Svečnica - Dan posvečenega življenja v škofiji Murska Sobota

Na dan posvečenega življenja smo se redovnice in redovniki v škofiji Murska Sobota letos zbrali v Veržeju, 2.2.2008 ob 09.30. uri. Skupaj s škofom in z verniki tamkajšnje župnije smo v molitvi, pesmi in lepem sodelovanju pri sv. maši proslavili Boga in se Mu zahvali za dar Bogu posvečenega življenja.
Beseda našega pastirja Marjana Turnška nas je zopet osrčila in potrdila.
V murskosoboški škofiji nas – redovnic in redovnikov ni mnogo po številu, vendar smo preko pričevanja skupnega življenja in po zaobljubah uboštva, čistosti in pokorščine zgovorno znamenje v današnjem svetu, ki propagira le trenutne užitke in minljivo srečo človeške moči ter bogastva.
Obhajati praznik darovanja v templju, je v pridigi povedal škof msgr. dr. Marjan Turnšek,  pomeni dati se Bogu. Vsako življenje prihaja od Boga in pripada Bogu. Daritev v templju ne pomeni, da Bog želi nekaj zase, da nas hoče usužnjiti ali kakorkoli omejevati. Nasprotno. Redovnice in redovniki smo po škofovih besedah kažipot in zgled, kako v polnosti živeti podaritev, h kateri Bog kliče vsakega človeka, da bi ga osrečil. Tako so redovniki izpolnjeni ljudje, srečni, nikakor ne zavrti ali nesvobodni.
Škof Turnšek, ki si želi še več redovnikov v svoji škofiji, nas je povabil, naj se prepoznamo v podobi starčka Simeona in prerokinje Ane, o katerima smo brali v evangeliju; naj torej čakamo in hrepenimo po božji bližini kakor Simeon ter posnemamo Ano, ki je v svojem vdovstvu vztrajala v templju noč in dan ter s slavljenjem Boga osmislila in izpolnila svoje življenje.
Ob koncu slovesnosti je škof Marjan vsem izročil pozdrave sv. očeta, ki ga je skupaj s slovenskimi škofi srečal na nedavnem obisku ad limina in posebej podčrtal pomen pričevanja življenja v skupnosti v tem letu družine, saj se danes mnoge naše družine srečujejo prav z dvomom, ali je sploh mogoče živeti skupaj. Čeprav redovne skupnosti niso idealne, so pa v tem zgovorno znamenje in svetal zgled.

Po slovesni maši, med katero smo redovnice in redovniki obnovili svoje redovne obljube, smo se v prijetnem druženju s škofom in med seboj zadržali še v Salezijanskem zavodu Marijanišče.