Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Katere po vrsti bodo Stopinje 2021 ?
  30
  40
  48
  50
  53
  60
  77
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  avgust  september  oktober  november  december  

Spravni dan - škofova pridiga

petek, 21.08.2015



Pridiga murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na spravnem dnevu in Halasovem shodu v Veliki Polani, 21. avgusta 2015



Dragi sobratje duhovniki in bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Današnje zbiranje pri Božjem služabniku Danijelu Halasu, tukaj, v Veliki Polani, ima poseben značaj. V soboški škofiji tako obeležujemo konec II. svetovne vojne in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Vse velike reči se ponavadi obeležijo z lepimi in slovesnimi dogodki. Ko pa ti dogodki minejo, pa hitro nastopi čas, ki s seboj prinese preizkušnjo. Tako je tudi s prekmursko zgodovino. Na eni strani veselje Slovencev, da smo postali del slovanskih narodov, na drugi strani žalost Madžarov, da so ostali izven matične domovine. Ena in drugi stran sta se dobrih dvajset let zatem znašli v vrtincu druge svetovne vojne, ki je uničila življenje skoraj petstotim ljudem iz Pomurja. Eni so umirali zato, ker so bili Slovenci, drugi zato, ker so bili Madžari, Judje, Romi in Hrvati. Nekateri pa so umirali preprosto zato, ker so bili kristjani. Nobena nasilna smrt ni opravičljiva, ni logična, ni smiselna in zato tudi ni sprejemljiva. Vojna je vedno najhujši izraz razkrojenosti človeškega duha in njegove podivjanosti. Vojna je kot nenadni mraz, ki pomori razcvetela drevesa, zgodnja žitna polja ali prve rože na vrtovih. V takih primerih ni letine ali pa je zelo slaba. Seveda so posledice vojne mnogo hujše. Eno je umiranje žrtev, drugo pa je, kar to umiranje pusti za seboj:  razbite družine, uničene domove, prazna polja, predvsem pa ranjena srca, ki se nikakor ne morejo obnoviti celo v rodovih, ki pridejo na ta svet še mnogo let po vojni.

Danes Cerkev obhaja god sv. papež Pija X. Ta papež je bil zelo žlahtna osebnost. Imel je tenkočuten značaj. S solzami v očeh je kot beneški patriarh Sarto, v poletju 1903, zbor kardinalov prosil, naj ga ne volijo za papeža. ?Sem nezmožen in nevreden. Pozabite me!? Ko so ga vseeno izvolili, je izvolitev sprejel s prošnjo navzočim kardinalom za sodelovanje: ?Pomagajte mi, prosim vas, pomagajte mi!? Novi papež se je zavedal težavnosti časa. Evropa je bila tedaj razdeljena.
Avstro-ogrsko cesarstvo in ostale evropske vladavine so bile v hudem medsebojnem nasprotju. Tudi v Cerkvi ni bilo potrebne enotnosti. Boj med tradicijo in modernostjo je bil zelo zaostren. Pomiriti takšna nasprotja je bilo zelo težko.

Papež Pij X. je postavil za geslo svojega pontifikata besede apostola Pavla: ?Vse prenoviti v Kristusu? (Ef 1, 10). Papeža je odlikovala izredna vnema za Kristusa in neumrljive duše. Pri tem delu so mu upravičeno nadeli priimek ?ignis ardens? živi ogenj. Pospeševal je vse tiste ustanove in organizacije, ki naj bi pripomogle k poglobitvi notranjega življenja vernikov. Najbolj znamenit je papež Pij X. kot evharistični papež. Iz ljubezni do otrok, ki jim je hotel približati Jezusa, je leta 1910 izdal znameniti odlok o zgodnjem sv. obhajilu. Zaradi tega odloka je naš prekmurski duhovnik, Jožef Klekl st. že istega leta izdal molitvenik Hodi k oltarskomi svestvi, s katerim je med ljudmi močno poživil zakramentalno življenje. Praktično takrat v Prekmurju ni bilo katoliške družine, ki ne bi imela tega molitvenika.

Papež Pij X. je zelo jasno čutil bližajočo se prvo svetovno vojno. Pogosto je dejal: ?Vojska bo!? Ko je vojna izbruhnila je priznal: ?Trpim za vse tiste, ki umirajo na bojiščih. Trpim za njihove duše. Trpim za njihove družine. O ta vojna, čutim, da bo to moja smrt. Moji ubogi sinovi. Rad bi žrtvoval svoje revno življenje, da bi preprečil bolečine tolikim ljudem.? Vojna mu je strla srce, ki je nehalo biti 20. avgusta 1914. Glas o njegovi svetosti se je med ljudmi širil že za časa njegovega življenja. Danes počiva nestrohnjeno telo sv. papeža Pija X. pod stranskim oltarjem v cerkvi sv. Petra. Papež Pij X. je med ljudi, ki so bili v vojni razdeljeni zaradi sovraštva, pošiljal samo eno sporočilo: ljubezen.

Kako je mogoče postaviti ljubezen naproti vojni, ko takrat vse kar kriči po maščevanju, po zadoščevanju, po ločevanju med naše in vaše, po razsojanju kdo je napadalec in kdo je žrtev? V takem stanju se ljubezen zdi kot nekakšna nebodigatreba nadloga, ki nikomur ne koristi, še najmanj tistim, ki jim je vojna vzela najdražje ali pa porušila domove. Sovraštvo se v takem primeru postavlja kot edino logično in smiselno. Sovraštvo in ljubezen si vedno stojita naproti kot zver in jagnje.
Zver si zmeraj lasti pravico, da jagnje požre. Jagnje pa ima pred zverjo samo to možnost, da pobegne. In če ne zmore pobegniti, ga zver požre. V vojni trpeči in preganjani vedno čutijo nemoč jagnjeta, ki nimajo kam pobegniti pred tistimi, ki sovražijo in pobijajo.

Edini, ki logiko takšnega strahotnega stanja lahko spremeni, je Kristus. Ni drugega. Če pa se že slučajno pojavijo kakšni rešitelji, so to samo začasno. Prej ali slej obnemorejo in izginejo. Kristus pa vedno ostane. Kristus je edini Pastir, ki je hkrati tudi Jagnje. Kristus kot Pastir je postal žrtveno Jagnje za rešitev sveta. Pastir ima moč voditeljstva. Pastir ima moč odločanja. Pastir ima moč ukrepanja. Pastir lahko prepusti čredo volkovom, lahko pa jo zavaruje pred volkovi. Odločilna je pastirjeva ljubezen do črede, ki gre celo tako daleč, da daruje življenje za svojo čredo.

Ko je Jezus postavil zapoved ljubezni do Boga, je ljubezni dal nov pomen in novo moč. Ljubezen brez Boga je vedno poraženka. Ljubezen brez Boga je vedno kot jagnje pred zverjo. Ko pa ljubezen ljubi Boga, samo sebe obrani pred zverjo sovraštva. Ljubezen do Boga postane pogumna, ker se nikogar ne boji. Bog sam je zavetje ljubezni. Bog sam daje takšni ljubezni moč in pogum (prim. Mt 22, 37).

Apostol Pavel je samega sebe postavil pod okrilje ljubezni do Boga. Zato ga ničesar ni bilo strah. Dobro je vedel, da bo enkrat moral plačati s krvjo takšno ljubezen. Pa se tega ni ustrašil. Svojo življenjsko ogroženost je spremenil v korist evangeliju. Lahko bi bil oblasten, da bi si zavaroval življenje. Toda izbral je raje podobnost materi, ki neguje svojo otroke. Tesaloničane je tako vzljubil, da je zaradi evangelija bil pripravljen za njih dati tudi svoje življenje (prim. 1 Tes 2, 7-8). Pavlova ljubezen ni predrzna, je pa pogumna. Pavlu je  Kristus vse, zato so mu vse tudi ljudje, ki jim je oznanjal Kristusa.

Kristus daje še eno zapoved: ?Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! (Mt 22, 39).  Kdor ljubi sebe brez Kristusa, je egoist. Kdor ljubi sebe v Kristusu, ne more ostati pri sebi, ampak čuti dolžnost, da ljubi tudi bližnjega. Do vojne pride vedno takrat, ko ljudje ostanejo brez Boga. Ko ljubijo samo sebe, brez Boga.
V naši, soboški,  škofiji se še po 70. letih spominjamo duhovnika in mučenca Danijela Halasa. Življenje so mu vzeli ljudje, ki so ostali brez Boga. Halas je namreč za takšne ljudi brez Boga postal moteč, saj je že kot ljutomerski in lendavski kaplan ter končno kot polanski župnik zaradi ljubezni do Boga vsem postal vse. Slovencem je bil Slovenec. Madžarom je bil Madžar. Svojo ljubezen do Boga in ljudi je postavil kot mejnik med vero in brezboštvom, med značajnostjo in neznačajnostjo, med poštenostjo in nepoštenostjo. Sedaj, ko je Sveti sedež ugotovil in potrdil, da smo v škofiji dobro vodili postopek za priznanje njegovega mučeništva, bo treba v nadaljevanju v spisih izpostaviti to, kako je Halas vse do herojske stopnje živel in uresničeval svojo pastirsko ljubezen do ljudi.

Radi prihajamo sem v Veliko Polano, pa v Halasove rojstne Črenšovce in seveda na Hotizo, kjer je postavljen po njegovih mučeniških stopinjah križev pot, da molimo za njegovo beatifikacijo. Postulatorka gdč. Andreja Červek mi je povedala, da so prav vaše molitve prispevale k temu, da postopek tako dobro in hitro napreduje. Vendar pa bo odslej potreben še en zelo odločen korak. Vsi se moramo vprašati in si dati odgovor, kako pa je z našo medsebojno ljubeznijo. Tukaj ni v vprašanju samo Halasova beatifikacija. Tukaj smo v vprašanju mi. Kaj prevladuje med nami ? sovraštvo ali ljubezen? V tem vprašanju se Bog ne da prevarati. Tudi mi moramo biti vredni, da bo Halas deležen časti oltarja. Brez ljubezni med nami je Halasova proglasitev za blaženega povsem brezsmiselna. Svetnik med ljudmi, ki se nimajo radi, je povsem nelogičen. Nima kaj početi, ker preprosto ne more nič početi. Sovraštvo namreč prekine pretok milosti med ljudmi in nebesi.

Nedavno smo praznovali priključitve Slovencev k matični domovini in pa praznik madžarske državnosti v Prekmurju. To dvoje praznujemo že vsa leta povsem ločeno in z bolečino zaradi zgodovinskih dogodkov. Trenutno na žalost ne vidim nobene dobre volje pri odgovornih, da bi bilo v prihodnje kaj drugače. Že marsikateremu županu sem dejal, da bi si morali v Pomurju izmisliti nek nov praznik, čeprav brez zgodovinske osnove.

Recimo praznik Pomurske enotnosti, ki bo pomenil, da se imamo radi med seboj Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati. Čeprav je zgodovina prizadela ene bolj druge manj, mi sedaj nismo krivi za to, kar je bilo. Vemo, kdo smo, kje so naše korenine, kakšna je naša kultura, vendar to kar smo, ni naša izbira, ampak je Božja izvolitev. Bog je hotel, da smo eni Slovenci, drugi Madžari, zopet drugi Romi in Hrvati. In na to, kar smo, smo ponosni, saj to je dar. In to, kar so drugi, spoštujemo in ljubimo, ker tudi to je dar.

Kako čudovita je Moabka Ruta. O njej smo slišali v prvem berilu. Kot tujka in snaha je z Naomi, materjo njenega pokojnega moža, prišla v Betlehem. Zavrgla je poganske šege svoje dežele in se oklenila pravega in živega Boga. Ruta je postala prispodoba tistih, ki tudi drugačne kot so oni, znajo sprejemati ter spoštovati in tujo deželo sprejemajo za svojo deželo (prim. Rut 1, 1-22).

Če je Bog hotel, da naj se zgodi soboška škofija, je hotel to zato, da bi tudi ta škofija vsem razodevala skrivnostna pota Božjega vodstva zgodovine, ki v svoje odrešenjsko delovanje priteguje tudi Slovence, Madžare, Rome in Hrvate. Zato naj hvali naša duša Gospoda, ki nas je ustvaril za brate in sestre med seboj in nas ljubi kot svoje, Božje otroke.

Molitev za proglasitev Halasa k blaženim naj spremlja tudi naša ljubezen do drugih, ki so drugačni od nas.

- amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof


Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 ponedeljek, 18.01.2021 - ponedeljek, 25.01.2021

Teden molitve za edinost

Od 18. do 25. januarja 2021 več ...


 sobota, 23.01.2021 - petek, 29.01.2021

Spletni svetopisemski maraton

od 23. do 29. januarja 2021 več ...


 nedelja, 24.01.2021

Nedelja Božje besede 2021

24. januarja 2021 več ...


 petek, 19.03.2021 - sobota, 26.06.2021

Začetek Leta družine

Papež Frančišek napovedal začetek Leta družine Amoris Laetite več ...

Celotni seznam napovedi