| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
GREGOR VIII.
25.05.
Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Nekaj časa je bil tudi pri benediktincih, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo.
Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najzvestejšimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. izdal leta 1059 zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volivno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.
Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi sprožila zahteva, da mora biti novi papež Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral najprej izvolitev sprejeti, čeprav zelo nerad. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV.. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Papež je na koncu cesarja izobčil in škofje so cesarju odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem spet začel delati po starem. Papež ga je znova izobčil, toda kazen tokrat ni bila učinkovita.
Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto tudi osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zelo zameril. Pred Rimljani se je umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.
Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najzvestejšimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. izdal leta 1059 zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volivno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.
Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi sprožila zahteva, da mora biti novi papež Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral najprej izvolitev sprejeti, čeprav zelo nerad. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV.. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Papež je na koncu cesarja izobčil in škofje so cesarju odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem spet začel delati po starem. Papež ga je znova izobčil, toda kazen tokrat ni bila učinkovita.
Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto tudi osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zelo zameril. Pred Rimljani se je umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.
