JANEZ DE ROSSI

23.05.

Rodil se je v majhnem mestecu blizu Genove. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljal tako lepo, da je nanj postala pozorna neka bogata gospa iz Genove, ki je bila v tem mestecu Voltaggiu na počitnicah.
Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, je bil star deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je zanj zavzel stric, ki je bil kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in bistrega značaja.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroški let samo pastirji in niso poznali ne šol ne verskega pouka. Več let je tudi delal v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih brezdomcev in ubožcev. Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za mlada dekleta, ki so po mestu prosila živeža, niso pa imela stalnega bivališča. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija, ki ga je celo življenje častil. S posebno ljubeznijo se je zavzemal za bolnike.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, da je prevzel dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila do tedaj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure spovedoval.


Leta 1764 je umrl, star 66 let in pri njem so našli le nekaj drobiža. Celo postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, razdal revežem. Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.