziv k razmišljanju o globoki smiselnosti našega bivanja, izziv za doslednejše življenje po veri, izziv k zvestobi Božji besedi, kajti samo s svojo stanovitnostjo v dobrem si bomo pridobili neminljivo, blaženo življenje v nebesih.

Vztrajati je treba, upati in verovati, kajti kdor je v svojem srcu sklenil, da hoče postati Božji prijatelj, naj se trudi svoje življenje usmerjati proti pravemu cilju, ki mu Bog daje smisel in pomen.

Toliko stvari bi nas želelo oddaljiti od Boga, a vztrajati je potrebno, ko je najhuje, ko mislimo, da smo sami in je Bog zelo daleč.

Za kaktuse velja, da se razcvetijo takrat, ko nimajo nič vode, ko so popolnoma suhi, ko morajo delovati iz sebe. Tudi kristjan je najmočnejši takrat, ko ga je vse zapustilo, ko se znajde v duhovni puščavi, sam s svojim Bogom.

Želim vam in sebi takega upanja in poguma!