| januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
DOMINIK SAVIO
06.05.
Ta božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Cheri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont. Don Bosko (ustanovitelj salezijancev) pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonio in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. "Poklical sem ga na stran in začela sva se pogovarjati od njegovem dosedanjem življenju in šolanju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih."
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj 14-letnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadoma tako oslabel, da so mu podelili zakrament za umirajoče. Nihče razen njega samega ni verjel, da bo umrl. Ob njem je bil don Bosko ter njegova starša. Mati je jokala, oče pa je na njegovo prošnjo molil molitev za umirajoče. Umrl je z besedami: "Zbogom, dragi oče, kako lepo je, kar gledam." Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa še za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj 14-letnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadoma tako oslabel, da so mu podelili zakrament za umirajoče. Nihče razen njega samega ni verjel, da bo umrl. Ob njem je bil don Bosko ter njegova starša. Mati je jokala, oče pa je na njegovo prošnjo molil molitev za umirajoče. Umrl je z besedami: "Zbogom, dragi oče, kako lepo je, kar gledam." Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa še za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.













