Sv. maša za delavce in kmete - pridiga

ponedeljek, 02.05.2016

Pridiga murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši za delavce in kmete, 2. maja 2016 pri sv. Vidu v Strehovcih

Dragi bratje in sestre!

Prejšnji teden nas je prizadela pozeba. Poljščine, sadna drevesa in trte so prizadeti v veliki meri. Nekaj od tega se bo obnovilo in bo ponovno zraslo. Veliko pa ne. Vremenski pojavi so iz leta v leto bolj skrajni. Iz velike vročine padec v mraz in obratno. Zjutraj pozeba, popoldne pa že zopet vročina. Danes kratki rokavi, jutri že zimske bunde. Takšni pojavi niso novi. Na daljša obdobja so se vedno pojavljali in najavljali spremembe na Zemlji. Tako so prihajale in minevale zemeljske dobe. Prihajale in odhajale so rastlinske vrste in živalske vrste. Ta prihajanja in odhajanja v daljno zgodovino zemlje, so zato zanimiva za geologe, za botanike in zoologe.

V tem prihajanju in odhajanju zemeljskih dob pa se je nekoč pojavilo človeštvo. Ne vemo, kako in kdaj. Vemo samo, da se je človeštvo rodilo drugače, kot se je rodilo vse ostalo, kar je živega ali pa pojavilo, kar je neživega. O nastanku človeštva govori mnogo teorij. Nekatere teorije o nastanku človeštva so celo politično zmanipulirane, da bi obranile ideologije, ki nasprotujejo temu, da je Bog stvaritelj vsega, kar obstaja. Takšne teorije se izdajajo kot zlagane. Zmeda o tem, kako je nastal človek, nikdar ni bila tako velika, kot je danes. Darwinova evolucija o nastanku človeka ne velja več. Opice so še vedno opice in niti približno ne govorijo več ali bolje, kot so pred milijonom let. Še vedno ne vedo, kako so se lahko hkrati fosilizirali odtisi človeških stopal in stopal dinozavra. Še vedno ne vedo pojasniti jamskih poslikav človeka in dinozavrov skupaj. Kako so lahko našli kosti dinozavra, v katerih so še ostanki mehkih tkiv.

Evolucija obstaja, vendar znotraj zvrsti organizmov kot mikroevolucija. Na primer: med psi prihaja do dednih sprememb po naravni poti, a konj ne more nastati iz psa! Iz opice ne more nastati človek. Iz neživega ne more po naključju nastati živo.

Berilo iz prve Mojzesove knjige jasno pove, da ljudje nimamo naravnega izvora, ampak imamo Božji izvor. Ljudje imamo Božjo podobo. Imamo neumrljivo dušo in razum. Ljudje živimo kot moški in kot ženske. Tega si ni mogoče izbirati. To je danost od Boga. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Bog nam je dal oblast, da pametno in odgovorno gospodujemo z Zemljo. Ni pa nam dovolil, da uničimo Zemljo.

Kako bedne so špekulacije, da bomo itak čez nekaj desetletij odfrčali na Mars in to ubogo, zasmeteno in do konca zastrupljeno in popackano Zemljo prepustili samoti ali pa nekim Nezemljanom, ki bi se mogoče priklatili k nam iz daljnega vesolja. Ljudje nismo ustvarjeni za Mars. Ljudje smo ustvarjeni za Zemljo. Na Zemlji živimo in na Zemlji bomo živeli ali pa bomo na Zemlji propadli. Ta majhna Zemljica je naš edini domek. Tukaj se moramo dobro počutiti. Tukaj moramo zdravo živeti. Tukaj si moramo znati deliti skupni prostor bivanja. S pravično razdeljenimi dobrinami na Zemlji lahko mirno preživi 18 milijard ljudi.

To se zdi nemogoče. Zakaj? Zato, ker na svetu ni pravične razdelitve dobrin. Svetovno demografsko politiko kroji 60 korporacij, ki imajo v rokah praktično vse bogastvo tega sveta. Če je v povprečju letni proračun Slovenije 9,5 milijard evrov, je letni proračun teh korporacij v povprečju 700 milijard evrov. Nekatere korporacije imajo letni proračun od 1000 do 1500 milijard evrov. Na čelu vsake korporacije je vedno samo en človek. Svet je torej v rokah 60-tih ljudi.

Na svetovnem vrhu o podnebnih spremembah v Parizu se praktično niso mogli zmeniti nič pametnega. Niti za stopinjo niso mogli znižati povprečno temperaturo ozračja, ki ga z onesnaževanjem segrevamo do to mere, da se tali polarni led. Korporacije tega niso dovolile, ker bi utrpel njihov zaslužek z energetskimi viri, trgovino in tehniko.

Zakaj je prišlo do begunsko migrantske krize? Zato, ker so svetovne korporacije od držav, kjer je sedaj največja kriza, ki grozi svetovnemu miru, za svoje energetske vire pobrale še tistega malo hrane, kar so ga severno afriške države in države bližnjega vzhoda pridelali zase. Nemiri so nastali zaradi pomanjkanja hrane, ki so pa prešli v vojna stanja in terorizem, ki grozi celemu svetu.

Bog je položil v naravo neverjetne moči in načine preživetja. Narava je neuničljiva. Narava se obnavlja na dolge teke. Tudi če bi vse atomske bombe, ki obstajajo na tej Zemlji uničile naravo, bi se ta v milijonih letih obnovila.

S človekom pa je drugače. Doba človeškega življenja na tej Zemlji je 70 let. Če smo krepki pa 80 let. Če v trenutku ali pa v zelo kratkem obdobju izgine en rod, izgine vse človeštvo. Popravnega izpita o našem obstoju in preživetju potem več ne bo. Ostala bo Zemlja brez človeštva. Če bomo uničili naravo in izpraznili Zemljo, lahko upamo, da bomo vredni nebes?

Med ljudmi se precej šušlja o koncu sveta, o Apokaliptičnih jezdecih, ki že grozijo človeškemu rodu. Spremembe v naravi sprožajo tudi spremembe pri ljudeh. Spremembe pri ljudeh, sprožajo spremembe v naravi. Papež Frančišek je napisal celo okrožnico Hvaljen, moj Gospod, v kateri zelo jasno opozarja na našo odgovornost do skupnega doma na naši Zemlji. Papež hoče vse ljudi opomniti, da moramo biti usmiljeni tudi do narave. Usmiljenje med ljudmi in do ljudi ne more izključevati usmiljenja v naravi in do narave. Usmiljenje ne dela izbir. Usmiljenje ne izbira med kvalitetnim in nekvalitetnim življenjem. Usmiljenje ne dela razlike med tem, kaj bolj koristi in kaj manj koristi. Usmiljenje ustvarja ravnovesje med ljudmi in ustvarja ravnovesje tudi v naravi. Usmiljenje do ljudi ne odreka usmiljenja tudi živalim. Usmiljenje do živali, še prej zahteva usmiljenje do ljudi.

Usmiljenje zahteva zdravo okolje. Kako naj bodo otroci usmiljeni, če ne znajo tekati po travnikih, se veseliti lepih rož, opazovati ptic, poslušati ptičjega petja, se čuditi zvezdam na večernem nebu? Otroci, ki vsega tega ne znajo, niso okusili lepote stvarstva. Zato ne čutijo nobene odgovornosti do stvarstva. Preprosto v sebi nimajo tankočutnosti, da bi lahko bili usmiljeni do narave.

V evangeliju smo slišali, da so rojaki Jezusa prepoznali kot tesarja. Če ne poznaš gozda, ne moreš biti tesar. Če ne veš, kdaj je najbolje, da drevo posekaš, da lahko narediš kvalitetno streho, ne moreš biti tesar. Če ne veš, kakšen les je najboljši in najbolj primeren za streho, ne moreš biti tesar. Mnogo stvari moraš vedeti, da si tesar. Mnogo stvari moraš vedeti, da si lahko gozdar, kmet, delavec, vinogradnik, sadjar in podobno. Poznati moraš naravo in negovati moraš naravo. Do narave moramo gojiti usmiljenje, da lahko iz narave jemljemo vse to, kar nekateri potrebujete za vaš poklic in kar potrebujemo za naše kvalitetno življenje. Narava nas vedno preseneča. Če smo do narave usmiljeni, nas tudi bogato obdari.

Tudi usmiljenja se moramo učiti. Kdor po naravi ni usmiljen, se lahko usmiljenja navzame od drugih. Do sebe smo najlažje usmiljeni tako, da se učimo skromnosti in ponižnosti. Ko vidimo, da vsega ne zmoremo in tudi ne smemo vsega storiti, postajamo do sebe bolj prizanesljivi, bolj usmiljeni. Do drugih smo najlažje usmiljeni, ko v njih gledamo svojo nemoč. Zakaj bi druge obsojal, če pa sem sam potreben usmiljenja drugih.

Papež Frančišek pravi, da je Božje ime Usmiljenje. Bog je z nami usmiljen povsod in vedno. Kaj lahko storimo v tem neusmiljenem svetu? Samo to, da smo usmiljeni in storili smo vse, kar moramo storiti.

Sveti Jožef je bil usmiljeni ženin Device Marije. Bil je tudi usmiljen do Jezusa. Ker je bil Jožef usmiljen, je storil vse, kar je Bog od njega pričakoval.

Sveti Jožef Delavec, prosi za nas pri Bogu, da nam ne bo zmanjkalo blagoslova, usmiljenja in zdravih sadov zemlje ter pravičnih sadov dela naših rok.

+ msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof